Inferno Metal Festival 2023, 4. dan

Na Inferno Metal Festivalu 2023 so 4. dan nastopili:
 
Rockefeller:
16.30 Urgehal
18.00 Crowbar
19.30 Uada
21.15 Abbath
23.30 Elder
 
John Dee:
17.15 Afsky
18.45 Fleshmeadow
20.30 Slegest
22.30 Unleashed
 
Urgehal na Inferno Metal Festivalu 2023
Zadnji dan festivala se je začel s težkokategorniki Urgehal. No, morda nekoliko pretiravam z uporabo izraza težkokategorniki, saj vsi, ki poznate zasedbo, veste, da ta ne deluje več. Njena glavna gonilna sila Trondr Nefas je preminula že davnega leta 2012, odkar band tako rekoč ne obstaja več. Preostali člani zasedbe se še združijo za kakšen projekt, kot je bila recimo izdaja zadnjega celovečerca Aeons in Sodom ali posamični koncert, kakršen je bil ta na Inferno Metal Festivalu, a kaj več pa naj od njih ne bi pričakovali. Tako je povsem razumljivo, da je treba biti tovrstnih nastopov dodatno vesel. Sicer bi bil še bolj vesel, če zasedba ne bi izpustila drugega albuma Massive Terrestrial Strike, ki vsebuje odlične komade, kot je recimo The Sodomizer, a s komadom The Eternal Eclipse se je vsaj dotaknila prvenca Arma Christi, kar je nekako ublažilo »bolečino«. Skoraj polovica nastopa se je vrtela okoli albuma Goatcraft Torment iz leta 2006, sicer pa so bili razen že omenjenega Aeons in Sodom zastopani vsi ploščki, tako da so nas Urgehal dodobra zasipali z zloveščim in najbolj umazanim black metalom stare šole, ki ga Norveška premore. In ker torej glavnega vokalista, kateremu posvetilo je krasilo back drop, ni več, sta njegovo delo prevzela kar dva: prvo polovico nastopa je odkričal Morten Shax od Endezzma, drugo Sorath od Beastcraft, medtem ko sta možakarja za zadnji komad združila moči. Zagotovo eden najboljših nastopov celotnega festivala. (Dejan)


Afsky na Inferno Metal Festivalu 2023
Po umazanem black metal uvodu v festivalski večer, ki so ga priredili Urgehal, sem se jaz podal nadstropje nižje in se rezervirano lotil drugega banda večera. Danski black metalci Afsky so konec marca obiskali tudi našo prestolnico, kjer pa ni šlo vse kot po maslu, zaradi česar so bila moja pričakovanja temu primerno nižja kot v Ljubljani. A tokrat so se stvari že v štartu poklopile, zvok je bil pripravljen na razvrat Dancev in tudi publika je nestrpno čakala, da jih fantje popeljejo na svoje blackmetalsko popotovanje. Edina vzporednica, ki jo lahko povežem z ljubljanskim koncertom, je setlista, ki je bila stalnica Afsky na celotni turneji in je bila seveda primarno posvečena zadnji izdaji Om hundrede år. Drugače pa so fantje pričarali odličen koncert, ki je tako zvokovno kot tudi energijsko deloval veliko bolj zrelo. Čeprav tudi v Ljubljani Afsky svojega dela niso zanemarili, se je mogoče tukaj le videl tisti vpliv imena Inferno Metal Festival. Vsekakor z odliko opravljen popravni izpit, in kdor je bil nad nastopom v Ljubljani razočaran, naj ne obupa in se ponovno poda na koncert Afsky, ne bo mu žal. (Žiga)


Crowbar na Inferno Metal Festivalu 2023
Crowbar spadajo med staroste scene in so band, ki jih naj bi človek vsaj enkrat doživel v živo. Ali pač je to samo prepričanje, ker je mastermind zasedbe Kirk Windstein tako ali drugače povezan z New Orleans sceno. Tukaj moram priznati, da sem skozi vsa ta leta, ko je mnogokrat mojo playlisto okupirala kakšna sludge metal zasedba oziroma so bili Down redni spremljevalci predvajalnika zvoka, sem se s Crowbar srečeval zelo zelo bežno, če lahko sploh rečem bežno. Tako je svoje naredil tudi firbec in tokrat je bil čas, da se pobliže spoznamo. Nekako sem vedel, kaj pričakovati, a me je kljub vsemu počasen uvod nekoliko presenetil, tako da sem prvih nekaj komadov anemično spremljal dogajanje na odru in iskal povezavo z bandom, ki me s statično prisotnostjo enostavno nikakor ni posrkal vase. Seveda se je to s hitrejšimi deli spremenilo, a je bilo teh za moj okus ta dan občutno premalo. Čeprav je band nedavno izdal nov album Zero and Below, je nastop namenil albumu Crowbar, ki letos praznuje 30 let, kar je razveselilo zagrete ljubitelje težjih in počasnejših zvokov, žal pa se jaz to pot nisem znašel med njimi, česar tudi zaključna priredba No Quarter od Led Zeppelin ni spremenila. Mogoče bi mi izkušnja s Crowbar kdaj drugič bolje zlezla pod kožo, mogoče pa bom imel to možnost še kdaj. (Žiga)


Fleshmeadow na Inferno Metal Festivalu 2023
Po zame mučnem nastopu Crowbar je bila razvedritev še kako potrebna in tukaj sem mogoče malenkost tvegal, ker nisem bil prepričan, da bo za to lahko poskrbel tehnični black metal iz hiše Fleshmeadow. A kot pravijo, poskusiti ni greh. Kot rečeno so Fleshmeadow domači tehnični black metalci, ki poleg celovečerca Umbra iz leta 2016 premorejo le še dva EP-ja. A kvaliteta pred kvantiteto, kar so Fleshmeadow zelo hitro dokazali. Po srhljivem uvodu in izvrstno ustvarjeni atmosferi so začeli pohod skozi temačne tehnične black metal vode. Če je včasih lahko pojem »tehnični« zelo svojevrsten in se band poigrava z idejo o rekordu odigranih tonov v minuti, so Flashmeadow pravo nasprotje, saj svojo tehničnost odlično kombinirajo z melodičnostjo in skozi atmosfero, to pot so lučke in dim naredili izjemno kuliso, ustvarjajo prav všečno black metal celoto. Tehnično plat je na trenutke zamenjal pridih post black metala v stilu veljakov Der Weg Einer Freiheit, ki pa nikakor ni vplival na lastno identiteto Fleshmeadow. Nastop je bil v vseh pogledih izpiljen do potankosti in je žal minil veliko prehitro, kar je potrdilo tudi občinstvo, ki je ob koncu nastopa še nekaj časa zahtevalo še, a žal je bil ponovno čas za premik do naslednjega odra. (Žiga)


Uada na Inferno Metal Festivalu 2023
In končno je napočil še drugi trenutek resnice, kajti kot že prej Afsky, so tudi ameriški ekstravagantni black metalci Uada bili ob zadnjem srečanju deležni moje kritike. Čas za popravni izpit je tudi v tem primeru bil kar pravšnji. In če sem bil pri Afsky še prvič malce prizanesljiv, sem Uado želel končno videti v njihovi najboljši podobi, vse drugo kot stoodstotni nastop bi zame pomenilo velik polom. A k sreči so se vsi dvomi ob prvem zvoku kitare razblinili in končno sem doživel tisto pravo Uado. Kaj poreči drugega, kot da je bilo olajšanje izjemno in vsak trenutek nastopa se je ujemal, vsaka kretnja je bila na mestu in vizualizacija, ki jo na odru predstavijo Američani, je končno dobila smisel. Tudi Uada so nam predstavili isti nabor komadov kot v Ljubljani in se v prvem delu posvetili zadnji izdaji Djinn, ki je z energijo in melodiko ter dvoglasnimi kitarami že krepko prešla meje black metala. Američani seveda niso pozabili prvi dve izdaji, poleg tega pa so vsem oboževalcem predstavili še nekaj svežega in pokazali, v katero smer naj bi se nagibala nova, še neimenovana plošča. Žal bo nanjo treba še nekaj časa počakati. Pod črto je bil nastop Uade tokrat popoln uspeh, kjer ni manjkalo brutalnosti, melodike in agresije, kar je publika z moshanjem, čupanjem in razgrajanjem bandu tudi vračala. Da pa je band tudi užival, pokaže strgan kitarski pas Jaka, ki je ob koncu nastopa iz sebe iztisnil vse atome energije in publiki na tak način izkazal spoštovanje za odličen koncert. (Žiga)


Slegest na Inferno Metal Festivalu 2023
Kako najbolje zadnji dan festivala še enkrat podkuriti publiko in poskrbeti za pravi razvrat? Ta misel je prešinila tudi mene, kaj hitro pa sem razumel izbiro organizatorjev, da za dokončno energijsko eksplozijo v John Deeju poskrbijo temačni rockerji Slegest. Zasedba že lep čas ni neznanka odrov po širnem svetu, med drugim smo jih lahko videli na delu že pred petimi leti v Orto Baru, in kdor band bolje pozna, ve, da je frontman Stig Ese nekoč deloval pri Vreid. Tako v glasbi Slegest nemalokrat zasledimo black n' rollovske prvine, ki s podkrepljeno pankovsko navdihnjeno podlago poskrbijo za razvrat v pravem pomenu besede. In točno to nalogo so organizatorji z nastopom Slegest želeli opraviti. Publika je seveda to nalogo vzela smrtno resno in se tako tudi v najboljši možni luči želela pokazati organizatorjem. Zbrana množica je od samega začetka norela in razgrajala, band pa je to z glasbo le še podkrepil. Nevarna kombinacija, ki je enostavno iz vseh zbranih iztisnila vse atome moči in mnogokateri nasmešek je zašel na obraze med publiko. A tudi na odru se je kljub temačni glasbi zabliskal kanček sreče. Čeprav mogoče tudi Slegest niso najbolj ustrezali ekstremnemu konceptu festivala, so s svojo energijo pokazali, da so lahko bolj energični in agresivni kot marsikateri zlobnejši in hudobnejši band. (Žiga)


Abbath na Inferno Metal Festivalu 2023
»Ne veš, kdo je Abbath? Pa to je oni kitarist, ki se je v Tolminu med nastopom s kitaro vred skotalil po bregu navzdol.« Hja, tako si človek zapomni nekoč enega najboljših black metal kitaristov vseh časov, ko ta izgubi kompas zaradi … Namenoma ne bom dokončal misli, ker nočem zaiti v čenče rumenega tiska. A dejstvo je, da sem njegov nastop pričakoval z nekoliko kislim priokusom. Toda medtem ko je težava z zvokom, ki je nekako skazila bolj ali manj vse uvodne trenutke nastopajočih na glavnem odru, bande zaradi tega predstavila v slabši luči, so močneje izpostavljeni bobni pripomogli k temu, da so Abbath zveneli udarnejše in bolj polno. Podobno kot Immortal na albumih Sons Of Northern Darkness ali Damned in Black. In ko sem ravno pri Immortal. Od teh smo kot prvi zaigrani komad večera dobili komad Triumph z omenjenega Damned in Black, kar je nakazalo, da band ne bo odigral klasične setliste, in dvignilo upanje na še kakšen komad od Immortal. A žal ni bilo tako. Žal, ker je slab zvok uvodnega komada tega iznakazil, in žal, ker sem se potihoma veselil komada One by One s Sons Of Northern Darkness. Po drugi strani pa sem oziroma smo dobili kar šest komadov s po mojem najboljšega albuma od Abbath, njegovega samonaslovljenega prvenca, medtem ko je bil lanski Dread Reaver zastopan samo z dvema komadoma, kar mi je tudi povsem ustrezalo. Pozitivno presenečenje sta bili še priredbi Battalions in The Storm I Ride, ki sta sicer na albumu Between Two Worlds od I, za največji vizualni užitek pa je bilo poskrbljeno z ognjenim šovom, ki je prekosil vse svečke, ki so jih en dan prej prižgali Watain. Med nastopom Abbath je ogenj pred odrom segal visoko v zrak, od zadaj je pokalo, bliskalo in se kadilo, za ognjeni vrhunec pa je z bruhanjem ognja poskrbel kar Abbath sam. Če sem bil pred koncertom skeptičen okoli tega nastopa, že po nekaj komadih med koncertom nisem več bil, tako da se vsekakor že nadejam podobnega ponovnega srečanja. (Dejan)


Unleashed na Inferno Metal Festivalu 2023
Kot nekdo, ki ne spada med redne poslušalce teh švedskih death metalcev, ki v svoji glasbi opevajo vikinge in severno mitologijo, se z njimi srečujem bolj redko. Tokratno srečanje z Unleashed je bilo moje tretje, nazadnje sem jih ujel v Münchnu na festivalu Dark Easter Metal Meeting leta 2019. Neke poglobljene analize ali kakšnih informacij iz »ozadja« na tem mestu torej ne morem ponuditi, čeprav mi po drugi strani ni težko povedati, da so bili Švedi ponovno všečni. Zasedba s 34-letnim stažem pač skorajda ne more razočarati. Morda z izborom komadov, ki jih predstavi v živo, saj je pri 14 izdanih albumih zagotovo težko ponuditi uravnoteženo setlisto, ki bi zadovoljila vse okuse in želje. S tega vidika se je band potrudil, zaobjel več kot polovico albumov, najdlje oziroma največkrat pa se je ustavil pri aktualnem No Sign of Life izpred dveh let. Da je v tej zvezi očitno naredil vse prav, ni bilo težko razbrati na podlagi norišnice pred odrom, ki se je začela že takoj med prvim komadom. Publika je želela slišati Unleashed, band pa ji je z navdušenjem vračal vso pod odrom proizvedeno energijo. (Dejan)
 

Elder na Inferno Metal Festivalu 2023
Elder so letos odigrali vlogo zaključnega banda festivala. Milo rečeno me je ta odločitev rahlo presenetila. Elder so psychedelic stoner metal/progressive rock zasedba iz ZDA, ki je bila ustanovljena leta 2006 in je lansko leto izdala že šesti album. Da ji ne manjka kilometrine in takšnih ali drugačnih izkušenj, nikakor ni vprašljivo, nekoliko bolj je do danes pri meni in Žigi ostalo odprto vprašanje o nastopu tega banda na festivalu ekstremne metal glasbe. No, saj vem, tudi Amorphis ali Lili Refrain ne spadajo v to kategorijo, tako da bo potem že nekako vse na svojem mestu. A kombinacija mirnih, psihedeličnih, na trenutke težko progresivnih in praviloma preko deset minut dolgih komadov na eni strani ter utrujenosti zaradi napornih štirih dni festivala in pozne ure mi osebno ni prinesla nobene zadovoljitve. Zasedba se je z nastopom najmočneje osredotočila na najnovejši album Innate Passage, ki ga je izdala konec lanskega novembra, poleg tega posegla tudi po nekaj starejših vižah, s katerimi pod črto publiko zaziblje ali jo pripravi do headbanganja na mestu. Neredko tudi z zaprtimi očmi. (Dejan)