Krisiun so se po lanskem obisku poletne Nove Gorice tokrat ustavili v zimski Ljubljani. Z novim albumom med prtljago ter v družbi še dveh velikanov svetovne death metal scene (Vital Remains, Malevolent Creation) je od dolge turneje, ki traja od konca januarja, že nekoliko utrujeni Moyses Kolesne kljub vsemu našel čas, voljo in energijo za sproščen klepet o aktualni turneji, novem albumu ter prihodnjih projektih. Ob robu nam je celo zaupal, zakaj ne mara, da njihove koncerte obiskuje njegova punca.

Nedavno sem dobil priložnost pogovora z avstralsko black metal zasedbo Pestilential Shadows, ki je na sceni že skoraj deset let in je pred kratkim izdala četrti studijski album Depths. Balam (kitarist in vokalist), ki je sicer aktiven še v številnih drugih bandih avstralskega podzemlja, pa je na kratko spregovoril o dotičnem bandu ter avstralski black metal sceni na splošno.

»Gremo na Saxon v Treviso«? »Saj smo jih že večkrat gledali, pa še šest dni kasneje so pri nas. Em, gremo vseeno«. Heavy Metal! Tako nekako je potekal pogovor med udeleženci odprave nekaj dni pred odhodom v Italijo. Na dan koncerta smo po približno treh urah in pol prispeli na kraj zločina, pred tour busom pa se je sprehajal kitarist Doug Scarratt. Nastal je naslednji mini intervju.

Začeli so se topli dnevi sonce vsak dan vabi na rekreacijo. Tak četrtek je bil kot naročen za metalsko druženje, zato se nekaj ur pred koncertom Death Angel na Metelkovi z Arturjem in Gajwaszom dogovorim za pijačo. Okoli petih popoldne s kolesom po slabi uri vožnje iz Kranja dosežem Kino Šiška, z druge strani pa z rahlo zamudo ravno tako s kolesom pride Artur. Lokal je bolje založen z večimi vrstami piva, tako da si privoščimo točeno češko specialiteto in si čas med prvimi požirki vzamemo bolj za spoznavanje, nato pa poženemo razpravo o najnovejšem izdelku Venera: Trial & Tribulation.

»Beat me up, Sodomy (and Lust),« bi ukazal kapitan Kirk, če bi poznal Sodom. Pred dvorano Štuk sem se teleportiral ob domenjeni uri, točno ob 17:30, poklical Ramiza (organizator, Sindian Underground), ki me je preko svojega sodelavca napotil v preddverje oziroma barski prostor prej omenjene dvorane. Tam me je pričakal tour manager, ki me je obvestil, da imajo Sodom težave z zvokom in me prijazno vprašal, če je kaka težava v tem, da prestavimo intervju za 15 minut. Seveda ne. Ponudil mi je bandovski catering, ki sem ga zaradi svojih »čudnih moralnih zadržkov« zavrnil, ter naročil kavo za šankom. V trenutku, ko sem se usedel za prej izbrano mizo in izvlekel diktafon iz žepa, sta mi, presenetljivo, naproti prihitela kitarist Bernd »Bernemann« Kost ter session bobnar Markus Freiwald – Makka. »Faak,« sem si rekel, saj sem imel vprašanja pripravljena predvsem za Angelripperja. V prvi minuti pogovora sem se zavedel, da bo ta intervju, začuda, izpadel bolje z Bernijem in Makko, kot bi s Tomom kadarkoli. Vprašanja so »letela iz glave«, s treh strani prej zapisanih sem uporabil le štiri, sam intervju pa je v izredno sproščenem vzdušju trajal celo uro in osem minut. Preprost pogovor treh metalcev. Najpomembnejše si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

V zadnjih letih smo priča novemu razcvetu klasičnega heavy metal zvoka iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih. Zaslugo za to gre pripisati predvsem številnim novonastalim zasedbam, ki v ospredje znova postavljajo bistvo nam vsem tako priljubljene godbe, dober headbangerski riff, odlično solažo in močan, karakterni vokal. Najpomembnejši akterji te revitalizacije so bili pred slabima dvema letoma zbrani na že znameniti kompilaciji Heavy Metal Killers, največji potencial pa so ob vse bolj uveljavljenimi Enforcer, Cauldron, Portrait, In Solitude, White Wizzard, RAM, kazali Nizozemci Powervice. Behold The Hand Of Glory je postala prava klasika heavy metala in mnogi še danes obžalujejo, da se je pot zasedbe prehitro končala. Koliko potenciala in genialnosti se je skrivalo v tej zasedbi, je najprej pokazal Selim Lamouchi z The Devil's Blood, sedaj pa to v nekoliko drugačni, obliki klasičnega hard rocka konca sedemdesetih nadaljuje še drugi kitarist, Willem Verbuyst. Ta lahko s svojimi Vanderbuyst pusti prav tako močan vtis kot njegov kolega z visoko opevajočimi okultneži, in postane pravi naslednik starih dobrih UFO klasik ter genialnih Thin Lizzy. Odličen prvenec to vsekakor nakazuje, nadaljnjo potrditev pa lahko pričakujemo na koncertnih odrih, tudi v naših krajih. Več o tem in bandu je povedal njihov bobnar Barry Van Esbroek.

Destruction. Band, poznan vsakemu pravemu metal fanatiku. Thrash metal legende, ki so zvrst v Evropi malodane lastnoročno ustvarile in band, ki po sedemindvajsetih letih še vedno enako (če ne celo bolj) energično in brezkompromisno dostavlja prvinski nemški thrash metal v ušesa kovinske populacije. Prvi podpisani »velike trojice tevtonskega thrash metala«, mnogokrat nepravično najbolj prezrti, a v samem undergroundu zato toliko bolj cenjeni. Za info, založba SPV je 1984 podpisala z Destruction, ki so jih heavy metal puristi definirali kot punk band, drugi kot speed metal band. Termin »thrash« takrat še ni obstajal, pojavil se je okoli leta 1985, 1986, a tako nedefinirano, da so največje metal revije med/v thrash pogosto uvrščali Helloween, Rage in podobne nemške bande. Šele ko so vodilni pri založbi (M Schütz itd.) uvideli, da se »ta nenadzorovani hrup« obnese, so podpisali s Sodom (ki so jih označili kot »tako slab band, da z vami enostavno moramo podpisat pogodbo«) in kasneje še s Tormentor (Kreator). Destruction so bili prvi, najbolj inovativni in najbolj identitetno razviti, še vedno pa enako edinstveno delujejo v letu 2010. Drugi zgodovinski poduk: ne pozabite, velik Destruction fan je Jason Newsted, na zgodnjih koncertih z Metallico je imel vedno oblečeno Destruction majico, zaradi Destruction so začeli igrati Deicide in še mnogo floridskih bandov, pol skandinavskih death in kasneje black metal bandov (kitarist Silenoz iz Dimmu Borgir je eden večjih fanov sploh in eden redkih lastnikov (100) prvega demo posnetka, Bestial Invasion Of Hell), da o vplivu na samo thrash metal skupnost sploh ne govorimo. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti sem se pogovarjal s človekom, ki je že mnogo let nazaj prerasel v underground kult. Človek, ki Destruction uteleša in definira, legendarni basist/vokalist Marcel Schirmer, ki pa noče, da ga kdorkoli pokliče po pravem imenu. 27 let ga že prav vsi poznajo po vzdevku. Schmier.

Iz Tenneseeja prihaja zasedba Whitechapel, ki je letos izdala tretji album z naslovom A New Era Of Corruption. Whitechapel s to ploščo nadaljujejo mračno sago o človeškem propadu, hkrati pa so pripravljeni na osvajanje novih teritorijev. Intervju smo naredili z bobnarjem, Kevinom Laneom. Morda so Whitechapel še mladi, a kar se tiče brutalnosti so gotovo prišli najdlje – tole ni trend, tole je krvava koljačina! Whitechapel si lahko ogledate novembra na Dunaju, kjer bodo »ružili« skupaj z Job For A Cowboy in Trigger The Bloodshed!

Power metal je ameriška skovanka, ki v svojem bistvu nikoli ni imela zveze s prenasičenimi klaviaturami in neskončnimi melodičnimi refreni, v kar so jo spridili in popularizirali nekateri evropski bandi na sredini, predvsem pa proti koncu devetdesetih prejšnjega stoletja. V osemdesetih je predstavljala mešanico klasičnega heavy/thrash (speed) metala. Bandi, ki so zvrst začeli proizvajati sredi prej omenjenih let (Jag Panzer, Powersurge, Nasty Savage, Fates Warning, Iced Earth, Steel Prophet, Brocas Helm itd.) so v metal vodah pustili razburkano sled, nekatere legende so se razširile v novejše bande (Sanctuary v Nevermore), vsaj polovica pa jih je na žalost razpadla ob udaru grungea na začetku devetdesetih. Eni izmed vidnejših so bili Helstar, teksaški power metal mit, prvič omenjen davnega 1981. V 21. stoletju so ponovno začeli razgrajati, legendarni pevec James Rivera pa je mnogim poznan po sodelovanju z medvoško heavy metal zasedbo Metalsteel. Tokrat sva govorila izključno o njegovem prvem otroku, Helstar, ki je pred kratkim izdal novo ploščo, naslovljeno Glory Of Chaos.

Ko pomislimo na izraz »Canadian Metal« se nam pred očmi izrišejo veljaki kova Exciter, Sacrifice, Voivod, Anvil, Eidolon, Phalanx, Infernal Majesty, Obliveon, Razor in mogoče celo pred vsemi naštetimi … Annihilator. Legendarni heavy/speed kralji se na prihajajoči turneji v podporo zadnji plošči, naslovljeni preprosto Annihilator ustavljajo v sosednji Avstriji, prvič po mnogih letih na headlinerski turneji. O tem in onem sem se pogovarjal z »mastermindom«, čigar otrok in življenjski projekt je leta 1984 ustanovljeni Annihilator, legendarnim kitaristom Jeffom Watersom.