December je tukaj. Prazničen, čaroben, vesel … kakor koli si ga že ljudje po svetu tolmačijo. Je definitivno največji krščanski festival tisočerih lučk, svečk, hrane in simbolike, vse v težkem pričakovanju Jezusove rojstnodnevne zabave. Tisti, ki pa se s to krščansko ideologijo nekako ne moremo in nočemo pretirano poistovetiti, pa ta čas preživljamo nekoliko drugače, a vseeno karseda praznično in prešerno. In kaj bi bilo lepše v tem svetem in prijaznem času, polnem človeške topline, kot obisk koncerta najbolj nesvete, bogokletne in nevarne black metal skupine vseh časov?

Medtem ko so ljudje to nedeljo prižigali drugo adventno svečko, so s prav posebno jubilejno predstavo ogenj v nas prižgali zloglasni Mayhem. Praznujejo namreč že kar 40 let obstoja in temu primeren je bil tudi ponujeni program, ki naj bi bil najpopolnejši in najdaljši program v njihovi zgodovini. Tako smo se brez kakšnega oklevanja odpravili v avstrijsko prestolnico, da si ta spektakel ogledamo v živo. Pa je bilo vredno?

Že ob prihodu na prizorišče smo pred vhodnimi vrati dvorane Simm City naleteli na pravo božično stojnico. Človek, ki je bil v celoti okrašen z najrazličnejšimi predmeti in je izgledal kot ena izrabljena božična jelka, je tam prodajal koledarje, igralne karte in najbrž še kaj, zraven pa prek brezžičnega zvočnika streljal klasike skupine Mayhem. Na tak način je ta človeški drevešček namreč zbiral denar za vstopnico, da bi si dogodek lahko ogledal. Roba, ki jo je ponujal, je bila najbrž vredna za kar nekaj vstopnic, ampak se ne bom zatikal v malenkosti. Da skrajšam zgodbo, našel se je nekdo, ki mu je kupil vstopnico in je do želenega koncerta vendarle prišel, pa naj še kdo reče, da božični duh v metalskih srcih ne živi. Lepo.


Dogodek so točno ob 20.00 odprli Kryptomorph. Je že kdo slišal za to skupino? Jaz tudi ne in niti nisem zasledil, kje bi ta skupina sploh bila locirana. Gre za neke vrste dark synthwave ob spremljavi kitare in občasnega ženskega vokala. Ker sam nisem ravno navdušenec nad takšno zvrstjo glasbe, sem ob napovedi nekoliko zasukal z očmi in si mislil, le kaj je tega treba za odprtje takšnega dogodka.


Ampak moram priznati, da nastop sploh ni bil napačen. Na odru je bil DJ z masko in kapuco, vsaj upam, da je bila maska, ker če človek tako izgleda, bi bilo smotrno obiskati zdravnika, in delno zakamufliran kitarist, za nekaj skladb pa se jima je pridružila tudi pevka. Na trenutke mi je glasba celo rahlo potegnila na Pain ali pozne Samael. Deloma poskočno in veselo, deloma zasanjano, skratka ni bilo slabo. Je pa ta njihov nastop dolžine 45 minut trajal nekoliko predolgo in je bilo za moj okus sintetičnih zvokov že dovolj, zato sem se za zadnjih nekaj minut raje odpravil do stojnice z uradnim blagom skupin. Ker so bile cene teh grozovite, sem se kaj kmalu raje podal nazaj in malo poklepetal s kompanjoni iz odprave. 70 evrov za kapucarja, hvala lepa.

Nastop zvezd večera je bil po urniku napovedan ob 21.15 in dvorana se je začela kar dobro polniti, zato smo se nekaj minut prej odpravili v notranjost, da si izborimo dobro mesto za ogled spektakla. Na minuto točno je padla zavesa in začel se je predvajati kratek filmček oziroma izseki prispevkov, ki so nastajali v času ustvarjalnih let skupine. Dosti je bilo posnetkov bivšega pevca s kultnim statusom, poznanega pod psevdonimom Dead, saj veste, The Dawn of the Black Hearts pa to, seveda pa tudi ni manjkal izsek iz zloglasnega intervjuja iz dokumentarca A Headbanger’s Journey, kjer je Necrobutcher v precej opitem stanju ljubil mamice vsem po spisku. Po nekaj minutah pa se je na odru končno pojavila skupina in kot bič božji udarila s skladbo Malum. Zvok je bil fantastičen, tako čistega in razločnega zvoka pri Mayhem ne doživiš niti na albumu. Poleg vrhunskega zvoka je predstavo spremljal tudi nadvse odličen light show in zadeva je začela zbujati občutek, da bomo priča nezemeljski predstavi.


Predstava je bila razdeljena na tri večja dejanja, ki so hodila vzvratno skozi čas. Prvo dejanje je zajemalo po dve skladbi iz albumov Daemon in Esoteric Warfare, eno sladbo iz Ordo ad Chao in zopet po dve iz Chimera, Grand Declaration of War in EP-ja Wolf’s Lair Abyss. Ordo ad Chao ni ravno moj favorit, je pa v živo skladba Illuminate Eliminate z nastopom in nečloveškim vokalnim performansom moža vesoljsko-demonskih zvokov, Attile Csiharja, izpadla vrhunsko.


Po koncu vsakega albumskega sklopa se je v ozadju predvajal nov filmček oziroma nekakšna naznanitev prihajajočega sklopa. Po nekaj več kot eni uri je bilo pospravljenih že enajst skladb in tako je prvo dejanje doseglo epilog. Skupina je za nekaj minutk odšla z odra, obiskovalci pa smo imeli čas hitro skočiti po vrček predragega ter slabega avstrijskega piva.

Vsi smo vedeli, kaj sledi kot naslednja točka, kot drugo dejanje večera. Kultni album De Mysteriis Dom Sathanas. Skupina se je v meniških opravah vrnila na oder in odigrala štiri skladbe s te kultne stvaritve, ki same po sebi ne bi dosegle tistega prvinskega efekta, saj so zadnja leta ta album precej promovirali in smo to lahko spremljali praktično povsod. Ampak so seveda za ta posebni nastop pripravili nekaj, česar do sedaj še nismo slišali. Za zadnjo skladbo tega dejanja, Funeral Fog, se je iz odra umaknil Attila, vokal pa je bil posnet in integriran v živo igranje skupine, odpel pa ga je nihče drug kot legendarni Per Yngve Ohlin, poznan pod psevdonimom Dead. Tako smo lahko uživali ob vokalu človeka, ki je umrl že pred 33 leti. Stvar je izpadla naravnost genialno in se usidrala v možgane vseh prisotnih ter poskrbela, da dogodka zagotovo ne bomo pozabili.


Zadnje dejanje večera pa se je dotikalo stvaritev iz 80-ih, tistega prvinskega black metala, ki ga danes skupine nekako ne premorejo več proizvajati. Bliže k odru nas je privabil intro Silvester Anfang, ki je že sam po sebi začel v ljudeh pumpati kri. Šele v tem sklopu se je ob zvokih nesmrtnih skladb Deathcrush in Carnage med množico razvil tisti pravi razvrat in je tudi prvič v večeru nastal mosh pit.


Popolnoma brez tehničnih napak seveda ni šlo, tako smo zamudili nekaj vokala pri skladbi Crystalized Pain in Deconstruction, ker je Attila pozabil vklopiti mikrofon, slišali smo aktustični riff pri skladbi View from Nihil, ker je Teloch imel težave s pedalom in ni bilo distorzije, pri skladbi Carnage pa je pozabil, kateri riff mora pravzaprav igrati. Ampak black metal je black metal in bi bil dolgočasen, če bi bilo vse sterilno in brezhibno, se strinjamo?

Mayhem so dokazali, da njihov status ni privlečen za lase, da so in bodo eno izmed največjih in najvplivnejših črnoželeznih imen vseh časov. Dogodka definitivno ne bom nikoli pozabil in brez slabe vesti lahko rečem, da je bil to daleč najboljši koncert skupine, kar sem jim bil do sedaj priča.

Setlista Mayhem: Malum, Bad Blood, MILAB, Psywar, Illuminate Eliminate, Chimera, My Death, Crystalized Pain in Deconstruction, View from Nihil, Ancient Skin, Symbols of Bloodswords, Freezing Moon, Life Eternal, De Mysteriis Dom Sathanas, Funeral Fog (z vokali Deada), Deathcrush, Chainsaw Gutsfuck, Carnage, Pure Fucking Armageddon.

Želim vam lepe črno-blagoslovljene praznike.