Zlovešča finska zasedba Sargeist je skupaj z bratsko skupino Behexen že od začetka svojega delovanja sinonim za kvaliteten, na starih osnovah in prvinah temelječ black metal, ki je kljub odsotnosti eksperimentiranja slišati zelo sveže in v koraku s časom. Na prejšnjem, tretjem studijskem albumu Let The Devil In pa so sploh uspeli do popolnosti izpiliti svoj stil zvoka ter ustvariti pravo mojstrovino morbidne atmosfere ter originalnih in zanimivih riffov, ki so se zlivali v prav nesramno nalezljive subtilne melodije. Te melodije so se uspele na način popevk vsidrati v človekovo podzavest in se …

Zavozlan jezik, polomljeni prsti in izpadle tipke na tipkovnici so prva posledica opravka s skupino, ki prihaja s Finske in se patriotsko odloči uporabljati materni jezik za ime in naslove. Tokrat imamo opravka z bandom Kuolemanlaakso, ki za razliko od sonarodnjakov ne preigravajo pretirano melodičnega power metala, opernega Nightwish-plagiatorstva, folk metal fruljenja ali surovega črnega ruženja, pač pa se specializirajo za death/doom koračnice in marše, v katere vklapljajo še nekaj primesi iz ostalih žanrov. Kar me nehote spomni na dobre stare Amorphis, dokler so bili še dobri: torej na prv…

Čeprav smo že zakoračili v leto 2014, se mi zdi vseeno pomembno, da vam predstavim še en lanski album, za katerega bi bila velika škoda, če bi neopažen utonil v pozabo. To je Virgin Sails, izdelek, s katerim čudaški ameriški častilci hudiča Satan's Host nadaljujejo svoj dolgoletni križarski pohod. Po vrnitvi starega kapitana Harryja Conklina iz skupine Jag Panzer pred tremi leti je njihova barka dobila odlično vodstvo ter nov zagon. To je dokazal come-back album By the Hands of the Devil iz leta 2011 ter kompilacija Celebration for the Love of Satan, s katerima so definirali povsem samosvojo p…

Vsake toliko se v pretežno že postanih mlakužah metala pojavi sveža kaplja staljene kovine, ki razburka gladino in povzroči pljuskanje valov v doslej še neznane smeri. Ævangelist so ena od tovrstnih entitet, ki pa namesto preobračanja temeljev žanra na glavo, se v le-te raje trdno zasidrajo, vendar na njih nato zgradijo še ne slišano zvočno abominacijo. Omen Ex Simulacra je že druga dolgometražna izdaja za peklensko dvojico iz Amerike, ki se je poleg tega projekta udejanjala tudi v black metalskem Benighted in Sodom. Ta izdaja dokazuje, da prvenec De Masticatione Mortuorum In Tumulis ni bil le…

Z Nizozemske prihaja skupina Lucifericon, ki se skuša s svojim grobim in surovim death metalom postaviti ob bok rojakom Pestilence in Asphyx, hkrati pa se še pokloniti pred oltarjem floridskih veteranov ter se jim zahvaliti za vso inspiracijo ter vplive. Glede na to, da se šušlja, da band sestavljajo stari mački, ki so veščine pilili v Malicious Dream, Pentacle, Excision in Destroyer 666, se pričakovanja dvignejo na raven cepetajočega histeričnega otročaja. Pa mu Lucifericon ponudijo dovolj glasbenih sladkarij, da ta ne plane v jok?
Z nepotrebnim introm, ki naj bi s pritajenim bobnenjem stopnj…

Zemial so nenavadna beštija. Skotila se je prav v začetkih black metal gibanja davnega leta 1989 v Grčiji skupaj z ostalimi bolj prepoznavnimi skupinami, vendar se je vse do sedaj uspešno skrivala pred žarometi javnosti in ostala potuhnjena v temnih kotičkih podzemeljskega delovanja. Razlogi za to so razmeroma razumljivi: v vsej svoji dolgi zgodovini so namreč proizvedli relativno majhno količino glasbe, pa še ta je bila povečini raztresena na krajših izdajah, kot so EP-ji, spliti in demoti. Poleg tega je značilno tudi poigravanje z glasbenimi stili, saj so z black/thrash prvenca For the Glory…

Primitivno … gnusno … zajebantsko bogoskrunstvo. Natančno to je najnovejša nesnaga, s katero se ameriški barbari Profanatica nadejajo ponovno sodomizirati devico Marijo ter useša poslušalcev. Ti veterani že triindvajset let predstavljajo protiutež vsemu fanatičnemu verskemu ekstremizmu v njihovi domovini z načelom, da ni ničesar svetega, temveč vse služi za predmet norčevanja. Profanatica so parodija. Parodija vere, parodija black metala, parodija sami sebe. Predvsem pa parodija smrtni resnobnosti, s katero se običajno metal skupine postavljajo. Take pa so tudi njihove zvočne stvaritve, ki pre…

Naslovnica novega albuma Grkov Acherontas je okrašena predvsem z nenavadno dolgim naslovom, ki ima še kup podnaslovov: nekaj v grščini, nekaj v sanskrtu, ostale v angleščini. Zadnja oznaka (napis Catacomb Chants & Oneiric Visions) je morda mišljena kot opozorilo hipijem, da ne gre za new-ageevsko glasbeno podlago jutranji jogi. To postopaško prezapleteno ime izdelka bi izpadlo izredno patetično, če ne bi bilo podprto z dovolj kvalitetno glasbeno vsebino. Za razliko od sonarodnjakov Rotting Christ, Necromantia ali Varathron, ki so ustvarili in definirali svojevrstno sorto grškega black metala, …

Švica je država, ki se ponaša s kopico kvalitetnih izvoznih artiklov, kot so ročne ure, siri, čokolada, na področju težke kovinsko-glasbene produkcije pa z legendarnimi Celtic Frost in njihovim pankrtom Triptykon, industrial mašinerijo Samael, rahlo spregledanimi Coroner ter zadnje čase popularnimi barbari Eluveitie. Pred kratkim je v teh krajih vzniknila nova tvorba, Bölzer, ki z lansko demo izdajo Roman Acupuncture in letošnjo kratko ploščo Aura grozi, da bo prevetrila standardne stile in utečene trende ekstremnega metala.
Žanrske temelje so Bölzer zasidrali v gmote podzemeljskega in jamsko z…

Wimfolsfestta je druga demo izdaja mlade švedske zasedbe dveh osebkov, ki sebe kličeta z nazivom Wall Of The Eyeless. Kaj točno naj bi ime pomenilo, mi ni povsem jasno. Brezočesni zid ali Zid brezočesnikov? Morda kaj v stilu pregovora, ki pravi, da imajo zidovi ušesa. Oči pa pač ne. In za njimi se pred očmi javnosti skrivajo marsikatere človeške sladkosti ter predvsem stiske in tegobe.
Ta zmedeni filozofsko-poetični uvod nekako odslikava namen in stil glasbe na ploščku. Za razliko od večine sonarodnjakov, katerih glasbeno udejstvovanje služi za širjenje zlih sporočil in mrzle mizantropije med …

Čikaška tričlanska zasedba Lair Of The Minotaur naj bi po definiciji igrala nekakšno mešanico thrasha, dooma in sludgea. Čeprav nisem ravno poznavalec zadnje od omenjenih podzvrsti, naj bi bile njeno bistvo nizko uglašene kitare z obilico distorzije ter počasnim, težkim in rušilnim tempom. Nekaj teh prvin je v bandovi glasbi vsekakor zaznati, a za razliko od zmesi omenjenih prvin gre pri tej glasbi bolj za zmešnjavo teh vplivov, če smo pošteni.
Lair Of The Minotaur že celo desetletje preigravajo in se poigravajo z vsemi metalskimi stereotipi in klišeji, ki jih je mogoče zbrati v štirih albumih…

Poljaki Cultes Des Ghoules zadnjih devet let neumorno proizvajajo pravoverni black metal. In s tem pojmom ni mišljeno pozerstvo s preobilico mejkapa in orožarno sadomazohističnih pripomočkov ter gnile glasbene sposobnosti, skrite za še slabšo produkcijo. Pri njih je v ospredju to, kar pristaši zvrsti cenijo pri žanru – neizumetničena in groba kitarska glasba z nečloveško zverinskimi vokali ter nadnaravno, grozljivo atmosfero. S temi besedami lahko na kratko zajamemo tudi celotno bistvo njihovega drugega albuma Henbane.
Enostavna in estetska naslovnica daje vedeti, da je tu glavni in edini pom…

Švedi Tribulation se po štirih letih končno vračajo s svojim drugim albumom The Formulas Of Death. Njihov prvenec The Horror je bil odličen primerek pravovernega, »old school« death metala. Na njem sicer niso odkrili tople vode, so pa zato v mesoreznico vrgli prvine floridskega in švedskega death metala, dodali ščepec nemškega thrasha ter to smrtonosno mešanico postregli ustrezno nasilno in z grotesknim nasmehom. Tokrat pa je zgodba popolnoma drugačna in stilski preskok izrazit.
Spremembe se dobro zrcalijo in so primerno predstavljene že z naslovnico. Medtem ko nas je s prvenca strašila podoba…

Pred kakšnim dobrim letom sem prvič slišal za obstoj skupine Jess And The Ancient Ones (JATAO na kratko). Brez natančnega poslušanja sem jih kar odpisal kot še eno skupino, ki se poskuša priklopiti na vlak naraščajočega trenda obuditve psihedeličnega okultnega rocka iz sedemdesetih. Prav tako se mi je dozdevalo, da skušajo brezsramno kopirati vse marketinške vrline in trike The Devil's Blood, tudi kar se ženskega vokala tiče. No, pri vseh teh predsodkih se niti nisem kaj preveč motil, edina napaka je bila le, da JATAO niso kar »še ena« skupina, temveč so po kvaliteti povsem primerljivi omenjen…