Sredi pisanja slavospeva (v nastajanju) »poganski« podzvrsti metala raziskujem, kaj za Varga se dogaja z njo. Po Enciklopediji metala kopljem po mladosti: Hromovlad – razšli, Žrec – razšli, Saltus – razšli, Nokturnal Mortum – skupaj, a na vojnem območju, Skyforger … nova plošča?? Kasneje vidim, da sem popolnoma spregledal Paranoidovo novico iz marca. Še dobro, kajti presenečenje je popolno!

Osvežimo spomin: Skyforger je latvijska pagan/folk metal zasedba, ki je v preteklosti burila duhove (in domišljijo). Davno pred Gojiro na otvoritvi olimpijskih iger so Skyforger žagali na latvijskih državnih proslavah, oblečeni v kože in pod praporji s svastikami. Ne, ne, brez heca. Fantje so res imeli jajca. Poganski simbol »ugunskrusts« (ognjeni križ) doma ni nič spornega, zalomi pa se v Nemčiji. Prevrtimo v 2008, Ragnarök festival, na vhodu varnostnik s seznamom »problematičnih« skupin in simbolov zavrača vstop neodobrenim majicam. Nemci pač. Na »merchu« posebna serija majic Skyforger, kjer je »ugunskrusts« v O‑ju zamenjala runa, ki jo band nosi še danes. Definitivno manj problemov, ampak se pa o bandu tudi bistveno manj govori, hehe.

In kaj nam postreže novi album, tokrat po kar desetih letih premora? Peter in Zirgs ostajata gonilna sila zasedbe in ohranjata enako kakovost zvoka, aranžmajev in produkcije. Skyforger so vedno sloveli po tem, da prepletajo tisti »tradicionalnejši« del pagan metala, ki temelji na blacku, z občasnimi »hardcore« ritmi in bolj rock aranžmaji ter folk vložki. Plošča se začne močno in bolj temačno s skladbo s singla Dieva suns. Uživam v fenomenalni bas podlagi, ki me presenetljivo spremlja čez celo ploščo. Mehanično-zveneči blast beat me vrne v vse pretekle komade, ki predstavljajo unikatni zvok, ki ga imajo Skyforger v tej pagan/folk sceni.

Če bi moral na kratko povzeti ves album, bi rekel, da ostaja primarno metalski. Skyforger so z zadnjimi ploščami res izpilili zvok ter stil in od njiju ne odstopajo. Definitivno je velika prednost, da se »folk« elementov ne tlači vsepovsod in neokusno, kot smo to običajno vajeni v tej sceni, ampak se dejanska folk/pagan »vibe« in atmosfera zagotovita z metalom, kar je nekako poanta. Dude, piščali in harfa imajo bolj občasen intermezzo (kot npr. v Spigana) in nikakor ne zasenčijo bistva banda. Zirgs tokrat prevzame večjo težo na vokalih, predvsem v samostojnih delih s svojo gromkostjo in globino daje dobro protiutež Petrovemu značilnemu višjezvenečemu vokalu. Pogrešam pa Petrove razčlovečene krike, ki so bili del začetnega zvoka in bi sicer lahko rekli, da jih je »prerasel« … Ampak zaboga, z njim odpre prejšnjo ploščo s Senprusijo, tokrat pa ga je očitno dokončno upokojil. Škoda. Drugače pa plošča žge od–do in ne popušča do konca. Vredno desetletnega čakanja!

Vredno dodatne omembe: nedvomno stari‑Finntrollovski zaključek Spigane. Mājas kungs ponudi krasen preplet kitarskega sola s piščalmi. Na začetku omenjeni Dieva suns je definitivno tehnično najbolj dovršen in razgiban. Rex semigalliae najbolj povzame tisti »hardcore« in rokenrol zven Skyforger s tipičnim dudarskim refrenom. Skyforger med drugim slovijo tudi po izrazito dramatičnih zaključkih, od Svētais ugunskrusts s prvenca, do zadnjega Zem Lietuvas karogiem – ki služi tudi dramatičnemu odhodu z odra in brisanju solza (heh). No, Teikas ne razočara in postreže z Vecie latvieši, vrednim zaključkom.