Temačni koncert, ki je bil dvakrat (če se ne motim) odpovedan, se je konec aprila na Orto Festu prikazal kot strela z jasnega. Bil je eden izmed tistih dogodkov, na katerega sem kar malo pozabila in se ga zatorej toliko bolj veselila, ko je prišel ta dan. In kaj je boljšega kot to, da je bila prav ta sreda uvod v začetek prazničnih dni in tudi mojega tedenskega oddiha. To, da je večeru sledil praznik, je zagotovo tudi vplivalo na precej dober obisk dogodka, kar nekaj ljudi pa se je odločilo za popivanje in druženje v kadilnici oziroma pred klubom.
Če sem na Swallow The Sun in Avatarium prišla z vsaj nekakšno podlago in poznavanjem, pa sem bila pri Shores Of Null, ki so dogodek odprli, povsem bosa. Pred samim dogodkom sem bežno prisluhnila njihovi precej sveži izdaji The Loss Of Beauty in jih brez težav uvrstila med težkokategornike melodične doom/death metal veje, kamor sodijo nosilci turneje Swallow The Sun in njihovi rojaki Omnium Gatherum ter Insomnium. V dvorano sem vstopila bolj ali manj med prvim ali drugim komadom in se takoj zavedala, da ne gre za klasično predskupino. Gre za zasedbo, ki jo brez težav enačim z ostalima bandoma turneje, čeprav je na sceni »zgolj« 10 let. Takšnega mnenja je več kot očitno bila tudi publika, ki je strnjeno zapolnila dobro polovico prizorišča in sploh v sprednjih vrstah vidno uživala. Morda bom z naslednjim stavkom zvenela precej stereotipno, a žal sem večkrat od italijanskih zasedb dobila popačeno angleščino in slabo odigrano glasbo, kar pa so Shores Of Null razbili in pohodili v prvih minutah. Uigranost, karizma, tekoči prehodi in melodična, a težka podlaga v kombinaciji growla in clean vokala me je prepričala, da fantom še prisluhnem. Shores Of Null obetajo.
Shores of Null setlista: Destination Woe, Nothing Left to Burn, Quiescent, The Last Flower, Black Drapes for Tomorrow, A Nature in Disguise, Darkness Won’t Take Me, My Darkest Years.
Ne vem, katere skupine sem se veselila bolj: Avatarium ali Swallow The Sun. Obe zasedbi sta me prepričali s svojima aktualnima izdajama, a doom/stoner/rock, ki ga preigravajo Avatarium z odlično Jennie-Ann Smith na vokalu, ima svoj čar. Že na albumu. Kako je to šele v živo. Ja, kako? Odlično! Nisem povsem prepričana, ali sem jih tokrat videla prvič, zagotovo pa sem jih prvič spremljala z vsemi čuti. Ker moje doom znanje ne seže dlje od Candlemass, Alunah, Jex Thoth in domačih Mist, sem melodije Avatarium še (pre)drzno povezala z nekaterimi izdajami od Queen ter Ghost. Čeprav je zasedba lansko leto izdala album Death, Where Is Your Sting, je temu namenili zgolj tri komade, a nič ne de, saj je bil med temi odlični God Is Silent. Ta z izjemno mastnimi in počasnimi riffi ter težkim vokalom popelje v pravo doom ekstazo. Avatarium so v svojem (skoraj prekratkem) nastopu predstavili uspešnice skoraj celotne diskografije, kjer so vsaj meni osebno izstopali komadi Pearls And Coffins, The Fire I Long For in Moonhorse. Omeniti velja še, da so se odločili tudi za priredbo od Candlemass, in sicer za komad Porcelain Skull. Avatarium so me res navdušili, za kar pa precej odgovornosti prevzame že prej omenjena vokalistka Jennie-Ann Smith. S karizmo, premiki in energijo te enostavno povleče v zibanje z boki po melodiji in v ritmu dooma.
Avatarium setlista: Stockholm, Rubicon, Porcelain Skull, Pearls And Coffins, God Is Silent, The Fire I Long For, Nocturne, Girl With Raven Mask, Moonhorse.
Po več kot odličnem nastopu Avatarium sem potrebovala komad ali dva, da sem ponovno presedlala na trše, a temačno melanholične death metal ritme. Finci so svoj aktualni album Moonflowers izdali že skoraj dve leti nazaj, a korona in prestavljanje turneje je pač terjala žrtev, da ga uradno predstavljajo komaj letos. Kljub občutno daljši setlisti so se tudi oni odločili za sprehod po celotni diskografiji, z omenjenega albuma pa smo slišali štiri komade. Pričakovano sta bila to njim zelo klasična Woven Into Sorrow ter Keep Your Heart Safe From Me, jaz pa sem upala in dobila uresničeno željo z naslednjim - This House Has No Home. Tu so namreč Swallow The Sun stopili iz svojih meja in melanholični death metal združili z black metalom. Na tej točki je morda pomembno omeniti še sledeče – zvok je bil odličen! Vsaj na mestu, kjer sem jaz stala (nekje na polovici dvorane oziroma za prvo mešalko). Če se spomnim na koncert od Insomnium izpred par let, kjer je bilo veliko zadev slišati kot velik zmazek, vokalista pa sploh nismo slišali, je bilo to popolno nasprotje. Celotna simfonična podlaga je bila ravno dovolj glasna, da se je zlila z ostalimi instrumenti, vokal pa je bil slišen in je na potrebnih mestih – sploh kjer je šlo za clean petje – tudi izstopil. Večer je tako vse prej kot razočaral. Kar se tiče samega obiska menim, da so imeli vsi trije bandi nekako enako število poslušalcev, kar res kaže na velikost in kakovost zasedb, ki so del te Moonflowers karavane.
Swallow the Sun setlista: Enemy, 10 Silver Bullets, Falling World, Keep Your Heart Safe From Me, Firelights, Woven Into Sorrow, Stone Wings, New Moon, This House Has No Home, Descending Winters, Swallow (Horror, Part 1).
