.jpg)
Kazalo je že, da se bo karavana z imenom Morbidfest, v okviru katere I Am Morbid praznujejo 30. obletnico kultnega albuma Blessed Are the Sick od Morbid Angel, povsem izmuznila naši bližini. Sprva so nam najbližje napovedani termini turneje predvidevali le nastope v Nemčiji in Italiji:
24. 3. 2022: Berlin, ORWO Haus
25. 3. 2022: Roskilde, Gimle
26. 3. 2022: Aalborg, Streetfood
27. 3. 2022: Bochum, Matrix
29. 3. 2022 Praga, Futurum
30. 3. 2022: Poznan, Klub U Bazyla
31. 3. 2022: Gdansk, B90
1. 4. 2022: Katowice, P23
2. 4. 2022: Ostrava, Barrack Club
3. 4. 2022: Bratislava, MCC Majestic
4. 4. 2022: Bruselj, Botanique
6. 4. 2022: Hengelo, Metropool
7. 4. 2022: London, Underworld
8. 4. 2022: Cardiff, Fuel
9. 4. 2022: Manchester, Rebellion
10. 4. 2022: Rotterdam, Baroeg
12. 4. 2022: Nantes, Le Warehouse
13. 4. 2022: Pariz, L’Empreinte
14. 4. 2022: Metz, Le Geulard
15. 4. 2022: Aaburg, Musigburg
16. 4. 2022: München, Dark Easter Metal Meeting
17. 4. 2022: Leipzig, Hellraiser
18. 4. 2022: Kassel, Goldgrube
19. 4. 2022: Weiheim, Cafe Central
20. 4. 2022: Milano, Slaughterclub
21. 4. 2022: Rim, Orion
22. 4. 2022: Benetke, Revolver
A ker je odpadel koncert v Bratislavi, so kolegi iz sosednjega Gradca vskočili in ponudili pomoč, da karavana štirih tako ali drugače death metal obarvanih bandov vseeno nemoteno oziroma brez izpadov izpelje svojo turnejo, ki je bila v preteklosti že (pre)večkrat prestavljena in med drugim tudi napovedana za obisk v Kranju. Morda se bo slednji še zgodil, o čemer bomo zagotovo pravočasno obveščeni, toda zdaj pa dajmo pozornost nameniti nastopu, ki se je zgodil minulo nedeljo v graškem klubu Explosiv.
V avstrijski Gradec so poleg I Am Morbid prispeli še Belphegor, Hate in Critical Mess. Slednji so odprli koncertni večer. Gre za najmlajšo zasedbo navedenega kvarteta, čeprav že tudi ti Nemci štejejo deset let. In povsem proti pričakovanju so ravno oni pri meni poskrbeli za največje presenečenje večera, ki pa ni bilo neposredno povezano z njihovo glasbo. Ko sem se nekaj čez šesto ležerno sprehodil v dvorano, so Critical Mess že ružili in kričali. Preden so se moje oči navadile na manj svetlobe, ušesa na glasnost in telo na splošno na novo okoliščino sicer že dodobra poznane dvorane, je minilo kar nekaj trenutkov, da sem se lahko osredotočil na dogajanje na odru. In že ko sem mislil kolegu prišepniti na uho, kako lepo pobritega frontmana ima ta band, sem spregledal, da gre dejansko za žensko. Očitno je torej, da kruljačica na odru obvlada svoje delo, ki ji narekuje obvladovanje growla, medtem ko ji tudi grobi kriki dobro prihajajo iz grla. Poleg pevke so se izkazali tudi ostali člani, tako da je band deloval zelo uigrano, osebno mi je le malo šepalo pri izvirnosti ponujene glasbe. Možno je bilo slišati ta ali oni znani death metal prijem in dosti klišejskih/značilnih death metal ritmov, zaradi česar se mi bo band vpisal v spomin s solidnim nastopom.
Del karavane obiskovalcev iz Maribora
Povsem drugače sem si zapomnil naslednjega nastopajočega, in sicer poljski blackened death metal band Hate. Zasedbo sem v preteklosti že večkrat ujel v živo, zadnjih dvakrat celo na domačih tleh, in sicer v Mariboru skupaj s Suffocation in v Velenju kot headlinerja Official Winter Days of Metal warm up 18.2, toda nikoli doslej niso naredili name tako pozitivnega vtisa. Zaradi začetne močne podobnosti z Behemoth se nikoli nisem zares uspel prepričati, da bi bandu prisluhnil tudi doma, kar pa se je po nedeljskem koncertu zagotovo spremenilo. Najprej mi je seveda v oko padla všečna odrska okrasitev, na katero sem v zadnjih letih vedno bolj pozoren sploh pri meni glasbeno nepoznanih bandih. Ko je četverica začela igrati, sem se počasi navajal na njihov bolj blackmetalsko melodičen death metal, saj sem imel zaradi Critical Mess še vedno v ušesih old school občutek. Trajalo je natanko do tretjega komada, ko so me Poljaki že potegnili povsem na svojo stran. Hipnotiziral me je komad Sovereign Sanctity z albuma Auric Gates of Veles, ki igra točno na tiste note, ki jih najpogosteje iščem pri black metalu: na hitrih riffih in bobnih ustvarjena mirna melodičnost, ki daje občutek, da te lahko nosi. V tem trenutku sem vedel, da mi je žal, da tega komada v preteklosti še nisem slišal. V nadaljevanju sem nato ponovno prejel potrditev, da so Hate v marsičem podobni rojakom Behemoth, s tem imam v mislih komad Erebos, medtem ko je za moje ponovno navdušenje poskrbel komad Omega, ki mi je še odmeval v ušesih, ko sem že zapuščal dvorano.
Po nekoliko daljšem premoru je bil oder drugače okrašen in pripravljen za avstrijske ekstremneže Belphegor. Ti se očitno dobro razumejo s Hate, saj je to že njihova druga zaporedna skupna turneja. In zakaj se tudi ne bi, saj se po eni strani odlično dopolnjujejo, po drugi pa imajo dosti skupnega. Na tem mestu nikakor nočem začeti debate o okusih, zagotovo ima vsak svojega favorita, a objektivno gledano je še zmeraj več takih, ki menijo, da so Belphegor zanimivejši ali boljši, zaradi česar je bila dvorana med njihovim nastopom še za odtenek bolj polna. In kljub temu da sem tudi Avstrijce v preteklosti že gledal večkrat v živo, so me ti presenetili. Zakaj? Pozabil sem že, da znajo biti Belphegor tudi počasni. Takrat so še posebej heavy in posledično dosti bolj temačni, kar mi je med njihovim nastopom še najbolj ustrezalo. Conjuring the Dead in Pactum in Aeternum, ki sta bila odigrana eden za drugim, ter Virtus Asinaria - Prayer so mi s tega vidika posebej izstopali. No, kot ata na mamo pa se je ulegel nekoliko starejši komad Stigma Diabolicum, ki ga še poznam iz bandovega srednjega obdobja ustvarjanja, medtem ko je bil zaključek koncerta posvečen rušilcem povsem v slogu Belphegor, in sicer Baphomet in Gasmask Terror.
Nato spet premor, totalno spraznjenje odra in naenkrat poznane melodije. Nekaj se dogaja, v dvorani je intro že vabil glavne zvezde večera na oder. Sicer sem si praznovanje 30. rojstnega dne albuma Blessed Are the Sick predstavljal drugače, predvsem v smislu, da bo slavljencu posvečenega več časa in pozornosti. A ker imamo ljudje pač različne predstave o tem, kako se določenim stvarem streže, v tej zvezi v nedeljo zvečer nisem okusil dotičnega albuma v njegovi celoti, temveč le v kosih. Kakor tudi ostale tri klasične albume, ki v diskografiji Morbid Angel tvorijo sveto četverico, biblijo floridskega death metala. Podobno kot na turneji leta 2017, ko so nas I am Morbid obiskali v družbi Necrophagia in Helsott, tudi tokratna turneja ne predstavlja nič drugega kot živo predstavitev največjih hitov z albumov Altars of Madness, Blessed Are the Sick, Covenant in Domination. Toda, dragi bralci, če ste zdaj v mojem pisanju zaznali grenak priokus, naj vas popravim: sploh ni bilo tako. Povsem po načelu »Izkoristimo vsako priložnost v družbi izvrstnih in edinstvenih glasbenikov«, sem ob nastopu Davida Vincenta in co. užival vsako sekundo od začetka do konca. David je zagotovo frontman zase, ki razume publiko in je temu primerno s svojimi nagovori ravno dovolj piker, da zbode tam, kjer je treba, in dovolj hudomušen, da nasmeji, a pri tem nikakor ne izpade kot klovn. Odlični komadi, ki so jih odigrali odlični glasbeniki (namesto Tima Yeunga je na bobnarskem stolčku sedel neuničljiv Pete Sandoval, Iro Black je zamenjal Kelly McLauchlin, medtem ko je Bill Hudson že več let Davidov spremljevalec na kitari) z odličnim zvokom, ki nam je omogočil, da brezhibno prisluhnemo vsaki solaži, še posebej pa je navdušil Bill z live izvedbo akustičnega komada Desolate Ways, so poskrbeli za odličen koncert. Če oziroma ko bom spet imel možnost, se ponovno vidimo!
