Nikoli nisem zares kopal globoko v teritorije dooma, kjer lirika prečka meje slikovitega in globokoumnega trpljenja, depresije, jeze, osamljenosti, smrti in drugih poglobljenih občutkov, ki izvirajo iz človeškega nemira. V doomu, v kolikor mi je uspelo dojeti, je pesimizem edina prava motivacijska sila, ki riše lirično in instrumentalno pokrajino. In čeprav z doomom nisva šla nikoli z roko v roki, sem vedno čutil neko nenavadno naklonjenost do tega žanra. Da razjasnim, nisem nikakršen hud ekspert za doom in njegovo ravnodušnost do luči na koncu tunela, a to ne zmanjšuje fascinacije nad zmožnos…

Prvi stik z Mantar je bil povsem naključen in popolnoma nepričakovan. Kolega, ki živi v Berlinu in je pripadnik tiste generacije slovenskih metalcev izpred tridesetih let, mi je na »fejst pobruhan« zid pripopal link do Youtube videa Mantar – The Berserker's Paths. Glede na to, da je človek, čigar glasbeni okus je malenkost bolj prefinjen in izbran, sem s pristnim veseljem kliknil na link. Preko njega sem spoznal že marsikateri band, ki bi se me drugače najverjetneje ognil v širokem loku. In to, kar sem slišal, ko se je povezava odprla, me je vžgalo. Nemudoma! Težek, hipnotičen riff v mid-tempu…

V hodnikih Paranoje zazvenijo besede Sina zore: »Recenzirajte Satanova dela iz leta gospodovega 2014. Če bodo te iz preteklega leta mojega sadističnega očeta, naj zaslužijo ime kraljevega princa Pekla.« Kot ne najbolj priden vernik padem na kolena: »Shemhamforash!« Zaletim se v preverjanje pošte in naletim na morilski klub iz Tennesseeja. Gledam, tuhtam, gledam, tuhtam ... Pa ja, zakaj ne?! Tennessee Murder Club zveni dovolj nelagodno za socializirane humanoide in že zato vredno posluha. Njihov drugi morilski pohod namreč ne bo žel pšenice, temveč ljudi (Human Harvest). Še en razlog več, da sp…

Ste jezni na svet? Vam življenje razjeda živce? Ste na pragu eksplozije? Bi koga vlekli za goltanec in z obrazom le-tega krasili asfalt? Se Vam vožnja s kamionom po nabitem nakupovalnem centru, kjer ustrahujete s svojo brezglavo vožnjo brezumne potrošnike, zdi mamljiva in pametna? Potem je tole za Vas.

Po štirih urah spanja preverim mail, kamor zahaja promo material za Paranoid in prvo, kar pritegne mojo retardirano jutranjo pozornost, kliče po sovraštvu - INFECTIOUS HATE. Oči se na široko odprejo. Prvi vtis; fenomenalno. Kako ne bo, madona?! Nalezljivo sovraštvo? Fuck ja, potencial je dober! …

Déjà vu. »Un filing«, ki je čisto jeben in stimulira vprašanja eksistence. »Un filing«, ko si prepričan, da si neko situacijo že videl; že videl in doživel z identičnimi občutki in vsemi pripadajočimi vibracijami, ki jih možganski stroj skonstruira do te mere, ko sam ne verjame več svoji lastni čustveni percepciji. »Un filing«, ki je srhljivo resničen in te živcira, ker znanost nima eksaktnega odgovora na to, kaj je ta senzacija. A pribijte me na gnilobo krucifiksa, kaj gnilobo?! Pribijte me na rjaveče stigmate, znotraj katerih še vedno razpadajo raztrganine preroka, če se najde kdo, ki trdi, …

Pisanje o tem avdio-vizualnem projektu turškega umetnika (ja, po ogledu tega filma je postalo jasno, da je Yayla oz. Emil Togrul več kot le black metal izvajalec) je bilo neverjetno naporno. No, vsaj umsko. Namreč blokada, ki se mi je ustvarila znotraj lastnega umotvora, je bila večja kot vse perzijske legije namenjene proti Šparti. Nikakor, ampak res nikakor se nisem znal spopasti s Fear Through Eternity, pa čeprav sem si ga ogledal več kot enkrat (ali dvakrat, ali trikrat …). In verjemite mi, ko vam rečem, da 37 minut bolščanja v Emirjevo konceptualno vizijo o izgubljenih otrocih zla (Story …

Iconoclastic predstavlja četrti studijski album te finske alternative death metal zasedbe. Kaj alternative death metal pomeni, je onstran mojega znanja. Drugače kot da rečem, da poslušajte Medeio in boste slišali, vam ne znam razložiti. Po poslušanju namreč ugotoviš naslednje: skupina se poslužuje različnih glasbenih elementov. Ti na momente spominjajo na black metal, core, sem in tja se pojavi kakšen thrashy element, djent (razglabljanje o obstoju tega žanra je enako pereče kot razglabljanje o deathcoru) pa tu in tam je slišati še malo progresive, medtem ko je vse skupaj začinjeno z obilico d…

Zgodnji Pestilence, Asphyx, Gorefest in God Dethroned. Danes Legion Of The Damned, MaYan in Callenish Circle. Kar povezuje te bande, sta death metal (v različnih oblikah) in država izvora. Nizozemska je dežela, ki najprej zbudi vse druge asociacije in šele nato tisto, kar se navezuje na metal (Eddie Van Halen je npr. rojeni Nizozemec). Nizozemskih death metalcev, ki bi krojili sam vrh tega žanra, trenutno ni v izobilju, a to ne pomeni, da se v branži, ki se je začela definirati v srednjih osemdesetih na ozemlju Floride, ne dogaja nič posebnega. V deželi tulipanov, coffee shopov, cokel in še ma…

Od nekdaj me dajejo predsodki do bandov, označenih z etiketo core (v tem primeru gre za deathcore). Razlog tiči v tem, da večina njih, ki prihaja iz severozahoda ZDA, zveni bolj ali manj enako. Nihče ne naredi nekaj zares novega. Ko spoznaš deset bandov, spoznaš skoraj celoten core spekter. Tisto, kar včasih res iritira je, da ti podžanri zvenijo kot matematična formula, ki vedno prinese enak rezultat. Malo bandov zares izstopa (All Shall Perish, Carnifex, Whitechapel, The Black Dahlia Murder so nekakšni nosilci) in si drze prekršiti zakone teh formul.
Conducting from the Grave prihajajo iz Sac…

Če sem v letu 2013 kakšno plato zares nestrpno pričakoval, potem je bila to ta. Prvič, ko sem jo prijel v roke in spravljal iz nadležnega polivinila, sem se v glavi spet počutil starega 15 let. Takrat je bilo kupovanje CD-jev cel dogodek. In vrnitev Anselma mi je vzbudila vse te občutke, ki so se mi porajali v najstniških letih ob nakupu novih albumov.
Torej, vrnil se je Phil Anselmo. L'enfant terrible metala. Prispel je v vsem svojem sijaju, jezi in naveličanostjo nad metal sceno. Slednja ga je tako jezila, da se je odločil posneti album, ki je plod njegovih lastnih mentalnih frustracij nad gl…