Norveški black metal (op.p. »True Norwegian Black Metal«) je v zadnjih petnajstih letih postal najbolj znan izvozni artikel najbolj napredne severno-skandinavske države, komercialna uspešnost dotične zvrsti pa je v kot potisnila ostale predstavnike klasičnih žanrov (in norveške scene nasploh), ki bi v nasprotnem primeru bili mnogo uspešnejši in znani kot so (naj omenim le Ark, Scariot, Spiral Architect, itd.). Eden podobnih primerov je zagotovo Ihsahn ter istoimenska progresivna solo pot kitarista bolj znane norveške black metal zasedbe Emperor.
Po dveletni kreativni pavzi od izdaje zadnjega albuma nam Ihsahn ponuja novi izdelek, imenovan preprosto After. Produkcijsko pali(či)co je Ihsahn prevzel sam (ter odigral vse strunske instrumente, razen bas kitare, katere zvoki so delo Larsa K. Norberga), ob pomoči vsestranskega Asgeira Mickelsona (Borknagar, Testament itd.), ki je na albumu odigral bobne (in poskrbel za grafično oblikovanje naslovnice, notranjosti knjižice ploščka itd.).
Glasbeno nam strukture in aranžmaji predstavljajo stanje tranzicije in dokončno emancipacijo nepremišljene mladosti od trenutnega stanja razmišljanja,ter odcepitev od klasičnih »2nd wave black metal« korenin. Deklaracija soničnega raziskovanja različnih žanrov nam skozi vsak komad ponuja evolucijo misli »masterminda«, ki efektivno kreira multiplicirani občutek atmosfere v dolgih komadih (dva, Undercurrent in On The Shores, presežeta deset minut). Čeravno dolga, pa komada v svoji izvirnosti ohranjata zvrhano mero zanimivih menjav ritma in dodatkov, ki ju ohranjajo zanimiva skozi vso minutažo. Instrumentalna kulminacija v obliki dodatka saksofona nas popelje v neznane sfere, eksekucija le-tega je perfektna. Priokus 70's progresivnega rocka je nezgrešljiv, edino kar Ihsahna (še) veže na preteklost so njegovi znameniti screami, ki še vedno (kot v devetdesetih) nepojenjajoče režejo skozi glasbeno shemo. Kitarski zvok je »močan«, a ne preveč kompenziran. Osemstrunske kitare ponujajo posebno vzdušje intenzivnosti. Dodelana tehnika in grajenje riffov spomnijo na novodobne mojstre kova Loomis, poliritmične pasaže poskrbijo za nepredvidljivost, potovanje atonalnosti pa je že skoraj zaščitno pri distorziranih delih. Solaže so večinoma izvirne, vznemirljive, nepredvidljive. Zahteven poslušalec po vsej verjetnosti ne bo ničesar pogrešal. Tu ni minimalizma, avantgardni/eksperimentalni občutek ima rep, prav tako pa ne jadra (čisto) izven metalskih voda, kar je bistveno. Akustika, klaviature, vse je umeščeno v ravno prave tirnice. Bas kitara na žalost, kot pri mnogih metal izvajalcih, neizrazito paradira v ozadju. Larsu K. Norbergu bi bilo potrebno podpisati dovolilnico za (vsaj) delno pretiravanje, a očitno si je (iz meni neznanih razlogov) ni zaslužil. Kljub tej edini konkretne omembe vredni pomankljivosti Ihsahn ne izgublja multidimenzionalnosti, ki ga krasi skozi vso kariero. Ihsahn potiska glasbene meje naprej, a ohranja prepoznaven, vedno napreden zvok. Grantirani užitek za vsa neomejena ušesa in misli bolj zahtevnih poslušalcev, sposobnih dojemanja neobičajnega, neobremenjenega, sodobno eksperimentalnega.

Tilen