Tokrat se podajamo na malce drugačno potovanje. Izdelek, opisan v spodnjih vrsticah ni avdio narave, a nič zato. Ob branju si boste, predvidevam, privoščili poslušanje banda, o katerem govori (in ga slikovno prikazuje) knjiga. Iron Maiden: On Board Flight 666 – From Somwhere Back In Time To The Final Frontier. John McMurtrie se je, potem ko je dokončno postal bandov uradni fotograf (Ross Halfin je oddelal svoje v obdobju 1980 – 2007), dokazal in upravičil zaupanje. Foto knjiga (s pisnimi razlagami ob vsaki sliki) razkriva (in pokriva) prav vse, kar se je bandu zgodilo v obdobju od 2008 do 2011…

Mat Sinner je heavy metalec (skoraj) odkar le-ta obstaja. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je obiskal prve koncerte. Svojo prvo ploščo s Sinner je izdal davnega 1982, pred tridesetimi leti, pred šestnajstimi leti je z Ralfom Scheepersom ustanovil Primal Fear, produciral nešteto plošč ter odigral nekaj bas linij na zadnji plošči naših Lenih Kosti. Ni slabo, ne? Vmes na svoj matični band ni pozabil, vsaj ena krogla mu je očitno še ostala.
Riff, riff, riff. To je rock'n'roll pristop, ki nikoli ne zastara. Vprašajte Lemmyja, če ne verjamete. Komadi si sledijo eden za drugim, v …

Blaze Bayley se po skoraj dvajsetih letih studijsko vrača k matičnemu glasbenemu produktu iz majhnega angleškega mesteca Tamworth. Si predstavljate, da je leta 1993 takrat tridesetletni pevec pristal v Iron Maiden? Steve Harris je že vedel. Wolfsbane so sicer prodrli konec osemdesetih, ko jih je opazil »veliki« Rick Rubin in pristali so na Def Americanu, kjer pa se niso obnesli zaradi prekletstva Curta Cobaina oziroma »Ugly and dirty is the new pretty«. No, za Blazea se je zgodba relativno uspešno nadaljevala, ostali pa so poniknili. Jase Edwards je kasneje produciral zadnji dve plošči banda B…

Vsi so živeli, le redkim pa je bilo dano preživeti. On je eden izmed njih. Ozzy. Živa legenda, ikona, neumirljivi vokalni oče metala, ki se je mimogrede, zanimivo, v petinštiridesetih letih dolgih las ostrigel le enkrat. Na milimeter. Ko je umrl Randy Rhoads.
Vse in še več je bilo napisano o njem, Black Sabbath, njegovih ekscesih in ostalih pripetljajih, ki so ga naredili za to kar je, a dotični dokumentarec je nekaj posebnega. Zakaj? Režiral in produciral ga je Ozzyjev lastni sin, Jack, ki se je iz afro grdega mozoljavca, ki smo mu bili priča v MTV-jevski napaki The Osbournes pred devetimi l…

Dave Mustaine že od 1992 ni več public enemy no. 1. Takrat je voditelj MTVjevske osveščevalno-obveščevalne oddaje za mladino, ki je celotno poletje pokrivala predvolilno kampanjo in glavno nacionalno skupščino demokratov (zborovanja, na katerih člani stranke nominirajo in izbirajo svoje predsedniške kandidate), le-te odločno zagovarjal ter njihovega kasneje izvoljenega kandidata Billa Clintona in si predvsem pri republikancih pridobil prej omenjeni vzdevek. Do 1994 je (kot eden izmed prvih metal glasbenikov) ugotovil, da »New World Order« (eden izmed recikliranih session komadov z albuma Youth…

Joel Grind se po treh letih in dveh odličnih predhodnikih (Hell On Earth – 2005, Overdose Of Death – 2008) vrača na … Hm, pravzaprav se ne vrača, ampak ostaja točno tam, kjer je vedno bil: v morilskem, strelskem nadzvočnem letalu, ki iz stranskih topov brzostrelsko spušča metke in ubija vse, kar mu pride naproti, v stilu: The city is guilty, the crime is life, the sentence is death, darkness descends. The dark angel way.
Grind, metalec punkovskega videza, z blond Duff McKagan čupo, nikakor ne spominja na brutalno razbijaško sredino osemdesetih, ki jo glasbeno hoče povzeti. A nič zato, tega tud…

Pharaoh, odličen ameriški band, v katerem gostuje legendarni Tim Aymar (človek, ki je glasilke napenjal pri Control Denied še bolj legendarnega Chucka Schuldinerja) nas po treh letih preseneča z novim EP-jem. Zakaj preseneča? Ker se je band odločil povzeti ostanke riffov s prejšnjih plošč v komade in jih izdati na najnovejši priljubljen način nemainstreamovskih izvajalcev, torej preko EP-ja. Po tem, ko so lani priredili komad Coroner, Tunnel Of Pain, so letos enako storili s Slayer in New Model Army. Oboje izpade precej umestno, Slayer totalno neobičajno, seveda na faraonski način.
Band fenom…

Čista epskost, doom pasaže, mešane z odličnimi melodičnimi heavy metal deli: Argus. Tu imamo vse: super heavy nizkotonalne pasaže, počasne, hitre, odlične solaže, izrazit vokal ameriškega doom borca prvih vrst Briana Balicha, po čigar žilah teče nekaj balkanske krvi, lead melodije ter predvsem umestne aranžersko izvedene ideje, ki so sproducirale enega boljših albumov zvrsti, v kateri se gibljejo v letošnjem letu.
V vodah modernih apostolov Black Sabbath, kot so Briton Rites, While Heaven Wept, Hour Of 13 ter odličnih Grand Magus, tudi Argus plujejo brez večjih težav. Pravzaprav jim vetra ne m…

Opeth. Posvojeni band masterminda Mikaela Akerfeldta, ki je vedno igral po svojih osebnih notnih zapisih, osvajal zapletene partiture, plul po popolnoma svoji strugi mnogih metalskih rek, bil vedno podcenjen/precenjen, tretiran radikalno (da/ne), a venomer izšel kot zmagovalec. Postal je kult neobičajnosti, razvitosti, progresive. Zakaj, boste vprašali? Zaradi preprostega dejstva: nikoli se ni oziral na mnenja, provokcije ali ocene, žanrsko zaplankanost, nepoznavanje bistva in pisno vsevednost (seveda realno fizično nedokazljivo) zagrenjenih kvazi glasbenih (metal) kritikov, ki ga v večini pra…

Lani sem ob izidu DVDja The Big Four zapisal, da Anthrax na žalost že dolgo niso več »armed and dangerous«. Globoko v sebi sem kljub vsemu upal, da se motim. Anthrax, nekoč inovativen in »drugačen« thrash metal band, v devetdesetih čudaška tvorba, ki nikoli ni znala izkoristiti potenciala odličnega pevca Johna Busha, v novem tisočletju band z eno slabo studijsko izdajo izpred osmih, devetih let. Ne le, da niso več oboroženi in nevarni; so oportunisti. Kot Metallica (2008 z D(r)e(k)ath Magnetic), Megadeth (2001 z TWNAH oziroma 2004 z The System Has Failed, dejansko pa dokončno šele z naslednjim…

Neuničljivost in brezkompromisnost poljskega death metal botra Piotra "Petra" Wiwczareka postaja z vsako novo studijsko izdajo spoštovana in cenjena kot njegov peklenski krščenec, Vader. Vader že 20 let brutalizirajo, z dobrodošlico v obliki pozdrava ob vhodu v morbidni rajh pa svoj standard izdaj death metal klasik postavljajo še nekaj stopničk višje.
Morilski napad se začne srhljivo, slika pa ostaja enaka skozi dvanajst komadov. Petrov glas že sam po sebi izvablja zloveščo sliko psihopatskega morilca, kar je definitivno eden izmed zaščitnih znakov banda, ki pravzaprav združuje vse tisto, kar …

Abysmal Dawn, ameriški death metal stroj, v svoji tretji studijski stvaritvi v petih letih kontinuirano prikazuje znanost optimalnega napredka in kontrole kakovosti. Da, nadzorovano uničenje v manifestaciji skozi svoje nesporne igralne sposobnosti, usklajene z občutkom za kompozicijo, nam Abysmal Dawn, Evropi relativno neznano ime, predstavljajo v najbolj sprijeni obliki.
Ameriški death metal (USDM) je tu prikazan v najsvetlejši luči. Brez ultra pretiravanih tehničnih poudarkov in nasičenih, neskončnih pasaž daje band poudarek na tek pesmi in dejansko obliko smiselnih struktur. Odličen zvok r…

Pestilence so se dokončno vrnili. Po dokaj medlem »reunion« albumu Ressurection Macabre, se nam Mameli & Co. predstavljajo z novo kreacijo, imenovano Doctrine. Osemstrunske kitare, bolj dodelan (sicer obrabljen protireligijski) koncept in predvsem bolj zrele strukture so najpomembnejše točke izdelka, ki jih je nujno omeniti.
Komadi brezkompromisno razkrivajo spreobrnjenega kitarista in pisca, ki je dokončno odstopil od eksperimentiranja v »čudnih« zvrsteh in se raje vrnil k eksperimentiranju v kraljestvu glasbe, ki mu je najbližje, torej metalu. Fuzija dveh progresivnih death metal klasik, Te…

Hellcrawler je goriška death'n'roll zasedba, prvenec Wastelands pa je neslišana nuklearna bomba, ki uničuje slušne kanale vseh nič hudega slutečih metalizatorjev.
Album odpre štiridesetsekundni intro, ki preide v prvi udarec, imenovan Devastation. Starošolski švedski zvok Nihilist (Entombed)/Grave itd., kitarsko odigran na način Motörhead, nam servira najdaljšo skladbo albuma (vštevši intro), ki obsega štiri minute in pol. Album se nadaljuje v hitrejšem tempu, ostale skladbe ne presegajo treh minut in pol (logično). Rock'n'roll umazanost, mešana s težko-kovinskim prahom, v svojo preprostost uj…

Več let smo čakali … in Jon Schaffer se je končno vdal ter napovedal koncertni DVD Iced Earth. No, minilo je še dodatnih nekaj let, da se je stvar premaknila do točke, ko je založba končno razkrila datum izida, nato pa je prišel težko pričakovani dan. Dan, ko se je »zmrznjena zemlja« odtalila v rumeno oranžnih plamenih odlične naslovnice izdelka, imenovanega Festivals Of The Wicked.
Tako je, DVD je povzetek treh odlično odigranih festivalskih koncertov Iced Earth. Celoten set zajema tri posnete nastope iz treh odličnih evropskih festivalov. Wacken, Metalcamp, Rock Hard. Leta 2007 so se Iced E…

Hell. Kult NWOBHM. Obskurna prikazen monstruoznih razsežnosti. Peklenska entiteta je konec tisoč devetsto enainosemdesetega leta nastala na pogorišču Race Against Time in Paralex (White Lightning EP dotičnega banda sta legendarni Geoff Barton, glavni urednik glasbene revije Sounds, ki je »dostavljala« rock celotni Angliji v sedemdesetih in osemdesetih, ter Lars Ulrich opisala kot enega izmed vplivnejših audio izdelkov iz obdobja začetka Novega vala britanskega heavy metala) in v združitvi obeh se je odprl pekel. Hell so bili s strani glasbenih »kritikov« v osemdesetih kruto prezrti, kljub nene…