Drage metalke in metalci,

starega smo pokopali, le sekundo zatem pa je že vzklilo novo. Ne le leto, temveč celo desetletje. December je prinesel zadnje koncertne poslastice (Helstar, Thrash Fest, Blaze Bayley itd.), novo leto pa za razliko od lanskega spektakla na žalost ni minilo pred dva tisoč glavo množico ob zvokih heavy metal banda sredi prestolnice. Nič zato, kljub vsemu smo ga preživeli izredno glasno in heavy. Paranoid Webzine je medtem vstopil v dvanajsto leto on-line dostavljanja nadvse raznolikih metalskih vsebin v slovenščini, izključno in samo za vas, redne metalske bralke in bralci …
Pa jo preletimo, dekado namreč. Prihranjene vam bodo globoke filozofske misli (no, nekaj jih zagotovo bo), znanstvene analize in ostalo strokovno »sranje«. Metalska filozofija je v svoji biti, bistvu oziroma osnovi popolnoma preprosta. Saj veste kako gre: si ali nisi. Upam, da vsi, ki to berete … STE.
V nov milenium smo vstopili z dobrimi občutki. Leto poprej so se v originalni postavi po dvajsetih letih na odre vrnili Black Sabbath, Bruce Dickinson se je vrnil v Iron Maiden, Destruction so z reunionom (in odličnim demom, ki je nakazal novo ploščo s Schmierom) začeli vračati thrash v stare tirnice. Vladali so Extreme Progressive Nighti, idejni snovalec Paranoid Webzina, Mitja Gruber aka Impaler pa je na Koroškem organiziral prvi indoor metal fest, Metal Koroška. V Izoli so nas za 4000 Sit z dvournim spektaklom obiskali Iron Maiden, prvič kot šestčlanska skupina.
Leto zatem s(m)o bili še vedno mladi, ustanavljati s(m)o začeli prve bande, zbirka plošč pa je že začela dobivati obliko. Nismo vedeli kaj je downloadanje, kopiranje CD-jev in spoznavanje stotih novih bandov v enem dnevu. Seme novega vala thrasha so posadili vsi omembe vredni bandi iz osemdesetih, ki so se ponovno združili v podporo za rakom obolelima Chucku Schuldinerju in Chucku Billyju (prvi je decembra istega leta na žalost preminil). Pantera je odigrala zadnji koncert, v Sloveniji pa se je dokončno rodil naj…

TILEN: Pozdravljen Schmier, kako si, kaj počneš trenutno?

SCHMIER: Pozdrav, naporno, trenutno urejam nekaj podrobnosti za izid naše nove plošče, skoraj bi te pozabil poklicati, oprosti, ker zamujam 10 min, veš, res veliko imam za postoriti…

TILEN: Ni problema, razumem, da imaš veliko dela. Upam, da me dobro slišiš, ker imam precej slab signal. Sicer pa, že kar dolgo nisva govorila, mislim, da skoraj 2 leti, lepo te je zopet slišati … greva kar k prvemu vprašanju?
SCHMIER: Seveda.

TILEN: Se spomniš prvega Destruction koncerta?
SCHMIER: Kako se ga ne bi, v bistvu se ga spomnim prav dobro. Bil je december 1984. Igrali smo s Sodom, Kreator, ki so se takrat imenovali Tormentor, Iron Angel etc., bili smo headlinerji, ker smo pred tem izdali že nekaj demo posnetkov in bili edini podpisani band. Vseskozi sem izpuščal trzalico, ker sem bil tako živčen, prostor je bil majhen, 150 ljudi, ampak nabito do konca in energično kot le kaj. Ljudje so padali po tleh, na odru je vladala anarhija… Bili smo mladi…

TILEN: Metalec si več kot 30 let. Kako so današnji časi primerljivi s časi, ko ste začenjali (seveda brez MySpace-a itd.), meniš, da je zdaj boljše?
SCHMIER: Hm … zdaj imamo veliko več možnosti za promocijo in kontakt z fani. Včasih sem moral odgovarjati na pisma, ki so jih fani čakali več dni ali tednov, zdaj pa se prijavim na Destruction forum in se pogovarjam z njimi. To je izredno pomembno, sam hočem biti prisoten pri koreninah stvari, zato redno pregledujem portale in poizkušam videti, kaj fani pravzaprav hočejo oziroma pričakujejo od nas … V osemdesetih je bilo veliko, veliko težje, metal je bil nov, ekstremnim zvrstem, kot je recimo thrash metal, pa so se na začetku vsi posmehovali. Morali smo se boriti, boriti in še enkrat boriti za našo glasbo in dejstvo, da nismo muha enodnevnica, da delamo nekaj inovativnega, novega, nekaj, kar bo spremenilo svet. In res ga je, v kombinaciji z nekaterimi ameriškimi bandi smo trije, štirje nemški bandi, ki smo obstajali že 1983, 198…

TILEN: James, si zato, da sredi Nemčije poveva nekaj zanimivosti za naše bralce?
JAMES: Seveda, glede na to, da sem ti intervju obljubil že kar nekaj časa nazaj, imava zdaj končno čas, da se v miru usedeva in pogovoriva, he, he. Kar začni.

TILEN: Res je … Pa začniva. Se spomniš, kaj te je pri(po)tegnilo pri heavy metalu in zakaj oziroma kako si začel peti?
JAMES: Bil sem mlad. Metal sem poslušal od nekdaj, že od sredine sedemdesetih. Peti nisem začel do leta 1980, torej relativno pozno, imel sem 20 let. Bil sem čisto navaden mladenič, ki je poizkušal začeti z nečim živeti. Kot vajenec sem začel delati v odvetniški pisarni, a ta pot se je hitro končala. Kot otrok sem sicer vedno pel. Kot rečeno, 1980 sem naletel na »band«. Garažni band. British Steel je ravno prišel na police, Iron Maiden so izdali prvo ploščo, udaril je cel NWOBHM, začela se je revolucija, Dio se je pridružil Black Sabbath itd. Vse to me je navdahnilo in prijel sem za mikrofon. Bilo je čisto spontano. Mesec ali dva zatem sem se pridružil prej omenjeni ekipi in začeli smo igrati na privatnih metal žurkah in kleteh. Že takrat smo igrali He's a Woman, She's a Man itd.

TILEN: V osemdesetih ste Helstar posneli štiri klasične albume, res legendarne mojstrovine, ki so nadvse pristen prikaz tega, kako mora metal zveneti v svojem prvinskem bistvu. Prva LP-jka, Burning Star, je klasična heavy metal mojstrovina, medtem ko so Remnants Of War, A Distant Thunder in Nosferatu tehnične mojstrovine, obarvane thrashersko, napredne tako glasbeno kot lirično. Je bil to zavedni poizkus progresije ali naključje?
JAMES: Med ustvarjanjem prve plošče smo bili mlajši, sam nisem bil izkušen pevec, ostali so igrali odlično, ampak brez sto procentne lastne identitete, veliko je bilo zunanjih vplivov. Ko smo začeli napredovati pri svojih sposobnostih, smo bili zmožni ustvariti zahtevnejše kompozicije, kar je rezultiralo v daljših pesmih, boljših solažah in večjemu razponu vokala. Ko zdaj gledamo nazaj pravimo: Burning Star je naš…

TILEN: Pozdravljen Jeff. Zveza je malce slaba, upam, da me dobro slišiš. Sicer pa, kako si?
JEFF: Super, hvala. Slišim te dobro. Upam, da tudi ti mene. Oprosti, lahko počakaš minuto? V sobi ob sebi imam instalaterja peči, ravnokar končujem pogovor, podpisati moram ček. Veš, v Kanadi je pomembno, da ti je toplo. Predvsem pozimi. Nismo ravno tropska država (smeh, odide za minuto). Si še tu? Vprašal si kako sem, imam prav? Poleg tega, da sem super, je tudi naporno. Na dan opravim vsaj deset promocijskih intervjujev, trenutno pa ravnokar pakiram in se pripravljam na odhod na turnejo, jutri letimo proti Nemčiji.

TILEN: Očitno ni nič kaj lahko biti Jeff Waters. Zgodovino vsi dobro poznamo, a vendar: prvi dve Annihilator plošči uživata status večne klasike med metal fani. Si si takrat, ko si delal na albumih predstavljal, da boš s svojim delom tako odločilno vplival na metal skupnost? Kaj si pričakoval, ko si po štirih letih od izida prvega dema (W.Y.T.D., 1985) izdal Alice In Hell na veliki založbi kot je Roadrunner?
JEFF: V bistvu ne. Ko sem začel, sem imel le en cilj: biti na odru in igrati metal. Judas Priest, Iron Maiden, Van Halen, to so bili glavni dejavniki, da sem začel »žagati«. Nato je prišla Metallica, za njo Slayer, Exodus, Megadeth in Dave Mustaine, ki je kralj. Alice In Hell sem snemal tri leta, ponoči, ko so snemalne ure najbolj poceni, sem v lokalnem demo studiu vsak dan snemal posamezne dele komadov in počasi napredoval, mesec za mesecem. Roadrunner pogodba je prišla čisto po naključju in edino, kar sem pričakoval, je bila možnost snemanja (vsaj) še ene plošče. Kot verjetno veš mi je to uspelo, pred kratkim smo izdali že trinajsti album.

TILEN: Letos smo vas občudovali na festivalu Masters Of Rock, kjer ste poleg Accept bili najsvetlejša točka. Nova zasedba zveni superiorno, igra odlično, kar me vodi k naslednjemu vprašanju: kje si našel Alberta Campuzana in Carlosa Cantatoreja, najnovejša session člana?
JEFF: He, he, verjetno misliš, da je vsaj eden od n…