Po odhodu Maxa Cavalere in skoraj desetletnemu brcanju v temo, se očitno počasi prebujajo tudi brazilski veterani Sepultura. Dante XXI je seveda še vedno daleč od mojstrovin iz konca osemdesetih ter začetka devetdesetih, zato pa brez konkurence odnese titulo najboljšega Sepultura albuma v obdobju Derricka Greena.
V grobem se Dante XXI glasbeno niti ne razlikuje preveč od predhodnika Roorback. Ostajajo tako groovy, hardcore kitare, kot tudi bežni tribal vplivi, vendar pa je album precej bolj energičen ter thrashersko naravnan, čeprav ne v celoti. Uvodna komada Dark Wood Of Error in Convicted In Life celo zbudita upanje po nečem zares vrhunskem, saj gre pri prvem za pravi »thrash till death« napad v old-school maniri, drugega pa bi brez problema uvrstili recimo na ploščo Roots. Navdušenje se do konca albuma, ki se odvrti v dobrih petintridesetih minutah malo poleže, saj nam band, razen morda komada Burried Words, ne ponudi ničesar več zares oprijemljivega, škoda tudi za fillerja Fighting On, za katerega se zdi, da se ne bo nikoli končal, ter zaključni, nekoliko pompozni instrumental Still Flame, enako pa je tudi ob tisočkrat ponovljenemu riffu iz komada Ostia. Solaže so, kakor že na Sepulturinih zadnjih ploščah, zanemarljive, Greenovo petje pa prav tako ostaja na njegovem nivoju, se pravi nič posebnega.
Kolcanje po Beneath The Remains eri se bo nadaljevalo tudi po albumu Dante XXI, vseeno pa Sepultura z njim dokazuje, da se krivulja počasi obrača navzgor. Zadovoljiv album, ki pušča dobre obete za v prihodnje. Bomo videli.

Boštjan