Tole recenzijo pišem, da Ivanu, ki dejansko ima (super zaposleno) življenje, malce olajšam vse skupaj.
Torej, kar se tiče albuma – že zanimiva naslovnica daje nekaj namigov o glasbi, ki jo plošček vsebuje. Gol moški, ki se napol utaplja v oceanu, pa vendar ga na površju še drži zanka okoli vratu, pritrjena na nek nevidni helikopter ali ogromno palmo, vam razkrije, da ne boste imeli opravka s standardnim death ali black metalom, z Manowar, ali s čaščenjem zmajev. Ugibate lahko torej, da boste imeli opravka z nekakšnim depresivnim doom metalom, goth glasbo, ali metalcoreom. Zaradi ne preveč natančnega risanja ter močnih vendar neurejenih barv lahko potegnete vzporednice s hardcore artworkom in predvidevate, da boste imeli opravka z metalcore zvrstjo. Imate popolnoma prav.
Včasih si želim, da bi namesto glasbe recenziral naslovnice albumov. Žal pa tega pisanje za nekoga drugega ne dovoljuje. "NEW HATE, COOL PRICE!!!" nalepka na zadnji strani tega promo posnetka vse skupaj seveda še izboljša in moje srce napolni z veselimi občutki pričakovanja. Yeah right. Forever In Terror je skupina tehnično nadarjenih mladcev iz Ohia, ZDA in... eh, če vam je mar za zgodovino skupine, pojdite na Wikipedijo in se izobrazite sami, bijačez. Restless in the Tides je dobro izveden šolski primer tipične ameriške vsote metal+core (ali mogoče NWOAHM...), z nekaj prijetnimi, zajetnimi solažami, breakdowni, hitrimi ne-Švedskimi riffi, dobrimi, a neizstopajočimi vokali, še več breakdowni – v bistvu z vsemi elementi, ki ste jih že slišali s strani bolj težkih skupin ameriškega metalcorea. No, tretja pesem, In the Face of the Faceless, po drugi strani IMA kopico blastbeatov in prijetno uporabo kitarskih lestvic z Bližnjega vzhoda. Tegla bi bil ves razburjen zaradi šuuuuuusa, pa čeprav gre samo za enega modela, ki boben udarja res hitro, in drugega modela, ki čez kriči "uhhhhhghhhhh". Pesem je moja najljubša na plošči, ne glede na dejstvo, da je naslov kontradiktoren samemu sebi. Dobro, še bolj pozitivne stvari. Glasba je dobro napisana, skupina pa ima tudi nekaj zanimivih ritmov in kitarskih delov, pa vendar pri meni ostaja občutek, da samo vse glavne lastnosti plošče v grobem že slišali pri drugih skupinah te zvrsti. Če torej častite heavy metalcore in običajne breakdowne, je za vas verjetno logično, da častite tudi tale band, še posebej, če jim uspe ostati skupaj po tem, ko bodo vsi ugotovili, da so Suffocation daleč pred vsemi metalcore bandi, ko pride do kombiniranja med neo-klasičnimi melodijami in strukturami ter popolno norostjo.

Jean-Sebastien