Steel Panther / Easy

Splošno znano dejstvo je, da imajo metalci po navadi odličen smisel za humor, in dandanes se tega zaveda vse več glasbenikov, nekateri pa to tudi s pridom izkoristijo. Nam najbližji primeri mešanice dobrega humorja in metal glasbe so Pero Defformero in Nanowar (Of Steel), v svetovnem merilu pa so zmagovalci na tem področju definitivno Steel Panther, ki so v začetku marca 2014 stresli do zadnjega kotička daleč vnaprej razprodano dvorano Orpheum v Gradcu. »Let the comedy begin!«
Da bo večer zanimiv, je nakazal že sam prihod na kraj zločina, saj smo z družbo kmalu po uspešnem parkiranju za dvorano (jebeš parkirno hišo s 4 € na uro!) zagledali gručo olasuljenih in v kričeče pajkice oblečenih Avstrijcev, ki so bili tam z enim samim namenom – noreti na Steel Panther. Dejstvo, da je bil koncert razprodan daleč vnaprej, ni ustavilo mnogih, tudi slovenskih ljubiteljev Pantherjev, ki so skušali kupiti karto tik pred samim koncertom, a so tokrat vsi do zadnjega ostali praznih rok in navade nakupovanja vstopnic v zadnjem momentu se je ta dan marsikdo otresel.
Kot napovedano, se je koncert začel točno ob 20h in prvi so oder zavzeli dunajski poredneži Easy. Skupina je presenetila z uigranim nastopom, polnim odličnih teatralnih vložkov in solidno, čeprav rahlo prežvečeno obliko bubble gum glama, ki je v segmentih spominjal na Poison, Bon Jovi ali '80s verzijo Kiss. Skupina je do danes posnela dva albuma in oba tudi prodajala na svoji stojnici, a 15 € za CD se mi dandanes zdi preveč, zato ga nisem kupil. So pa pustili več kot soliden vtis vse do bisa, v katerem so zaigrali hudo polomljeno verzijo Kiss klasike Lick It Up, pri kateri se nihče izmed članov banda ni posebej izkazal s poznavanjem samega komada in tako so prej dobro ogreto publiko uspeli malce zamoriti. Ta minus točka pa naj nikar ne ustavi ljubiteljev žanra, da skupine ne preverite sami, saj je vredna vsaj enega poslušanja; kdo ve, morda pa jo kmalu uzremo tudi v naših logih.
Po odhodu »domačinov« so zavese padle in na odru so stale zvezde večera, Steel Panther. Že intro v obliki Iron Maiden klasike Run to the Hills je publiko dodobra podžgal, ko pa so začeli z Eyes of a Panther, je dvorana naravnost eksplodirala in navdušenje se ni poleglo vse do konca večera. Le kako naj bi se, če pa Steel Panther z natančno koreografiranim nastopom skrbijo, da niti sekunda nastopa ne ostane neizkoriščena in se gledalec/poslušalec v vsakem trenutku lahko nasmeje novi fori, pa naj gre za »hair solo« (pevec Michael in kitarist Satchel pihata v lase basistu Lexxiju, medtem ko ta skrbi za zabavne grimase), zafrkavanje drug drugega med komadi, non-stop popravljanje las(ulje) ali zgolj kak »neprimeren« spolni dovtip, iz katerih so sestavljena njihova besedila. Glasba pri tem prepogosto ostaja v ozadju, kar pa je v tem primeru škoda, saj gre pri Steel Panther vsekakor za izjemne glasbenike (Satchel je pred tem igral s Halfordom v Fight, z Jeffom Pilsonom v War & Peace in s Paulom Gilbertom), komadi pa so ob svoji neizmerni humornosti povečini tudi zelo nalezljivi in lahko služijo kot odlična glasbena podlaga za glammerske žurke kjerkoli in kadarkoli. Ampak, da ne bo pomote, Steel Panther so iluzija. Kdor pobliže pozna glasbeno industrijo, ve, da navkljub bahanju o drogah in pijači ti fantje nastopajo zgolj stoodstotno trezni, vsak gib na odru pa je premišljeno postavljen in umeščen za čim večji efekt v celotni sliki; »pravega« rock'n'rolla na odru tako ni niti za vzorec, kar pa vsekakor ne velja za publiko, saj je bila količina jošk, ki so skočile na plano, crowdsurfinga in ostalih spontanih dogodkov naravnost obratno sorazmerna z vsem igranjem na odru. Pregovorno zadržani avstrijski publiki so tokrat popustile vse zavore in tako so imeli fantje v določenem momentu na odru celo goro deklet, ki so bila zanje pripravljena narediti karkoli, od medsebojnega zalizovanja do stimulacijskega drgnjenja ob vse člane zasedbe. Vrhunec koncerta pa je seveda predstavljal bis, ko je publika praktično sama odpela komično balado Community Property, nato pa se spustila v zaključno ekstazo z eno in edino Steel Panther himno Fuck All Night, Party All Day.
Tako so nas po dobri uri in pol Steel Panther pustili dodobra potešene in s precej utrujenimi smejalnimi mišicami. Kam lahko skupina še poseže? Po mojem mnenju še niso dosegli vrha, saj z novimi verzi tipa »I'm just a Maserati in a world of Kias« dokazujejo, da jim komičnega potenciala še zdaleč ni zmanjkalo. In glede na popolno norišnico v Gradcu morda ni več daleč dan, ko jih bomo lahko ugledali tudi na slovenskih odrih.