Hja, je že tako, da me pot na Metelkovo več ne zanese, razen če je nujno. K taki protestni odločitvi je največ pripomogla prej veliko manj prisotna dinamika dogajanja¹ na in okrog tega kraja, ki sem ga svojčas rad obiskoval. Kot take dogodke izpostavljam: povečan obseg preprodaje prepovedanih drog, večje število primerov (milo rečeno) spolnih napadov na dekleta, obračun med migrantskimi skupinami s hladnim orožjem z dolgimi rezili ipd.

No, v četrtek sem požrl svoj ponos in se vseeno odpravil v Menzo pri koritu na dogodek Kadilnica of Death pogledat nastop Big Bad Wolf, Black Ivy ter Force of Impact. Takoj ob prihodu na Metelkovo so mi ušesa načeli preglasni in zoprni zvoki nekakšnega reggaeja, ki so prihajali iz zvočnika² neke čudno izgledajoče (z)družbe. Zaradi tega sem dobil občutek, kot da sem v kaki faveli, getu ali slumu in ne na Metelkovi, kot sem jo poznal. Da mi taka atmosfera ne bi pokvarila razpoloženja, sem se kar hitro odpravil v Menzo pri koritu.

Prvi so nastopili Force of Impact. Za skupino še nisem slišal, ampak glede na slišano bom njihove nastope v bodoče preskočil. Razlog? Niso igrali metala, marveč nekakšen kakofonični (…)-core. Opazno je bilo, da okostje glasbe predstavlja izročilo RATM,³ na katero so obešeni raznovrstni drugi vplivi. Meni so bili še najprijetnejši tisti deli, ko je malček zavelo po death metalu. Glede publike lahko rečem, da je tisti en telovadec, ki je med nastopom mahedral vsenaokrog z rokami in nogami, imel za svoje razgibavanje več kot dovolj prostora. Čeravno glasba ne sodi v moj metal svet, moram priznati, da ne morem reči, da fantje ne obvladajo glasbil, medtem ko je vokal divji, vendar premalo izrazit … Torej, HC pač in nič več.

Sveta pomagalka, heavy metal hudič ima tudi pri nas mlade! Kot iz močvirij Louisiane so na oder prišli divjaki Black Ivy, ki so nas obdarili z naspidiranim ter zelo intenzivnim in energičnim heavy metalom. Tri kitare sodelujejo kot banjo trio, ki skupaj igra, že odkar so ulovili in brezhibno odrli kožo prvemu aligatorju. Tej divji glasbeni hordi daje izrazit pečat tudi pevec, ki mu glavo poleg čupe krasita tudi dva »izrastka Chrisa Barentsa«. Njegovo nastopanje deluje pristno, spontano in z glasbo doživeto. V slednji se vseskozi čuti vpliv (ne kopiranje) nekaterih glasbenih prijemov Iron Maiden in zelo me je razveselilo dejstvo, da skupina poje tudi v celo knjižno zvenečem slovenskem jeziku. Izpostaviti moram še, da so bili dovolj suvereni, da so nastop oddelali le z avtorskimi pesmimi in brez najbolj znanih klišejskih priredb. Pozitivna energija, ki je sevala od skupine, je bliže k odru privabila tudi večje število sicer ne najbolj številčne publike. Napak nisem slišal, morda improvizacijo. Doživeto in zanimivo. Bravo, Black Ivy, želel bi si vas slišati v živo ob boljšem zvoku.

Večer se je zaključil z nastopom naših divjih volkov. Že s prvimi akordi in energijo, ki jo je oddajal nastop, so pokazali, da imajo z razlogom položaj vodij krdela skupin, ki so nastopile ta večer. Zanimiv se mi je zdel učinek glavnega vokala: iz prve vrste je zvenel hropeče zarjavelo, medtem ko je iz zadnje zvenel odmevajoče in zlo. Ob tem je pevec mikrofon na palici vihtel suvereno kakor Thor svoje kladivo. Pohvaliti moram tudi spremljevalnega vokalista/ kitarista, ki je s svojimi surovimi blackened thrash kriki pesmim dajal dodatno ostrino. Bas je grmel, medtem ko je bobnar kot iz rokava stresal potresne sunke sedme stopnje po Richterjevi lestvici. Temu vsled se je ustrezno odzvala tudi že številčnejša publika, se približala odru in (kot sem opazil prvič v večeru) tudi prepevala refrene pesmi. Glasno, lomeče, in božjastno intenzivno! Stare (Big Bad Wolf, Dingo Fever, Punisher idr.) in nove pesmi (meni všečne: Corporation, Kill with Fire ter Ocean of Madness) so si sledile naravno kot zven ob udarcu kladiva ob nakovalo. Težav z opremo ni bilo, saj so volkovi tisto eno, ki se je prikradla, mojstrsko izrabili za izvedbo thrasherske verzije La Bambe. Nastop, v katerem je skupina delovala popolnoma uigrano in spontano v vseh situacijah, se je kar prehitro zaključil in žal sem ostal brez Belgrade 41.

Volkovi so pokazali, da si suvereno krčijo svojo pot. Ne kopirajo nikogar – ne na slovenski ne na tuji sceni – in pri komunikaciji s publiko ne uporabljajo cenenega, na plešah temelječega humorja ali patetičnih tem, kot je prehranska demagogija. Pevec za komunikacijo s publiko raje uporablja baršunast glas slovenskega radijskega oziroma televizijskega napovedovalca iz 80-ih.⁴ Volkovi so z nastopom potrdili sloves jedrskega ledolomilca na najvišjih obratih, ki se ne ustavlja in si sam vtira svojo pot – oziroma razvoj, brez bogov in brez gospodarjev! Volkovi, veselim se vaše nove plošče!

Pod črto: prijeten večer z zanimivo ponudbo glasbe, za kar se organizatorju vljudno zahvaljujem. Kadilnico bom zagotovo še kdaj obiskal, ko me bo radovednost pripravila do tega, da spregledam Metelkovo, kakršna je danes in mi kot taka ni ljuba, kot mi je bila nekoč.

[1] Zaradi slednjih tudi znancem iz tujine, ki pridejo v Ljubljano, ne priporočam več obiska Metelkove.
[2] Tako je, vsem okoli sebe je treba moriti s svojo glasbo, ker klubi in drugi temu namenjeni prostori niso dovolj. Predstavljajte si, kako grozljivo bi bilo hoditi po Prešernovem trgu, na katerem bi vsakdo s svojim prenosnim zvočnikom opozarjal nase s svojim »jagodnim« izborom.
[3] Pač, Rage Against the Machine.
[4] Pozor, to je pohvala, ker v tistem času radijski napovedovalec ni mogel postati vsakdo, marveč so za take funkcije izbirali le najboljše.