Bostonski moderni grinderji The Red Chord so po mnogih letih utrdili svoje število na štiri člane. A kljub temu Fed Through The Teeth Machine, četrti studijski plošček, zveni kot bi na delu bilo mnogo več ... hmmm, ne ljudi ... to bo bolje - norcev!
Plošča namreč zveni izredno polno in dinamično. Vse ima nekako bolj naraven zvok, kar pomeni, da je mnogo digitalnih bedarij ostalo v omari. Boben je tako prijetno zvočen, kot bi poslušal zadnje Mastodon ali AC/DC, le v maniri grindcora. Veliko spremenljivih ritmov, a znotraj urejene strukture, vsako skladbo popestri do maksimuma, brez da bi vse sk…

Marsikomu album Ithyphallic ni bil všeč, čeprav je ob tako razgibani plošči težko govoriti, da je Nil meandriral in da je od istoimenega banda ostala le senca prejšnjih dejanj in slavnih dosežkov. Hm, morda bi se dalo govoriti, da je – sodeč po skeptikih – band Nile tako kot egipčanski imperij, o katerem najpogosteje poje, že preživel svojo zlato dobo in doživel zaton. Ithyphallic je pač res izstopal, a ni bil slab. Daleč od tega. A kaj, ko takšne plošče zbudijo skepso in pomisleke, ali so »faraoni« death metala še sposobni doseči panteon starejših uspešnic. A tudi dvom lahko izgine in tudi bo…

Kanadski deathcore brutalneži so udarili z verjetno najbolje producirano ploščo v svoji karieri, ki prejšnje izdaje definitivno zmelje v prafaktorje. Day Of Mourning bi v bistvu moral biti zanje dan slavja, saj so res presegli vse do sedaj posneto.
No, ampak to še ne pomeni, da se pred nami nahaja mojstrovina. Res, da je zadeva dinamična in brutalna, kar se imajo zahvaliti predvsem vokalistoma Alexu in Stevu ter seveda verjetno najhitrejšemu bobnarju na svetu, Alexu Peletieru, a trpijo predvsem za tipičnim deathcore problemom – »sindromom breakdown«. Plošča ima monstruozno dober zvok in vsi in…

V času, ko se zdi, da so žanri, ki se prepletajo s progresivo v porastu povsod (samo poglejte, koliko je prog rockerjev, ekstremnih prog zadev, prog elektronike itd.), prihaja do strahu, da se bo scena toliko nasičila, da bo težko ločiti kvalitetne bande od nekvalitetnih. A vsaj tu se zdi, da tak strah ni toliko utemeljen, saj prav izraz »prog« vsaj malo navdaja z upanjem, da bo stvar res inovativna. Takega strahu pa ne boste užili ob poslušanju albuma The Incident zasedbe Porcupine Tree.
Poznavalci (med njih se ne štejem, a vseeno) veste, da gre za enega izmed projektov izjemno zaposlenega An…

Lepota Mordenom je predvsem v tem, da gre za band, ki je udaril kot strela z jasnega. Pred koncertom spomladi sploh ne pomnim, da bi se zavedal eksistence zasedbe, ki je nastala na pepelu zasedbe z imenom Shatenia. In kar naenkrat, kot strela z jasnega, udarijo Mordenom z odlično ploščo Agnvs Dei.
Čeprav intro (Sinopsis) daje vtis nekakšne melanholične zasedbe, ki zvokovno koketira z megleno lepoto zasedb My Dying Bride ali Paradise Lost, nam peklenski riffi Roka Stoparja in Marjana Krajačiča dajo vedeti, da bo od komada Earthly Vanity And Divine Salvation pa vse do outra (Requiem) na delu zase…

Ko sem bil še mlajši in sem imel prvo srečanje s porniči, je to bilo zame popolno razodetje. In takrat ni bilo važno, ali so ženske res starlete, važno je bilo, da je bil fuk, stok in na koncu sperma. To je bilo to! A z leti ugotoviš, da kljub temu, da se ti vedno dvigne, ko gledaš pornič, si včasih že malce ... kritično razmišljujoč. Namreč, z leti se oblikujejo kriteriji kvalitete znotraj uživalca porničev in kmalu lahko postaneš zahteven glede igralk, nekateri tudi glede igralcev, zgodbe ... Ob poplavi porničev povsod na netu, kjer je itak najlažje klikniti za instant prikaz fuka, je danes …

Death metalci Supreme Pain so naredili tako dober CD, da sem prisilil osebo, ki mi ga je prinesla v recenzijo, da je z mano »moshal« vsaj tri komade ob prvem poslušanju. Mislil, je da bo ušel. He was wrong, ha, ha, ha!
No, ta osebek je bil Tadej Cholewa, basist zasedbe Scaffold, ki je prišel v Supreme Pain. Zanimivo je, da je iz Supreme Pain odšel bobnar Robert Kovačič, ki pa je tudi iz Scaffold. One Scaffold in, the other out. Novi basist Tadej in novi bobnar Toep pa sta ključna osebka, zaradi katerih imam občutek, da poslušam eno boljših death metal plošč, katere ritmična dinamika je tako pr…

Priznam - včasih mi paše pogledati romantično komedijo z Benom Stillerjem. Jebiga, Ben zna nasmejati iz srca, hkrati pa vzbuditi vse tiste čudovite pocukrane občutke, ki naj bi jih taki filmi v gledalcu proizvedli. Potem pa vse skupaj rad presekam z Nicholasom Cageom v akciji tipa Bangkok Dangerous – črnina, tema, dvom, strah, bolečina, smrt, nasilje itd. Tako je tudi pri CD-jih. In le včasih tudi naletim na band, pri katerem sta Ljubezen in Nasilje ali pa Smrt pola iste medalje. Slika nasmejane osebe, ki v sebi lahko zadržuje žalost ali jezo. Tako sem naletel na novo ploščo Caliban z naslovom…

Vem, klišejsko je, če napišem, da sem pričakoval, da Behemoth ne bodo uspeli preseči odlične plošče The Apostasy, a vendar jim je uspelo. Album Evangelion je v vseh pogledih najboljša stvar, ki so jo Poljaki z Nergalom na čelu izdali v vsej svoji karieri.
Grafično nas CD najprej preseneti s tem, da na naslovnici ni Nergala. Očitno je kreacija z imenom Behemoth končno zares postala kolektivna stvar in ne več utelešenje vizije enega. Ali pa jim je preprosto dojadilo dajati Nergala na naslovnico. Ni pomembno. Knjižica nas zapelje v grafično čudovito prikazan svet, ki ima samo en namen – razodeti …

Kako brutalno zveni moj glas,
ljudem ledeni srce,
ko Vomitory poslušam jaz
in sekirica na rajžo gre.

Carnage Euphoria,
moja nova ljubica,
zadovoljna je sekirica,
ko boža moja trupelca.

CD, ki vsak si ga želi,
če doma 'ma le brutalne stvari,
z vsako ploščo poslušalca
Vomitory nagradi.

Carnage Euphoria,
moja nova ljubica,
skupaj pleševa ves čas,
ko brizga kri izpod nas.

Švedi ne poznajo milosti,
meni plate nikoli ni dosti,
ves čas se plata vrti,
žrtvam pokajo kosti.

Zato v ponedeljek čas si bom vzel,
da na Metelkovo bom šel,
s sabo denar bom imel,
da original CD bom h kolekciji prištel.

Zadovoljna …

Ko sem prebral, da bodo Suffocation podpisali pogodbo z Nuclear Blast, sem samo zavil z očmi. Kaj za vraga bodo gospodarji brutalnega death metala počeli na založbi, ki ima Nightwish oziroma je nekoč bila najbolj ekstremna, a je to ekstremnost (razen v negativnem smislu) nekje med potjo izgubila? Ve se tudi, da je vpliv Nuclear Blasta občuten tudi pri bandih, ki so sami po sebi tako močne entitete, da jih je skorajda nemogoče (razen, če se res potrudiš) spremeniti ali vplivati na njih. A dvom se je razblinil – najprej pri intervjuvanju bobnarja Mikea Smitha, ki je vztrajno trdil, da ta plošča …

Koliko ljudi pozna Overkill in njihovo ploščo Fuck You And Then Some, kjer je med drugim tudi nekaj live pesmi? No, v eni najprej slišite Blitzov govor, namenjen publiki. Gre takole: »Where the fuck are we?«
»Cleveland!«
»Where??«
»Cleveland!!«
»WHERE?!!«
»CLEVELAND!!!«
»I fuckin' knew that - I just wanted to hear you SCREAM IT!!!« (navdušujoč huronski krik publike).
Ta izlet v preteklost se mi je zdel primeren za uvod v recenzijo najnovejše plošče clevelandske zasedbe Chimaira. V tem slučaju pa govor zveni takole: »What the fuck is this? Chimaira. What?? Chimaira!!! WHAT?!! CHIMAIRA!!!…

Mislim, da tale skupina v prvi vrsti nima sreče s predolgim imenom tako benda kot albuma. Si zamislite dizajnerja merchandisea, ko mu tole predajo v roke? Na njegovem mestu bi se mi »sfuzlalo«. Mislim, a so tipi toliko brali stare naslove od Incantation ali pa novejše od Soilent Green (definitivno Ben Falgoust efekt v stilu »piši što duže«)?!
Po imenu ni soditi, ali je band super ali ne. V poplavi modernega (in večkrat nagravžnega) death cora ali pa metalcora ali tipov v sestrinih hlačah, ki mislijo, da je breakdown močnejši kot riff od Suffocation, so se naenkrat pojavili floridski death meta…

Vem, da nisem toliko kompatibilen, da bi z natančnim poznavanjem prog ali pa sludge scene recenziral ploščo Crack the Skye, ki so jo v večini razglasili za ploščo desetletja. Vem tudi, da nimam pojma o prog rocku ali pa o kakšnih bandih tipa Isis, Neurosis, Baroness itd. Bom pač podal recenzijo iz srca (torej, ko je racionalno nadomeščeno z emocionalnim).

Crack the Skye je fenomenalna plošča zasedbe, ki sem jo dodobra spoznal šele pred nekaj meseci s ploščo Leviathan in nato globoko začutil s ploščo Blood Mountain. Miks prog rocka 70-ih (Rush, King Crimson), alternative 80-ih (Fugazi) in 90-ih…

Hatebreed so izdali album posvečen bandom, ki so po njihovem mnenju kot levi – močni, graciozni, kraljevski in vedno prisotni. Svoj »tribute« so izkazali s pomočjo priredb, vendar za razliko od določenih tribute albumov Hatebreed ponujajo res kraljevsko poslastico.
V spremni knjižici razlagajo, zakaj so sploh posneli tribute album in zakaj so izbrali bande in pesmi, ki so jih priredili. Booklet je tako poln iskrenih misli in morda občasno preveč čustvenih izlivov (primerjajte recimo razlago za Misfits in za Sick Of It All), ampak je vsaj zanimiv in poln tistih podatkov, ki so večinoma zanimivi…