Deicide / Visceral Bleeding / Wykked Wytch / Prostitute Disfigurement

Dan pred Martinovim se je v Ljubljani spet zbrala najbolj zloglasna floridska death metal skupina Deicide. Seveda je to legendarna zadeva, tako da ogled sploh ni bil pod vprašajem. Dobro zakrit oder in kar ok glasba sta dajala vtis, da bo koncert zelo dober – morda bi le rolanje Chimaira in Hypocrisy lahko nadomestili z vsaj Vital Remains, Immolation ipd. Edina stvar, ki je bodla v oči, je bilo razmeroma majhno število obiskovalcev. Če pomnimo pretekla Deicide koncerta vemo, da sta bila oba natrpana in praktično razprodana.
Ni pomembno, saj ko se glasba začne, je itak vseeno, če je okoli tebe 100 ali 1000 ljudi (razen ko si v prvih vrstah, kar so ljudje začutili predvsem, ko so igrali Deicide). Prvi so začeli nizozemski brutaličarji Prostitute Disfigurement, ki so bili z odličnim zvokom in izredno dinamičnim nastopom skorajda vrhunec večera. Igrali so večino materiala s plošče Left In Grizzly Fashion, pri tem pa predstavili precej razgiban in pester material. Ultra kruleč vokal v stilu Fleshgrind in milijon drugih, občasni kriki ter predvsem pravi češki brki so pognali vse prisotne v dobro voljo. Kitare so žagale dokaj jasno, tudi solaže so bile ravno na mestu, izstopal je predvsem fretless bass, ki je resnično popestril dogajanje (da ne omenjam zdravih in dolgih las basista). Vse skupaj še podkrepljeno z up-tempo in blast bobni, ki pa so popestrili še marsikaj s činelami. Cel band nori sto na uro, razen (še enega brkatega) kitarista, ki je tam stal v maniri »Saj mi je ok igrati s frendi in tudi tukaj uživam, a vseeno bi raje igral nekaj kot Dream Theater.« Dobrih štirideset minut, kri in čreva špricajo vsepovsod, odsekane glave letijo, vratovi bolijo od čupiranja. Kaj hočeš več?
Za njimi so na moje največje zgražanje (in verjamem, da nisem edini) nastopili »blekk« metalci iz Floride, Wykked Wytch. Tokrat okrajšani za manekenskega klaviaturista, ampak še vedno z najbolj grdo pevko na svetu, so v »true« maniri odigrali predolg in najbolj dolgočasen ter bruhanje vzbujajoč black repertoar. Nimam nič proti black metalu, ampak tole je bilo obup. Nezanimivi bobni, čebelasta kitara, preveč prodoren s prsti igran bass in annoying ambientalne klaviature – dajte malce več Maniac Butcher, Master's Hammer, Graveland ali pa early Behemoth pa bom že lepše gledal. Popoln polom je bila izredno grda pevka, ampak lepota ni važna, temveč talent – in naša princeska oziroma čarovnica ga nima. Najprej – kriči popolnoma enolično, čisti vokali so obup za vikinški zbor, tisti občasni miks med growlom in nekakšnim zvokom, ki spominja na parjenje dveh retardiranih psov, pa je še večja polomija. O čem je pela, sploh si ne upam misliti. Moje mišljenje so delili mnogi, katere je »the witch« pošiljala v tri krasne in so zaradi nje spravili varnostniki na silo ven vsaj deset ljudi – pa govori naj gremo ven, če nam ni všeč, a kaj, ko pa so varnostniki preprečevali tak manever. Skratka – vemo, da so z Deicide najverjetneje prišli samo zaradi tega, ker so Glennu ponudili veliko denarja, ampak mislim, da tudi Deicide frontman ni bil še v življenju tako potreben denarja in je vsak dan klel boga, češ kaj mu je tokrat zagodel. Kaj so si predstavljali, ni važno – ker res ni omembe vredno. »Brezobzirnost pa je vsaj simpatična.«
Upal sem, da bodo pomagali Visceral Bleeding iz Nemčije, ki so s svojim speed blasting in ultra tehničnostjo pognali v kaos mnogo ljudi, ampak roko na srce – band mora marsikaj popraviti. Najprej – zvok je bil zelo slab in za takšno glasbo popolnoma mimo. Dve ESP sedemstrunski kitari sta zveneli kot bi non-stop žagali v prazno na zadnji struni (čeprav so prsti tekali pri obeh vsepovsod), solaž se ni slišalo pri desnem kitaristu, pa tudi statičnost obeh članov je naravnost smešna (ne pomaga manični pogled levega kitarista). Basist je naravnost užival in je s svojim vživljanjem in sodelovanjem s pevcem skušal spraviti marsikoga v norenje, kar mu je tudi uspelo. Pa čeprav je na sekunde izgledal, kot da bo vsak čas padel v katatonijo zaradi pretihe brutalnosti svojega bassa. Pevec bi bil ok, ker je pel v stilu Necrophagie (beri: namerno zamujanje s tekstom, nenavadni poudarki in dolžine verzov itd.), ampak je njegovo kruljenje bolj podobno razočaranju divjega prašiča, ki mu zmanjka gozdnih sadežev (če jih le-ta sploh je) – boljše bi bilo, če bi kričal ali vsaj več vadil. Bobnar je bil izredno dober, kar se tiče tehnik (še posebej menjav med činelami in štopanja le-teh), vendar po blastih in bass prehodih preveč enoličen, snare se ni slišal, tako da je vse skupaj izpadlo štanc. Celotna slika je bila podobna petim tipom, ki so igrali vsak zase – kar je za tako tehničen band kot so Visceral Bleeding precejšnja škoda.
Nato je sledila predolga pavza, preden so se na odru pojavili Steve Asheim, Ralph Santolla, Jack Owen in seveda Glenn Benton, ki so takoj pričeli klicati hudiča in preganjati kristjane s Scars Of The Crucifix. Kljub spremenjeni postavi so ga dobro uro prašili kot je treba. Zvok je bil zelo dober, živahnost banda tudi in vsa atmosfera še toliko boljša, ker so vsi zvesti Deicide fani popolnoma razturili prve vrste. Odlično. Resda Glenn bolj malo govori in še takrat zveni, kot bi ga zbudili iz spanca, ampak ni važno. In tudi ni važno, da ima Glenn po novem kratko čupico. Ker to so Deicide! In ubijajo, definitivno, ubijajo. S samimi hiti kot so še Lunatics Of God's Creation, Dead By Dawn, Deicide, They Are The Children Of The Underworld, Once Upon The Cross, Kill The Christians, When Heaven Burns, When Satan Rules His World itd. so popolnoma zmagali. Sproščeno in brutalno ter blasfemično vzdušje, ki ga pričarajo Stevovi bobni (plošče mu dejansko naredijo krivico, ker v živo res ubija), dvojni kitarski napad Santolla/Owen (lahkota, s katero igrata je neverjetna, pa tudi Deicide so precej pridobili s Santollo, čigar solaže so izredne), Glennovi furiozni kriki in kruljenje (zakon!) so bili čisto dovolj in lahko rečem, da je bilo legendarno. Res, da sem bil utrujen in je set morda bil prekratek, je pa tole bil nastop, za katerega vam je lahko žal, če ste ga zamudili. Če le ne bi bilo Wykked Wytch.