Nikoli si ne bi mislil, da bom v roku treh let napisal tri recenzije polnopravnega studijskega albuma istega banda. S tem uvodnim stavkom seveda nočem poriniti sebe kot avtorja v ospredje, temveč želim le izpostaviti, da so norveški Djevel v petih letih izdali že svoj četrti celovečerec. In medtem ko so njihovi grški kolegi v začetku leta izdali svoje Rituale, so se Norvežani odločili, da svetu pokažejo, kako zvenijo Norveški Rituali.
Po lanskem albumu Saa raa og kald, ki je zvenel dokaj poznano, tokrat nisem pričakoval nič drugega kot nekakšno ponovitev tega, kar Djevel pač najbolje znajo in p…

Med albumoma Axioma Ethica Odini (2010) in RIITIIR (2012) so norveški kralji vikinškega progresivnega metala izdali dva EP-ja, ki sem ju takrat povsem spregledal. Razlog za to je po mojem v glavnem ta, da je bil RIITIIR po albumu Axioma Ethica Odini tako zelo hitro napovedan, da vmes sploh nisem predvideval še dodatnih izdaj. No, ko je končno tudi do mene prišla vest o teh dveh »polvečercih«, je njuna aktualnost zbledela, zanimanje zanju pa tudi povsem izginilo. Vsaj do letošnjega leta, ko je band napovedal izdajo obeh EP-jev na enem ploščku.
Upoštevajoč kronologijo se začne tale kompilacija z …

Sarkom so po treh letih premora in 14 letih delovanja izdali svoj četrti studijski album. Ta nosi naslov Anti-Cosmic Art in zaseda na moji osebni lestvici najvišje mesto znotraj bandove diskografije. Zakaj? Zagotovo ne zaradi uvodnega komada, zaradi katerega bi bil skorajda zbrisal mp3-je po le enkratnem poslušanju. Previous Associates, Now as Targets for the Gun je namreč tako zelo hudo povprečen, da je dober in siten hkrati: tipičen norveški šus, tipična zlobna atmosfera, tipično norveško riffanje. Nekako me preveva misel, da želijo Sarkom postati drugi Urgehal. A pustimo čenče …
Skratka, vsi…

Light Falls je že peti studijski dolgometražec glasbenega kolektiva Wrekmeister Harmonies iz Chicaga. Njegovo zgodbo je J. R. Robinson začel pisati pred natanko desetletjem, leta 2009 pa se je nato predstavil s skoraj povsem instrumentalnim prvencem Recordings Made in Public Spaces Volume One, na katerem gostujejo številni glasbeniki iz vseh vetrov. Nato so na naslednjih izidih, če se omejim zgolj na najtršo krovno zvrst, z Robinsonom med drugim sodelovali Wrest (Leviathan, Martröð), člana zasedbe Corrections House Bruce Lamont (Bloodiest, Yakuza) in Sanford Parker (Buried at Sea, Minsk), član…

Ob poslušanju lanskega EP-ja Apparitions sem se kar malo ustrašil, da bodo Urfaust vztrajali pri takšni usmeritvi tudi v bodoče. Čeprav je dvojec poznan po pogostih ambientalnih intermezzih, je omenjen EP zvenel kot napihnjen »filer«, ki je le zbir nedokončanih idej, introv ali ostankov skladb, skratka kosov, ki jim primarno ni bilo namenjeno, da bi obstajali kot »samostoječi« komadi. K sreči pa aktualni četrti dolgometražec Empty Space Meditation prinaša pomiritev, saj Urfaust ponovno postrežejo z več polnovrednimi blackmetalskimi prijemi.

Plošček ponuja šest skladb, poimenovanih Meditatum, s…

Najekstremnejši dvojec z Otoka se vrača z devetim studijskim albumom, ki nosi naslov The Whole of the Law. Od njiju smo že od vsega začetka vajeni, da vsak album v poznani maniri zveni malce drugače, kar pomeni, da imamo tudi v deveto opravka s kombinacijo grindcora in black metala, ki je na poznan način odigran v industrijskem slogu. Vendar odpraviti najbolj sveži plošček iz hiše Anaal Nathrakh na tako zelo poceni način pa tudi ne gre.
Z The Whole of the Law se Irrumator (instrumenti) in V.I.T.R.I.O.L. (vokal) vračata v čase albumov, kot so Eschaton, Hell Is Empty, and All the Devils Are Here…

Marsikateri metalski privrženec se verjetno zdrzne, ko zagleda nalepko založbe Deathwish Inc. Razlog za to je verjetno ta, da omenjena založba slovi predvsem po mlajših bandih, ki v svojo glasbo tako ali drugače vnašajo opaznejše elemente hardcore panka in se hkrati v večini primerov požvižgajo na »old school« zvok. Tisti, ki jih slednje ne gane že kar tako iz principa, vedo, da ima/je imela omenjena založba pod okriljem kar nekaj zelo kakovostnih zasedb, in Belgijci Oathbreaker so gotovo ena izmed njih.
Rheia za Oathbreaker predstavlja opaznejšo spremembo v zvoku v primerjavi z njenim dolgomet…

Poleg prvih treh albumov iz diskografije Obituary vedno znova rad posegam po EP-ju Left to Die in singlu Blood to Give, medtem ko me celovečerec Darkest Day od novejših izdaj tudi ne pušča ravnodušnega. Omenjene izdaje so torej po všečnosti kar precej oddaljene od sicer še zmeraj aktualnega albuma Inked in Blood, h kateremu floridski death metalci ob bok postavljajo live album Ten Thousand Ways to Die.
Zaradi dveh novih studijskih komadov na začetku nekateri recenzirani plošček imenujejo tudi EP z dodatkom bonus komadov, a ker nočem preveč dlakocepiti, se neposredno lotimo stvari. Oba nova koma…

Čeprav nas Deathspell Omega že več kot desetletje razvajajo z odličnimi izdelki, so od zadnjega EP-ja Drought minila že dobra štiri leta, od zadnjega LP-ja Paracletus pa kar šest let. V tem času se je pojavilo tudi nemalo zasedb, ki črpajo iz specifičnega zvoka Deathspell Omega in v večini dosegajo zgolj povprečen nivo klonov. In ob poslušanju novega ploščka se mi je neredko prikradla misel, da so Deathspell Omega predvsem vnovič želeli pokazati, kako se stvarem streže in da je njihov »trademark« zvok lahko res le njihov in od nikogar drugega.
Poudariti velja, da gre pri Deathspell Omega že od…

Redko pričakujem kakšen novi album s takšno nestrpnostjo, kot sem pričakoval Ember Breather enočlanske zasedbe Veldes z Bleda. Tilen je dvignil pričakovanja z EP-jem Skyward in splitom z Black Autumn resnično visoko, kar bi se lahko tudi hudo zalomilo.
Pa se k sreči ni. Ember Breather ponuja točno to, kar lahko poslušalec pričakuje na podlagi predhodnih izdaj. Ta okoliščina pa je pravi dvorezen meč, saj podobno ali poznano vzdušje lahko marsikoga pripelje do zaključka, da album pač ponuja premalo drugačnega ali novega. Temu sicer tudi je tako, vendar se osebno s tem ne obremenjujem kaj dosti, s…