Ko sem pred petimi leti prvič slišal Airbourne, sem dobil občutek, da je to prvi band, ki dokaj kvalitetno kopira AC/DC (kasneje so sicer zašli, pa dobro), dokler niso prišli Bullet, dodali heavy metal kitarske poteze v stilu Accept (ki so prav tako črpali iz AC/DC) ter debelega pevca in rezultat je podvojen. Definitivno.
Bullet na skandinavski način ponujajo vse tisto, kar že vsi prej našteti bandi: glasen rokenrol podkrepljen z metal odnosom, več piva ter še več golih žensk, Harleyev in avtomobilov. Ko so leta 2006 izdali Heading For The Top, so odlično napovedali svojo prihodnost, saj se zd…

Po mnogih tragedijah (izstopala je predvsem smrt bobnarja Munetake Higučija) se je Akira Takasaki dokončno postavil na noge in ponovno vzpostavil Loudness sinergijo. Po mnogih albumih (tudi v novem tisočletju) je našel formulo, v kateri se je oddaljil od klasičnega zvoka (in stila, tako glasbenega kot tudi vizualnega) Loudness iz osemdesetih in dodal pravi power napad. 2·0·1·2 izkazuje prav to. Album odpre štiriminutni The Stronger, ki preide v odlično 2012 ~ End Of The Age, zares heavy himno z odličnim besedilom, ki vključuje vse zaščitne znake novejših Loudness, torej veliko thrash pasaž. Ta…

Witch Cross so bili legendarna, kultna danska heavy metal skupina. Bili so in so zopet. Band se je ponovno združil lani (se sploh kdo, ki je igral v osemdesetih in je še vedno živ, ni ponovno združil v zadnjih šestih letih?) in letos nastopil na šest ali sedem koncertih po Evropi, med drugim tudi na festivalu Keep It True v Nemčiji.
Pred sabo imamo ponovno izdajo kultne klasike iz leta 1984, naslovljene Fit For Fight. Originalni album je izšel pri založbi Roadrunner Records, pri tem pa je imel prste vmes nihče drug kot King Diamond. To pa še ni vse. Band je dotični album posnel v istem studiu…

Superskupina očitno postaja obrabljen naziv za bande, kjer nastopa Steve DiGiorgio. Posnel je 40 plošč, od katerih za kakih 15 verjetno niti ne vemo, tokrat pa je pred nami nova plošča grškega banda Memorain, ki ga je ustanovil kitarist Ilias Papadakis. Ne vem, kje in kako je zbral denar (verjetno je oropal banko glede na trenutno stanje v Grčiji), da je do sodelovanja pripravil še Genea Hoglana, Ralpha Santollo in Davea Ellefsona, nekaj gostujočih vokalov pa je prispeval tudi Ripper Owens.
Plošča je podpovprečen power thrash z že tisočkrat slišanimi riffi, ob katerih misli uhajajo predvsem k…

Spet smo v Kanadi, tokratni band dneva so Titan's Eve. Kanada je prestolnica zvrsti metala, ki so znane, a vedno odigrane na svojstven način, zaradi katerega so kanadski bandi vedno izven lige večine, že štirideset let (Rush, Helix). Tudi sicer, ko govorimo o metalu kot takem, na primer skupinah Exciter, Voivod, Annihilator, Razor, Obliveon, Infernal Majesty, Anvil, Sacrifice itd., vsi s svojim zvokom in inovativnostjo, s katero se ni mogel kosati nihče, tudi kasnejši kanadski death metal bandi, avantgardni bandi itd.
Na žalost nove generacije (z izjemo 3 Inches Of Blood, Agressor in mogoče š…

Pojem Grave Digger pomeni konstanto. V osemdesetih je Chris B. prejel ostro lekcijo, ko je ime banda spremenil v Digger in poskušal igrati glam. Nemški glam? No go. Po letih stagnacije se je nato leta 1991 odločil ponovno metalizirati, tako kot je nekoč že znal. Od leta 1993 je band izdal mnogo konstantno dobrih, klasičnih heavy metal plošč in ravno v devetdesetih postal to, kar je danes. Pred sabo imamo novo ploščo, Clash Of The Gods.
Grave Digger ne odstopajo od zastavljenih smernic. Na pladnju nas vedno pričaka lepa mešanica mid-tempo rušilcev in hitrih himn, nikoli ne manjka kakšen počasen…

Steve Harris je brez dvoma eden izmed najpomembnejših akterjev metal glasbe. Kadarkoli. Steve in njegova kreacija v obliki železne device, Iron Maiden, je vplivala na milijone in milijone življenj ljudi, vplivala na tisoče glasbenikov in metalu vdihnila sveži dih, ko ga je ta ob eksploziji punka najbolj potreboval. Steve Harris se za razliko od vseh ostalih članov Iron Maiden (razen Davea Murrayja) nikoli ni udejstvoval v takšnih ali drugačnih projektih, leto 2012 pa je očitno zares posebno. Steve Harris je izdal solo ploščo. Kdo bi si mislil, kajne?
Najprej je treba poudariti, da to pravzapra…

Shutdown so mladci iz goriških koncev, ki, roko na srce, pravzaprav niti niso več tako mladi. Če so pred štirimi, petimi leti šteli petnajst, šestnajst let in gulili srednješolske klopi, so zdaj preko najstniških let. Ta leta so prinesla izpite za avto, bolj oguljene kitare in veliko odrskih izkušenj (glasbenih, groupijevskih in še kakšnih), saj je band odigral mnogo koncertov (v Sloveniji, pa tudi Italiji in Avstriji), s tem pa pridobil na samozavesti in kvaliteti posameznikov, torej vseh članov banda, ki so pridobljeno znanje s pridom izkoristili za kaj drugega kot prvi studijski album skupi…

Davide Tiso, v ZDA živeči Italijan, z dotičnim EP-jem počasi napoveduje naslednji studijski album, ki je v nastajanju že kaka tri leta. Band, pravzaprav projekt glasbenika, ki skuša kopirati progressive bande 90-ih, je vedno bolj nesamosvoj, vedno bolj pretirava.
EP sicer traja le slabo tretjino ure, a že v tako kratkem času opazimo dosti vzorcev, ki niso delo človeka, podpisanega kot njihovega avtorja. Avantgardni občutek je izgubljen, čeprav ga Tiso (po svojih besedah) skozi komade poskuša pričarati. Plošček nadaljuje pot, zastavljeno skozi teme na predhodniku Through My Dog's Eyes, ki je bi…

Kanada je od nekdaj imela redno metal podlago in tudi v letu 2012 ni nič drugače.
Mortillery prihajajo iz Edmontona, igrajo mešanico glasbe mnogih bandov iz osemdesetih in pri tem delno uspevajo. Kombinacija hitrih riffov in kričeče visokega vokala je prebavljiva do četrtega komada, nato pa se mora poslušalec prisiliti v nadaljevanje, razen če je res pri volji. Komadi nimajo vidne avre, duša poizkuša delovati pristno, a je ni zares čutiti. V komadih poizkušajo združiti »best of« riffov, kar ni najboljša ideja, saj izpadejo že slišano, torej kopirano in nič kaj vpadljivo. Mogoče bo prihodnost s…

Forte je ameriški band iz Oklahome. V osemdesetih so izdali nekaj demo posnetkov, v devetdesetih nekaj kul plošč, igrali so z mnogimi »velikimi bandi« in počivali 13 let, sedaj pa se vračajo z odlično Unholy War.
Band kombinira thrash agresijo z melodiko heavy linij, predvsem v dvoglasnih melodijah. Velikokrat spomnijo na najodličnejše nemške power thrash velikane Paradox (recimo v komadu Absolute Power), v kitarskem smislu in tudi v vokalnem izražanju, ki že med samo kitico večkrat vleče dvoglasno linijo. Paradox so našteto izpopolnili do perfekcije, že na zgodnjih ploščah (Product Of Imagina…

Deveti studijski izdelek brezkompromisnih death/thrash metal mojstrov Dew-Scented je pred nami. Prinaša kaj, kar še nismo slišali? Nikakor ne.
Vedno konsistentni Nemci ne znajo razočarati. Kljub popolnoma novi postavi (edini originalni člen verige je ustanovni član, vokalist Leif Jensen, vsi ostali so bili letos zamenjani) sekajo v svojem značilnem »Slayer riff hitrost meets death metal groove pri počasnih delih« do konca in naprej. Leta 2004 smo band, ki je bil takrat v življenjski formi, imeli priliko doživeti na krstnem MetalCampu v Tolminu, ki se je ob brutalnem nastopu spremenil v City O…

Dinozavri, staroselci, eni izmed »originalnih«. Mnogokrat napačno uvrščeni v »drugi val« ameriškega Bay Area thrash metala, nezasluženo. Band je namreč nastal že davnega 1982/1983 in pod imenom Legacy oral ledino nove zvrsti (in v teh letih že izdajal studijske, sicer demo posnetke), ki takrat še ni imela spopulariziranega imena (vsi »stari« bandi, ki so leta 1988 rekli, da igrajo thrash so leta 1983 trdili, da igrajo speed, tako v Ameriki, kot tudi v Nemčiji), na zahodu z Metallico, Exodus, Dark Angel, Slayer (zadnja dva seveda v L.A-ju, tudi prvi so začeli in bili ustanovljeni tam), medtem k…

Francoski posebneži ponovno udarjajo. Drought (v prevodu suša oziroma izredno dolgo obdobje brez dežja) nikakor ni to na kar nakazuje naslov. Je grom in strela, padavine brez prestanka, izbruhi vulkanov, tornadi in orkani. Nezmožnost definiranja glasbe tega banda je ena izmed posebnih lastnosti, kar Deathspell Omega označuje s pridevnikom »inovativen (band)«. Zares neobičajna kombinacija vseh možnih zvrsti jih pravzaprav uvršča v avantgardo (karkoli že to je), kljub temu pa band ne odstopa od najvidnejše, zares ekstremne black metal poti. A band je več kot to. Je neukročena zver, ki neusahljiv…

Ozzy je po prerani smrti kitarskega genija Randyja Rhoadsa (letalska nesreča z neodgovornim pilotom, ki je izvajal neumen trik in hotel leteti tik nad turnejskim avtobusom, se zrušil in ubil sebe, Randyja ter še eno osebo) moral nadaljevati s turnejo. Zaradi bojazni, da se mu bo zmešalo, če ostane doma s preveč časa (kasneje se mu je vseeno, pobril se je na nulo v spomin na Randyja in alkoholno-kokainsko preživel vsak dan naslednji dve leti) ,ga je Sharon poslala na odre le nekaj tednov po tragičnem dogodku, Randyja pa je na kitari nadomestil Brad Gillis, ki se je kasneje proslavil v mid-80's …

Grand Magus, prva izdaja preko Nuclear Blast. Po zadnji, zares odlični Hammer Of The North sem pred dvema letoma mislil, da se bandu kaj boljšega skorajda ne more zgoditi. No, podpisali so z Nuclear Blast, ki je iz »Nightwish« založbe postal zakladnica klasičnih (predvsem thrash) bandov iz osemdesetih in tako preskočili veliko stopničk, ne samo ene ali dveh. Jim je to koristilo? Pravzaprav ne. The Hunt je v primerjavi s Hammer Of The North, Iron Will, Wolf's Return, Monument itd. razočaranje. Po kar nekaj letih spremljanja (in sledenju banda iz obskurnosti v prepoznavnost) so me prvič presenet…

Pošiljka me je pravzaprav presenetila. Upravniki Napalm Records že nekaj časa niso poslali kakšnega izdelka na moj naslov, nato pa se je (nepričakovano) po enem odgovorjenem mailu čez nekaj dni v poštnem nabiralniku prikazal/znašel tale EP. Kaj so torej pripravili Chris Boltendahl in kompanija? To, kar se od njih pričakuje. Klasični Grave Digger. V skrajšani obliki, kakopak.
EP nakazuje prihod novega »polnega« ploščka (z desetimi, enajstimi komadi), ki prihaja kasneje letos (v bistvu bo tu kar hitro, avgusta/septembra), na njem pa nas čaka slabe pol ure glasbe. EP sestavlja šest komadov, trij…

Sunken Colony je one-man projekt dolgolasega mladeniča po imenu Travis Morgan. Lani in predlani je z legendarno tehnično zasedbo Atheist preigral na desetine koncertov, po ponovnem reunionu banda s Tonyjem Choyjem pa je ostal brez dela. Še sreča, s tem je pridobil na času, ki ga je izkoristil na najboljši možen način. Za ustvarjanje glasbe.
V treh komadih, ki slišijo na imena Imminent, Rite Of Passage ter Animus nam svetlolasi instrumentalist servira lepo dozo komadov, ki plujejo v vodah klasičnih floridskih zasedb, s primesmi modernejše ameriške šole. Vokali so brutalni, visoko kričeči, menja…