Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

4. 8. 2013

Metaldays 2013, 1. dan

Tolmin / 22. 7. 2013

Pred devetimi leti se je za devetimi gorami (in še kako zraven) in devetimi vodami (ok no, dvema) iz pepela Vienna Metalfesta rodil Metalcamp. Le ta je nato v osmih edicijah bolj ali manj razveseljeval občinstvo, dokler ime v letu 2012 ni odšlo v pozabo in spočelo naslednika Metaldays, katerega rojstvu smo bili priča v preteklem tednu, 12 mesecev pozneje.

Tokratna Paranoidova ekipa je štela zares veliko članov, saj smo na festivalu delovali v mnogih vlogah, od prostovoljcev na parkirišču, vodje malega odra, fotografov in piscev, nastopajočih, prodajalcev robe pa vse do povsem neobremenjenih obiskovalcev. Temu primerno smo tudi samo dogajanje videli z različnih zornih kotov; »seniorska« ekipa se je z eno pomladitvijo nastanila v izjemno komfortnem apartmaju (kjer bomo tudi drugo leto :) ), druga začasna prizorišča pa so zajemala vse od dijaškega doma preko avtodomov do klasičnih šotorov. Zato bo tokratna reportaža epskih razsežnosti zares zajemala vse vidike dni metala. Pripnite se, dolga bo!

Po nastanitvi v apartmaju in nedeljskem pohajanju po kampu ter druženju s starimi prijatelji se je program v ponedeljek začel zares. Ob štirih popoldne smo bili na glavnem odru deležni konkretne doze »Iron Maiden«, saj so portugalski heavy metalci Attick Demons eden najpopolnejših klonov največjega metal banda. Za razliko od navlake tipa Steelwing pa tile (š)Portugalci namesto z imidžem zares vse povedo z glasbo in tako so nam v dobre pol ure zaigrali prerez svoje plošče Atlantis, ki jo lahko označimo za najboljšo, nikoli izdano ploščo Iron Maiden. Pevec je po slišanem pojedel Brucea Dickinsona in si ga posolil s Tobiasom Sammetom, vodilni izmed treh (!) kitaristov pa je Murrayja poleg načina igranja skopiral tudi v uporabi klasičnega Fender Stratocastra, povsem pa je povzel tudi Davove poze med igranjem. Skupino so med nastopom sicer hudo pestile tehnične težave (enemu od kitaristov kitara sploh ni delala), zvok je zelo nihal, a vseeno so odžgali zelo soliden nastop pred zelo redkimi poslušalci. Fantje pa so živ dokaz, da je pred vsakim festivalom fino pregledati listo nastopajočih, saj se underground dragulji najdejo na vsakem koraku, če jim le odpremo oči in ušesa.

Mali oder je bil letos največji do zdaj – tako po fizični velikosti kot tudi kalibru nastopajočih in njihovi kvaliteti. Za ta pester nabor in nemoteno delovanje odra sta namreč skrbela nihče drug kot Dirty Skunks, zato je prizorišče v hosti po njiju dobilo tudi svoje neuradno ime. Kot ponavadi se je program drugega odra vsak dan začel z malimi, neznanimi oz. manj znanimi skupinami, ki so si na tak ali drugačen način zaslužile/ zadele/kupile nastop na enem najbolj znanih metal festivalov na svetu. Da pa to ne bo zgolj pet dni pozornosti nevredne navlake, so ob dveh popoldne z razdevičenjem odra dokazali že prvi nastopajoči, grški mladci Chronosphere. (Gorjanec)
Fantje, ki od leta 2009 preigravajo thrash metal, so se na MetalDays pokazali v najboljši možni luči. Neverjetna kvaliteta, uigranost in fenomenalna usklajenost in energičnost postavljajo zasedbo ob bok velikanom thrasha, njihova »verzija« materiala pa še najbolj spominja na Kreator. Fantje so v večini predstavili prvenec Envirusment iz leta 2011, pa tudi material prihajajočega albuma. Band je presenetil v veliki meri in bo kaj kmalu rušil velike odre. Kako pa jih je sprejela publika? Govori se, da je »sekalo ko pr' norcih«. (Tina)

Če so Grki s svojim rušilnim nastopom številnim v publiki (in te pred Dirty Skunks stageom ni nikoli manjkalo) izpahnili čeljusti, so jim jih naslednji nastopajoči, The Loudest Silence iz Sarajeva, pomagali zapreti. Band sam sebe definira kot atmosferični simfonični metal, v bistvu pa gre za precej klišejsko mešanico gothic in power metala. Kaj pa vem, meni so bili dolgočasni, zato jim po komadu ali dveh nisem več posvečal kaj prida pozornosti, tako da možno, da so tekom nastopa pokazali kaj več kot le vpadljivo oblečeno sopranistko, vendar rahlo dvomim v to.

Sledili so domačini Agan. Kdo?! Hja, moram priznati, da preden so se pojavili na spisku nastopajočih, tudi sam še nisem slišal zanje, a mladci so name naredili vtis. Trio z gostom Mitjo Usenikom iz zasedbe Brezno na basu je svoj nastop odigral suvereno, z dobršno mero čupanja, presenetljiv pa je predvsem glasbeni stil, za katerega so se odločili. Fantje svoj navdih črpajo iz narave in tako zveni tudi njihova glasba, ki bi jo še najbolje opredelili kot atmosferični black metal. V Sloveniji pristnih prvinskih (in to kvalitetnih) black metal bandov nikakor ne primanjkuje, a vseeno je med poslušalci mnogo ljubiteljev nekoliko »blažjih« in bolj melodičnih variacij te zvrsti, zato bom z zanimanjem spremljal, kako bodo Agan glasbeno rasli v naslednjih letih in svoj stil dodobra dodelali.

Za njimi so oder zavzeli Avicularia s sosednje Hrvaške, ki obeležujejo že desetletje aktivnosti. Zakaj, mi ni povsem jasno. Njihova glasba je kaos, nek neuspel poskus tehnično-progresivno-avantgardnega death metala, ki ni podoben ničemur in je vse prej kot balzam za ušesa. (Gorjanec)

Naslednji zame zanimiv nastop (Grega Š.) je sledil ob šestih, ponovno na glavnem odru – po devetih izvedbah tolminskega metal festivala je glavni oder prvič zasedla sleaze/glam zasedba. Govora je seveda o Kissin' Dynamite, mladih Švabih (prihajajo iz pokrajine Swabia), s katerimi sem se prvič srečal na festivalu Bang Your Head!!! leta 2009, ko so kot popolni mlečnozobci žgali glasbo v stilu NWOBHM. Vmes so pretekla štiri leta, Kissin' Dynamite pa so v tem času izdali nekaj albumov, zamenjali stil frizure in se podali po poti severnih kolegov Fatal Smile in Reckless Love. Energičen nastop, v katerem ni manjkalo poziranja, tekanja gor in dol in drugega nastopaštva, so začinili s hiti I will be King, Opertion Supernova in izjemno izvirno naslovljeno Welcome to the Jungle. Zelo soliden nastop je pod še vedno žgoče sonce prignal kar nekaj mehkejših zvokov željnih poslušalcev, vendar se Kissin' Dynamite vseeno ne morejo kosati z mojstri dotične zvrsti. Primat sleaza tako ostaja v rokah Švedske in skupin Sister, Hardcore Superstar, Sister Sin in seveda Crashdiet.

Na malem odru je napočil čas še za dve domači zasedbi – Neurotech in The Canyon Observer. Wulf se pri svojem projektu vedno bolj odmika od industrialnega metala v elektroniko, kar nadvse dobro ponazarja nedavno izdana kompilacija The Decipher Volumes, a nič ne de, za nepuriste je glasba še vedno nadvse privlačna. Žal pa si Neurotech s tokratnim koncertom kaj prida novih podpornikov verjetno niso pridobili, saj jim je že tik pred koncem drugega komada crknil najpomembnejši inštrument, disk v laptopu, kar je pomenilo konec nastopa.

Čez The Canyon Observer ni kaj pripomniti. Domača post-metal skupina zasluženo vleče hvale z vseh strani, s svojim edinstvenim zvokom v kombinaciji s Hopsyjevim kričečim vokalom pa pritegne širok spekter poslušalcev tudi med metalci, ki jim ta deviantna zvrst glasbe načeloma ne diši. Pozna popoldanska ura je s težko pričakovano ohladitvijo pripomogla tudi k temu, da so se številni obiskovalci pred odrom lažje predali transu, ki ga je s hipnotičnim performansom preko zvočnikov širil band, telesa pa so se začela sproščeno pozibavati v ritmu glasbe. (Gorjanec)

Zadnjo veliko trojico prvega dne so ne ravno najbolje otvorili švedski predstavniki melodic death metala Soilwork. Pričakovanja so bila (pre)velika po krivdi izjemno talentiranega vokalista Speeda in pa precej dobro sprejetega aktualnega dvojnega albuma. The Living Infinite ( I in II ). Pozitivni občutki so se razblinili takoj, ko so naša ušesa sprejela dejstvo, da je tonski mojster za zasedbo ustvaril grozen zvok. Vokal je bil namreč tako tih, da smo Speeda slišali le takrat, ko je samoumevno pel glasneje. Za povrh tega pa tudi sama instrumentalna izvedba ni delovala kaj preveč usklajeno. Kljub temu so dobro napolnili prizorišče, izprosili wall of death in še nekaj dodatnega gibanja ob poslušanju v večini materiala iz nove izdaje in nekaj klasik.

Po Soilwork so prizorišče napolnili Vikingi in ostali bojevniki ter pivci piva iz rogov, kajti na oder so stopili stari znanci festivala, finski Ensiferum. Za razliko od predhodnikov je bil njihov zvok veliko boljši, v eni uri pa so odigrali izbor klasik, kar je bilo po mojem mnenju odlično. Vse preveč bandov se oprijema le zadnje izdaje, medtem ko poslušalci oz. obiskovalci festivalov pričakujejo ravno to – klasike, ob poslušanju katerih bodo svojo energijo kar se da dobro poslali zasedbi na odru. Ensiferum so storili ravno to. Preko lastnega energičnega nastopa so ustvarili norenje na prizorišču. Izbor pa je bil sledeč: In My Sword I Trust, Guardians of Fate, From Afar, Burning Leaves, One More Magic Potion, Lai Lai, Hei, Ahti, Twilight Tavern, Iron. (Tina)

Iz melanholične zasanjanosti je občinstvo malega odra predramila britanska thrash artilerija Incinery, ki je svoj polurni nastop odpičila s polnim šusom, njena ofenziva v stilu Exodus pa je kar nekaj posameznikov pripravila do prerivanja in divjanja pred odrom. Publika se je tekom nastopa intenzivno večala, energija je naraščala in njihov repertoar je minil kot v hipu.

Še en zanimiv band je našel svoje mesto na malem odru, in sicer Darkest Horizon iz Nemčije. Fantje se definirajo kot epski melodični death metal in čudno zveneči popredalčkani opis je dokaj na mestu. Njihov s klaviaturami podprt melodeath sega od udarno brutalnih rušilcev do zasanjanih težkih melodij, vmes pa se prikrade tudi kak povsem powermetalski riff. Včasih zvenijo kot tipičen melodic death, drugič kot manj poppish verzija Wintersun, spet tretjič spominjajo na (starejše) Amorphis, vse skupaj pa je pospremljeno s pridihom »epskosti«.

V prehod iz dneva v noč so nas pospremili Mouth Of The Architect, ameriška sludge zasedba, katere glasba se ponaša z nadvse atmosferičnim pridihom in je med ljubitelji te zvrsti po mojih podatkih precej priljubljena. Čeprav sludge ni ravno med mojimi najljubšimi glasbenimi stili, z veseljem poslušam tudi kak band, ki nekoliko izstopa iz standardnih okvirov. Pogosto se sicer to izstopanje izkaže za neuspešno ali pa zgolj kot izgovor za opravičevanje slabe glasbe, a MOTA so zares scena zase. Preprosto zapreš oči in se prepustiš glasbi, da te na svojih krilih nosi skozi krošnje dreves in navzgor po strugi Soče, potem pa te preko travnikov v ugašajoči dnevni svetlobi ponese nazaj na prizorišče in te spusti na tla ravno ob pravem času, da nastopajočim nameniš aplavz odobravanja. Ta lastnost pa je hkrati tudi prekletstvo v večernih festivalskih urah, saj spričo neizogibnega pomanjkanja spanca in celodnevnega pohajkovanja po prizorišču na utrujenega metalca deluje kot pravcata uspavanka.

Za novo dozo rušenja in kot ogrevanje za Benediction so poskrbeli izraelski death/ thrasherji Hammercult, ki so bili poleg Vicious Rumors in Pet The Preacher eden zadnjih potrjenih bandov za festival, mesto na Metaldays pa jim je pripadlo spričo odpovedi nastopa Exumer. Svojo vlogo so z odlično mešanico omenjenih metalskih zvrsti in goretresočim nastopom vsekakor upravičili, v pogon pa so ponovno zagnali tudi publiko, ki se je odločila, da ne bo vse energije prihranila zgolj za Benediction in In Flames. (Gorjanec)

Za ljubitelje tradicionalne metal glasbe pa je vrhunec dneva in eden izmed vrhuncev festivala nastopil ob 21h – legendarni thrasherji Overkill. Legendarne Newyorčane poslušam (Grega Š.) že celotno »metalsko kariero«, a tokrat mi jih je prvič uspelo videti na odru. In bilo je vredno. Navkljub težavam z zvokom sta se Bobby Blitz in njegov mali kompanjon DD Verni na odru Metaldays predstavila kot izjemna thrash rušilna sila. Seveda je to povem preprosto, če imaš v malhi komade, kot so Wrecking Crew, Rotten to the Core, Electric Rattlesnake in Come and Get It. Bobby kljub 54 križem, prebolenemu raku in več kapeh po odru divja kot mladenič, se dere kot iskrivi panker leta 1980, ko je bila skupina ustanovljena, vmes zabava prisotne s humornimi opazkami (»you make me feel like i'm 49 again« in »It's so quiet here I thought I was in Austria«), za nameček pa ureže še kako po pankovsko z odlično himno generaciji »Oldschool«. Publika je dihala s skupino, videti je bilo ogromno crowdsurfinga, moshanja in headbanganja, skratka vseh prvin »good friendly violent fun«, ki jo je z veliko mero odobravanja pospremil tudi sam Bobby. V maniri »najboljše za konec« pa so nam ob koncu rednega dela postregli z nesmrtno thrash klasiko Elimination, ki je vse mirujoče glave pognala v zadnji galop. Seveda pa se tak koncert ne konča kar tako in tako so po precej tihem klicanju nazaj fantje urezali še Horrorscope klasiko Coma in legendarno Subhmans priredbo, ki obvezno zaključuje Overkill koncerte, Fuck You. Norišnica se je zatem žal zaključila, a v prisotnih pustila tisti krasen občutek razdejanja in thrash uničenja. Izvrstno!

Medtem ko so pristaši thrash velikanov Overkill okupirali glavno prizorišče, se nas je nekaj odpravilo na dihurji oder, kjer so nastopili death metalci Benediction. Vedno in povsod se posluša, kako bi nekateri bandi enostavno morali igrati na glavnem odru, saj so predobri za prizorišče sredi gozda, in tudi za Benediction smo takšne komentarje lahko slišali. Sama pa menim ravno nasprotno. Glede na zvrst glasbe, število obiskovalcev in izjemno dobrem zvoku je bil mali oder popoln izbor. Brutalni mosh pit, čupanje in prerivanje spodaj, na odru pa udarni komadi zlatega izbora z odličnim zvokom. Dirty Skunks prizorišče je enostavno zakon za bande takega kova! (Tina)

Po Benediction je napočil čas za še eno novost na festivalu – projekcije filmov na malem odru v sodelovanju z Grossmannovim festivalom fantastičnega filma in vina. Te so bile namenjene kratkočasenju tistih, ki jih headliner na velikem odru ni zanimal, hkrati pa so vzdrževale dogajanje med čakanjem oz. pripravami na headlinerja malega odra. V ponedeljek je led razbil film Tarkan proti Vikingom (Tarkan Viking kani), ki se lahko pohvali z eno najbolj neprepričljivih »release the Kraken« scen vseh časov. Na razočaranje občinstva pa je bila projekcija ustavljena pred koncem samega filma, saj je bilo treba oder pripraviti za legendarne Pentagram. Minutaža celotnega filma je sicer sodila v minutažo changeoverja, a očitno je nekdo pozabil vračunati čas, ki se porabi za pripravo platna in projektorja ter seveda odra pred začetkom nastopa headlinerja. Še ena od stvari, ki so bile tokrat pač testirane in bodo v naslednji ediciji festivala zagotovo popravljene, saj se je v osnovi ideja odlično obnesla. (Gorjanec)

Prvi headlinerji festivala so bili predstavniki gothenburškega melodic death metala In Flames. Njihov nastop je bil za vse popolne oboževalce verjetno odličen, objektivno gledano pa je do odličnosti manjkalo kar nekaj. Zasedba je ognjene zublje zamenjala za light show, ki ga je bilo enostavno preveč. Vsi reflektorji, ki so bili že tako del odra, so skorajda preveč utripali, potem pa je še band pripeljal dodatni dve plošči lučk, ki so utripale belo in rdeče in skoraj oslepile publiko. Jakost zvoka je bila na začetku preveč potiho, potem pa se je zgodilo isto kot s Soilwork in je bila dovolj glasna le instrumentalna podpora, medtem ko je vokal nazadoval. In Flames so sicer predstavili izbor klasik, kot so Trigger, Alias, Cloud Connected, Sounds of a Playground Fading, Where the Dead Ships Dwell, Deliver Us, All for Me in Only for the Weak, ampak se je njihova globoka želja po petju publike izjalovila. Rezultat je bil precej beden – več tišine kot petja med refreni. Kljub temu pa je publika vztrajno crowdsurfala in norela, zasedba pa tudi ni varčevala z energijo. (Tina)

Uvodni dan festivala so na malem odru zaključili pionirji dooma Pentagram, ki se po besedah frontmana Bobbyja Lieblinga po odrih klatijo že triinštirideset let. Triinštirideset! To je več, kot znaša povprečna starost obiskovalcev festivala! Četverice pozna ura ni motila, nasprotno – prav primerna je bila za počasne doomerske riffe s ščepcem južnjaškega pridiha (piko na i temu doda kitarist, ki si je očitno od malega želel postati Zakk Wylde), ki so nas ob smešnem pozibavanju Bobbyja počasi pripravljali na spanec. Poslastica za fane, ki so v dobrem ducatu komadov doživeli popotovanje čez celotno ustvarjalno obdobje skupine. (Peter)

Polna luna je bila verjetno kriva, da se je popivanje tudi po zaključku nastopov nadaljevalo še dolgo v noč in kot bi mignil so se začeli kazati prvi sončni žarki, ki so prinašali drugi dan festivala ...

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
8. 8. 2019MetalDays 2019, 4. dan / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija