Avtorica fotografij: Tina Ahačič

Ko mi je pred slabim letom dni boljša polovica predlagala obisk Finske, in to v začetku avgusta, si nikoli ne bi mislil, da bo ta obisk vključeval tudi obisk že tretje edicije festivala Hellsinki Metal Festival (v nadaljevanju: HMF). Iskreno nisem niti vedel, da dotični festival obstaja, saj Finska na mojem metal radarju ne piska prevečkrat. A ko sva načrtovala pot, sem se spomnil, da so mnogi bratje in sestre v metalu omenjali, kateri metal bar je treba obiskati, in hkrati tudi ugotovil, da je spomin že slab. S pomočjo guglanja sem vtipkal zaporedje »Helsinki« in »metal«, namesto »bar« ali »venue« pa mi je Google takoj izstrelil zadetek HMF. Privzdignivši obrvi sem hitro sledil algoritemskemu predlogu in prišel na prvo stran festa, kjer sta vame bleščali imeni King Diamond in Venom. Po srce parajoči zahvali metal bogovom sem opazil še druga imena: Decapitated, Blood Fire Death, Enslaved, Napalm Death, Sigh, Hatebreed, Fear Factory, Marduk itd.

Če citiram Dodo, legendo slovenske metal scene: »Ve se – gre se!«

Reportaža o doživljanju HMF je zaradi obsežnosti razdeljena na več dni – danes boste najprej spoznali sam festival, hkrati pa bom pod vplivom Dejanove reportaže o obisku Kranja in koncerta Phila Campbella in njegovih pankrtov poskušal podati kakšne turistične informacije, ki vam pridejo prav.

Najprej – Hellsinki Metal Festival. Za razliko od mnogih festivalov, ki jih bralstvo našega »čeličnega« webzina redno obiskuje, se HMF ne dogaja niti v naravi niti ne traja več kot (dobesedno!) par dni. Ako mi matematika ne laže, je nekako zacementirani termin HMF-ja drugi vikend v avgustu. Letos je nastopilo okrog 70 bandov. Ti večinoma predstavljajo ekstremnejši spekter metal glasbe ali pa precej bolj zmetaliziran spekter HC-ja, se pa seveda vmes najde tudi kakšno bolj metalsko klasično ime, ki predstavlja barve prvinskega heavy metala in bi lahko bilo v vlogi staršev vseh drugih bandov. Kateri so nastopali letos, imate navedeno na letaku.

Kraj dogajanja je glavno mesto Finske, Helsinki, znotraj njega pa je ob olimpijskem stadionu v centru mesta predel Nordenskiöldinkatu, ki mu laže pravijo kar Nordis. Helsinki Ice Hall je osrednji del tega športnega predela, festival pa poteka v hali in na betonskem igrišču ob njej. Priti noter je izjemno lahko, saj imajo Finci zelo urejene vrste za navadne obiskovalce, novinarje, VIP-osebe itd. Prihod na prizorišče poteka zelo gladko, sploh varnostniki in varnostnice so izjemno skulirani. Pot vas najprej pelje skozi vrata pekla, kar v slučaju metalsko parafraziranega imena HELLsinki (za razliko od originalnega imena mesta vsebuje prva beseda festivala en L več, tako da Helsinki takoj postanejo povezani s peklom). Nato morate iti kar v halo Nordis, kjer se človek rahlo izgubi, če ni vešč orientiranja po prostoru. Zakaj? Ker je notri malo morje metalskega življa, vi pa ste itak pod udarom adrenalina, ker ste tu. Na srečo so organizatorji že prej dali jasno vedeti, kako je videti prizorišče (tako kot vsak festival so tudi oni že prej objavili detajlni načrt, a s to razliko, da so pozabili napisati, kje je novinarski center, tako da sem porabil kar nekaj časa, preden sem ga našel).

OK, torej, vstopili ste skozi vhod.

Če greste na levo, greste mimo tattoo shopa, kjer se koža obiskovalcev že krasi na polno. Ajde, gremo najprej po hali, da vidimo, kje je kaj. Od tattoo shopa vodi pot mimo ponudnikov hrane (klasična festivalska hrana z velikim poudarkom na azijski kuhinji). Viden je izhod na zunanje prizorišče, a gremo še malo po hali. Iz okrepčevalnega dela pot pripelje na Brutal Bazaar, kjer se predstavljajo rokodelci, umetniki, oblikovalci. Moč je videti knjige na temo alkimije in ob tem slike, ki so kandidatke za kakšne bodoče naslovnice metalskih plošč. Vmes srečaš še tipa, ki je ustvaril logotip za Behemoth ipd. Lepo razporejeno, malce grdo pa je vse skupaj videti v športnem objektu. Pot te pelje naprej in prideš do manjše ponudbe metalskih distribucij, recimo Svart Records, kjer si lahko okrepiš domačo metal kolekcijo.

Vmes so na vsakih par korakov WC-ji, ki so res urejeni in zelo čisti. Vhodi s hodnikov vodijo predvsem na tribune, če pa hočeš priti na parter pred notranjim odrom HMF-ja, sta na voljo le dva vhoda, kar bo kasneje predstavljalo izziv, ko bo naša fotografinja Tina skušala ujeti čim več bandov na vseh treh odrih oziroma ko bom pisec teh vrstic tudi manevriral med pijano metalsko družino, da bi ujel del tega ali onega banda.

Gremo naprej, in sicer na zunanje prizorišče. Pot nas najprej vodi mimo zunanjih ponudnikov hrane, ki so na levi. Prevladuje azijska hrana in poskrbljeno je tudi za rastlinojedce, začuda pa ni ćevapov in kajmaka. Kakšne so cene? Finske – torej višje za kak evro ali tri. Tako sem si privoščil pad thai za 13 evrov, količina pa je bila taka, da sem komaj vse pojedel, pa nisem oseba, ki bi se skromno prehranjevala. »Kaj pa pir, brt?!« Počasi. Na naši desni je sekcija R. I. P. oziroma Necropolis, kjer je veliko placa. Imajo tudi lastni WC-oddelek, udobne stole, precej nadstreškov itd., lastni šank, namenjen pa je tistim, ki imajo (tudi za finske razmere!) malce več pod palcem in so na festivalu radi precej ležerni. Navadna raja ima šanke na samem prizorišču, miz je veliko, WC-jev pa je tudi dovolj in so zelo čisti. Nisem prav kakal tam, a sem si lahko predstavljal, da bi sproščeno, če bi bilo treba.

Kako je s plačevanjem na festu? Ker Finci mnogo dajo na davčno transparentnost in ne nategujejo države na vsakem koraku, ta pa tudi precej skrbi zanje (imajo popolnoma zastonj izobraževanje, popolnoma zastonj zdravstvo, porodniški dopust s 150‑% plačo itd.), so plačila digitalna (kartica über alles), ni pa panike, če raje poslujete z gotovino. Za razliko od kakšnih festov, kjer tak dvojni način plačevanja predstavlja breme za organizacijo in potek, tukaj vse teče kot urica. Nikjer se ne čaka veliko, nikjer se ne komplicira. Ni treba kupiti kartice, nalagati denarja, hoditi od lokacije A do B, ker ima ena samo keš, druga samo kartice itd. Nobene zmede, vse je jasno kot beli dan.

Cene pira? Pod 6 EUR za mali pir ni debate. En evro je kavcija za piksno, lahko pa tudi vrneš piksne (ja, tudi s tem ni težav) in dobiš 15 centov na piksno nazaj. Okej, najcenejši pir je bil, tako pravi draga, 9,90 EUR. Ponudba pirov je široka, saj imajo Finci res razvito ponudbo tako lagerjev kot tudi craft pirčkov. Seveda je bilo na voljo marsikaj drugega, tudi seltzer, ki je bil malo cenejši, pa žganje in celo vinček, čeprav Finska ne deluje kot dežela, ki bi se lahko pretirano hvalila z rujno kapljico. A to je bolj površno sklepanje, ne pa znanstveno potrjeno dejstvo.

Cene mercha? Visoke. Od 35 EUR naprej, ampak take cene imate tudi drugod.

Na glavnem prizorišču sta dva odra, ki stojita drug ob drugem. Številka 1 je precej velik, številka 2 malo manjši. Prvi začne vsak dan ob 14. uri, zadeva pa poteka kot recimo na Brutal Assaultu. Ko odigra band na prvem odru, mine 5–10 minut in začne band na drugem. Zadeva se konča na prvem odru, in sicer ob polnoči. Tretji oder obratuje istočasno, tajmingi skupin pa so malce krajši (razen za headlinerje), zato se dogajanje na tretjem odru prekriva z ostalima dvema. Vmes imajo še iz nekega meni nejasnega razloga tri wrestling matche.

Spremljevalnih dejavnosti kot recimo na Tolminatorju ni. Tudi starostna omejitev za obiskovalce in obiskovalke festivala je 18 let (kakšnih otrok tu sploh nisem videl, čeprav se mi zdi, da je bilo kar lepo število dijakov). Gre seveda za mestni festival v bližini strogega centra, vse se osredotoča na glasbo in začuda niti ni obiskovalcev, ki bi na festu skušali izživeti svoje cosplay fantazije, ampak spet ne gre za zategnjen festival.

Kar se tiče bivanja v času festa – kampiranja, logično, ni. Ponujajo pa Helsinki ogromno število hotelov, hostlov, Airbnbjev ipd. Cene so, če se malo potrudiš z iskanjem, lahko tudi slovenskemu žepu zelo prijazne, nastanitve pa so v večini primerov vedno na nivoju.

Mogoče bi dodal še nekaj informacij:

• Na Finsko je možno leteti direktno z Brnika, in sicer z družbo Finnair. Poleg tega, da piloti zvenijo kot Mikka iz Impaled Nazarene, ko ta nekaj razlaga na odru, dobite na letalu tudi zastonj borovničev sok; let traja 2 uri in še malo.
• Finska je časovno 1 uro pred nami.
• Ljudje ne govorijo veliko, včasih zvenijo tudi grobo, so pa načeloma zelo zelo prijazni in dobro govorijo tudi angleško, švedsko, nekateri tudi kaj drugega … Pijani metalci na festu so nekaj čisto drugega …
• Na Finskem uporabljajte javni prevoz. Ta je svetlobna leta pred našim in pelje praktično ves čas. Sem sodijo avtobusi, tramvaji, primestni vlaki, metro. Ker se proge prilagajajo času dneva in ker stvari dostikrat ne delujejo najbližje (midva sva recimo bivala 7 km stran iz centra), si v telefon nujno naložite aplikacijo HSL. Ta vam omogoča nakup vozovnic (kupite jih lahko tudi z gotovino ali kartico na busih/vlakih/tramvajih ali avtomatih), še bolje pa je to, ker do minute natančno kaže, kako je s prevozom. Recimo če bi hoteli od najinega bivališča iti v center, bi vpisali destinacijo, aplikacija pa bi izračunala in jasno pokazala: kam moraš iti peš do postaje, na kateri bus se usedeš, kje se preseda itd. Zadeva je res »idiot proof« in je res učinkovita, sploh ker je po petkovem dogajanju do nas peljal najprej tramvaj 7b, nato pa bus 66, drugi dan pa najprej bus nekaj in nato bus nekaj drugega. Na busu ni ljudi, ki težijo, ni glupe in glasne glasbe, ljudje se ne derejo …
• Splača se iti za več dni, prišparati nekaj denarja že vnaprej in si ogledati znamenitosti v centru ter si privoščiti walking tour, ki ga morate rezervirati vnaprej in je pogosto cenjen kot »plačaj, kolikor lahko«.
• Kar se hrane v mestu tiče, je ta malo dražja, a ne pretirano. Za cenejše življenje imate Lidl (!), K Markt in S Markt. Aja, alkohol tipa vino ali pivo lahko dobite v splošnih štacunah, žganje pa v posebnih (običajno so ob običajnih, imenujejo pa se – Alko!).
• Metal bari za obisk: On The Rocks (takoj pri železniški), The Riff (malo dlje). Drugih nisem zasledil, kar pa še ne pomeni, da jih ni. Ta dva sta očitno med bolj znanimi.
• Metal štacune: jih je nekaj in so dobro založene z vsem živim.

Bodi dovolj za začetek, v naslednjih dneh pa sledi predstavitev glasbenega dogajanja na HMF. Več podrobnosti glede samega festa pa lahko izveste tudi na njegovi uradni strani.