Ker sem že na naslovnici videl, da so posebej izpostavljena imena mednarodne zasedbe, ki sliši na ime The Ferrymen, sem se najprej posvetil slednji. Mike Terrana (o katerem nima smisla govoričiti, saj ime pove vse) in ostala člana (Magnus Karlsson in Ronnie Romero), ki sta (so)delovala med drugim pri Rainbow, Lords of Black ter Primal Fear, so glede na CV-je napovedovali glasbo, ki veliko obeta. Tako sem se že na začetku ulovil v zanko previsokih pričakovanj …

Če je postopno stopnjujoči in malenkost pompozni uvod Choke Cold obljubljal veliko, samo nadaljevanje pesmi ni dalo veliko več od zavesti, da gre za power metal, ki ga igrajo prekaljeni mojstri obrti. Spevno in večglasno petje naj bi nadgradilo glasbeno mojstrovino. No, saj mogoče jo, vendar sam posebne moči in pričakovane powermetalske sile nisem zaznal.

Mother Unholy je počasneje in težje zveneča pesem, v katero skupina na podlago svoje glasbeno-vokalne kakovosti močno vključuje mešanozborovsko in že kar gregorijansko zveneče petje, ki naj bi okrepilo njeno dramatičnost. Žal ušesa v spominu ohranijo zgolj slednje in ne pesmi kot celote.

Naslovna Iron Will zaradi močnejšega in izrazitejšega zvoka kitar v povezavi s prijemom, ko vokal poje v spremljavi klaviatur, ponudi nekaj več energije. Zaradi navedenega, zaradi izrazitejšega soliranja kitar in refrenskega dela pesem ostane bolj v spominu ter predstavlja boljši obet za nadaljevanje plošče.

Pri Above It All me glasbene kompozicije, katerih okostje predstavlja igranje kitar, klaviatur ter bobnov, nekako precej spominjajo na glasbene prijeme izvirnih Nightwish (in posledično se mi zdi, da bi pesmi bolj kot pevčevo pristajalo petje Marka Hietale). Glasba zveni lepo melodično, tehnično in poslušljivo, vendar ji umanjka tista pika na i, ki bi pesem naredila res dobro.

Adrenaline zaradi hitrosti tempa in intenzivnosti Mikovega bobnanja res deluje bolj adrenalinsko. Dasiravno glasba deluje še kar zanimivo, se začne na tem mestu izraziteje ustvarjati občutek, da je povprečnost dometa in rabe vokala tisto, kar vse pesmi (kot celote) drži na gladini že slišanega in povprečnega. Tako tudi Adrenaline ostane pod mojimi powermetalskimi pričakovanji in standardi kakovosti.

Dreams and Destiny je na začetku nežno elegično in v nadaljevanju tehnično mogočno zveneča powermetalska balada. Najboljši del njenega bolj energičnega dela predstavlja spodobno dolga in kar mojstrsko zveneča kitarska solaža. Ob poslušanju pesmi sem prvič (na plošči) dobil občutek, da se glasba in petje ustrezno zmešata in povežeta.

V vicah povprečnosti (v katerih so pesmi, pri katerih ne morem izpostaviti ničesar, razen tu in tam kakega vsaj malenkost zanimivejšega dela, kot je recimo kakšna solaža ali refren, in jim je skupno to, da jim preprosto umanjka čarovnija lepote in moči, zaradi katere je poslušanje power metala tako edinstvena in zanimiva izkušnja) ostanejo ujete še: Darkest Storm, poceni družbeno kritično zveneča Dust to Dust, The Darkness That Divides in glasbeno spet malenkost à la Nightwish pompozna Mind Games.

Zadnja pesem na plošči, You're the Joker, je v primerjavi s predhodno naštetimi pesmimi zanimivejša zaradi prehodov med različnimi tempi in kvalitetnega raznovrstnega kitarskega dela glasbe. Skupini se z njo uspe vsaj dotakniti tistega, kar ocenjujem, da bi glede na pokazano znanje in izkušnje lahko dala od sebe in bi zvenelo vredno pozitivne kritike. Vendar gre za zadnjo pesem in po vsem slišanem ji ne uspe česa dosti popraviti oziroma izboljšati celotnega vtisa.

The Ferrymen oziroma plošča Iron Will sta tako še dva (ali skupaj eden) v vrsti dokazov, da superzvezdniška članska zasedba ne zagotavlja super plošče. Ne rečem, da vsi člani ne dajo od sebe svojih maksimumov, vendar vsemu skupaj manjka tisto nekaj, kar bi me odpihnilo v svetu uživanja v power metalu. Plošča zato steče mimo mene kot voda iz pipe na umivalniku in za seboj ne pusti nikakršnega spomina. Žal.