Obujati stara prijateljstva je ne le izpopolnjujoča, temveč tudi zelo uporabna stvar. Kdo bi si misil, da boljša polovica moje dolgo nevidene, a zato nič manj pozabljene prijateljice iz gimnazijskih dni, ustvarja glasbo v obliki one man projekta v domačem studiu. In za spremembo to ni one man black metal, kot je (zanimivo) kar pogosta praksa na sceni. Saj je že iz imena Jasmin »Jess Davy« Alibegić razvidno, da gre za neko drugo obliko metala. Beseda danes teče o albumu Dead Space. Čeprav se drznem šteti za akademika na tem področju, ne znam s prstom točno pokazati na specifično podzvrst. Post …

Govori se, da so trenutno Dominum najbolj vroč powermetalski band na sceni. Za vroč ne morem trditi, lahko pa trdim, da so sveži na sceni, Hey Living People je prvenec za nemške powermetalske zombije. V primeru, da postanejo slavni nosilci festivalov, se lahko pohvalim, da sem jih imel možnost gledati v živo na lanski ediciji festivala Area 53, še preden so bili kul. Ne le to, v čast mi je bilo gledati celo čisto prvi festivalski nastop Dominum. Nastop je izgledal sledeče: frontman Doktor Dead oblečen v frak in cilinder je vodil zombije, ki so godli na instrumente. Nekako podoben pristop, kot …

Legende mehiškega narko grinda Brujeria so ob koncu preteklega leta izdali sedmi dolgometražni album. Gre za samoreferenčno naslovljeno ploščo Esto Es Brujeria, na kateri se skupina nekako izpoveduje in na najboljši način predstavlja lastno glasbo ter tematike. Črna magija, mehiški drogeraški karteli, nasilje, politična situacija Mehike – družbeni komentar z dobro mero hudomušnega humorja in krute ironičnosti.

Esto es Brujeria se začne s parodijo radijskega komentarja glede dekadence v glasbi, ki kmalu eksplodira v blastbeat z mariachi trobentami v ozadju. Ta prvi komad, ki zajema vse elemente,…

Dolgo je tega, odkar so bogovi Opeth spregovorili skozi medij glasbe. Skoraj štiri leta minevajo od In Cauda Venenum (2019), ki si na moje zgražanje pri Paranoidu (še) ni zaslužil uradne recenzije. Brskanje po arhivu mi je razkrilo, da so na teh straneh svetovnega spleta Opeth relativno nepriljubljen band – le 4/13 studijskih recenzij, kakšna škoda! Da vsaj malo poravnam storjeno krivico, bom danes predstavil debitantski studijski album tistega, kar je dozorelo v sadež Opeth, ki ga, recimo temu, mainstream metalska javnost pozna od bojda magnum opus Blackwater Park (2001) dalje. Izbor prvenca …

No, tole je pa res prijetno presenečenje iz Nizozemske, ki je sicer dala metalu veliko markantnih skupin, v katerih so pomembno vlogo imela/imajo dekleta. Na primer večni in nepozabni The Gathering, pa tudi Within Tempation in After Forever. Ampak Asagraum so čisto nekaj drugega. So dekleta, ki dokazujejo, da peklenski plamen ženskega black metala iz Astarte ni ugasnil, marveč je še vedno silen in živ. Malo več kot pol ure pravega blackerskega šusa je ravno dovolj časa, da poslušalko oziroma poslušalca prepriča, da gre za resno izdajo, ki zna lepoto black metala predstaviti strnjeno, čistokrvn…

Amalie Bruun, bolje znana pod umetniških imenom Myrkur, kar v islandščini pomeni tema, je konec lanskega oktobra izdala svoj četrti studijski album. Če je tretjega Folkesange snemala ravno v času, ko je izvedela, da bo postala mati, je četrti nastajal v času, ko je že prevzela ta naziv. Prav slednje naj bi bil razlog, da se Spine zelo odmika od metala, tudi tistih klasičnih folk melodij od Myrkur ne slišimo več v izobilju, kot smo to še lahko slišali na Folkensange. Amalie je v enem izmed intervjujev, posvečenem novemu albumu, povedala, da gre za povsem nov list v njenem ustvarjanju, za izjemn…

»When it comes time to die, be not like those whose hearts are filled with the fear of death, so when their time comes, they weep and pray for a little more time to live their lives over again in a different way. Sing your death song, and die like a hero going home.« (Mohikanski poglavar Aupumut, 1725)

V začetku lanskega leta sem ob brskanju za novicami po naključju naletel na projekt, ki sliši na ime Blackbraid. Takoj je moje zanimanje vzpodbudila tematika, saj se pri projektu, katerega idejni vodja sliši na ime Sgah'gahsowáh, vrti okoli ameriških staroselcev, meni dokaj neznane mitologije, k…

Besedne igre, takšne ali drugačne, so mi izjemno pri srcu, zato me je potegnilo recenzirati novo Endseeker stvaritev. Metal skupnost rada išče distopične besedne igre, na pamet iz glave npr. Keep on rotting in the free world, poklon Neilu Youngu ter Arbeit macht Fleisch. Obe pesmi sicer pripadata Carcass. Zanimivo, da sem se ravno spomnil na njih, glasbeno jih namreč na prvo žogo niti približno ne asociiram z Endseeker. No, da vseeno izkoristim omembo – Carcass sicer res niso glasbeno sorodni Endseeker, a imajo lastnost ali dve, ki druži oba banda. Zelo površinsko gledano so to thrash in death…

Če odštejem splita, je Niklas Kvarforth s svojo novo ekipo potreboval pet let, da je ponudil svež plošček z novo glasbo. Pri poimenovanju tega je ponovno opustil številčenje z (rimskimi) številkami in albumu nadel naslov z imenom skupine. Gre torej za magnum opus zasedbe, ki se glasbeno-ustvarjalno že od samih začetkov v letu 1996 giblje nekje v popolni samoti? Deloma vsekakor, deloma pa se naslanja na že poznano.

Da se je black metal projekt Shining umaknil od black metala in da namesto tega proizvaja blackmetalsko navdahnjene dark rock viže z visoko mero atmosferičnosti, je znano že nekaj let…

Recenzentov predgovor:
Ja, Paradise Lost oziroma njihovih prvih pet plošč nedvomno predstavlja eno (in prvo) od petih skupin, ki so najbolj vplivale na razvoj mojega »metalskega profila«, potem ko sem dušo in ušesa že prodal metalu. Še vedno se živo spominjam, kako ob prvem poslušanju plošče Icon od prevzetosti še nekaj minut nisem uspel priti iz šoka, saj je bilo vse tako popolno. Navlekel sem se na njihovo glasbo, vse ostalo je zgodovina. Nabavil sem vse, kar so izdali do vključno Draconian Times, skupaj z bootlegi. Kako močno sem se navlekel na njihovo glasbo najbolje kaže to, da dasiravno j…