Glede na to, da nas bo glasbeno vsestranski mojster Peter znova obiskal¹ s Pain (kdo ve, morda bi moral kot predskupina nastopiti tisti neki Lasagna iz spoštovanja, ker je na pesem, ki jo je zapel na letošnji TV-paradi oziroma »freakshowu«, ki danes sliši na ime Eurosong, imela vpliv Petrova skupina), kot nujno za širitev metalskih obzorij ocenjujem poznavanje Petrovega dela na področju kombiniranja elektronike z metalom. Čas, ko je bila plošča izdana, ni lahko označiti kot čas, ko je v metalskih krogih prevladovalo zanimanje za elektroniko. Zato in glede na to, da je za projektom stal Peter Tägtgren, glasbena eminenca v ekstremnejših krogih metalskega glasbenega ustvarjanja, je slednja požela precej zanimanja in metal sceno ne nazadnje kar pošteno stresla. In kot po navadi – oblikovala sta se krog tistih, ki Petrovega novega eksperimenta tako močno niso marali, da so se odločili za bojkot in ignoriranje, ter krog tistih, ki je rekel »Wow!« in novost objel z obema rokama. Sam sem sodil² v krog slednjih.

Peter kljub rabi elektronike v glasbo vključuje njeno težjo, metalu bližjo, na industrial nanašajočo se surovo dimenzijo. Na plošči ni prostora za kompromisarstvo; namreč, takoj nas po ušesih udari Supersonic Bitch. Slednja predstavlja eno prepoznavnejših storitev v celotnem opusu skupine. Že takoj na začetku prisotni prvi nadležni elektronski zvoki ustvarijo občutek nadležnega brenčanja v zavesti, iz katerega se izvije cviljenje kitar. Takoj nato se elektrokovinski stroj požene v poln pogon kitarskobeatovskega nabijanja po naši glavi. Petrovo ponekod zdolgočaseno in občasno jezno agresivno petje ima ob vsem tem udarjanju učinek zoprnega brušenja trde površine. Ampak vse skupaj izpade super odlično. Sledi še en hit – End of the Line. Pesem je v primerjavi s predhodnico nekoliko počasnejša in deluje precej težko, tudi precej melodično. Pesem je pesem, vendar hkrati kot celota deluje kot en sam refren, ki kar kliče po tem, da se jo (za)poje v celoti.

Nekaj predaha po do tu predstavljenem dvojnem šusu divjanja nam omogoči Breathing in, Breathing Out. Pesem krasijo mastno žaganje kitar, počasno večglasno zveneče petje in nekoliko depresivna atmosfera. Delusions najbolje opišem kot odlično upodobitev (še vedno depresivne) zamaknjenosti v svetu halucinacij. Od predhodnice zveni nekoliko hitreje, njen najprepoznavnejši gradnik predstavlja odmevajoči in kot krik iz daljav zveneči Petrov vokal. Raba čistega, ne hrapavega vokala v obliki pripovedovanja dodatno okrepi podobo odrevenele pasivnosti v svetu halucinacij. Temu sledi še en skoraj³ hit, Suicide Machine. Agresiven kitarski začetek, oplemeniten s klaviaturskimi melodijami, obljublja sicer mletje in drobljenje možganov in zavedanja, vendar refrenski del (tako vokalno kot instrumentalno) vse skupaj spravi le do nivoja centrifuge v pralnem stroju. Je to slabo? Nikakor ne, je zelo dobro, a zgolj ni tisto, kar sem pričakoval oziroma česar sem se nadejal.

Sledi po mojem okusu absolutni vrhunec plošče Parallel to Ecstasy. Pesem za univerzalno rabo – tako za trenutke, ko želimo pri teku preseči sebe in svojo utrujenost, kot za trenutke, ko potrebujemo intenzivno mentalno resetiranje. Je atmosferična, melodična, agresivna, intenzivna ter kliče in poganja naprej in naprej, v neskončnost. Tudi to, da je vokal v primerjavi s predhodnicami precej bolj nerazumljiv, me začuda ne moti. Ima metal in ima beat – ima vse. Vse v njej se odlično poklapa in pretaplja v popolnost, zato tudi ne morem izpostaviti, kaj je v pesmi najboljše, saj je vse najboljše. To je to, najboljša pesem, kar jih je Petru uspelo ustvariti za Pain.

Peter se ne ustavlja. Ko se nam ob koncu pesmi zazdi, da nam bo znova dana pavza, zadihamo, naše globoke vdihe pa prekine On and On, ki nas ostro in na hitro znova požene v dir naprej. V primerjavi s predhodnico vsebuje več elektronske dimenzije in je, kot da priznava našo utrujenost, nekoliko počasnejša z močno noto duhovne utrujenosti skozi resigniranost. Zaradi enostavnejše strukture tudi hitreje zleze v uho in se prej kot predhodnica usede na klop hitov na plošči.

In končno nam plošča le omogoči kratek predah preko instrumentalne 12:42. Gre za nekakšne ambientalne chill out atmosferično-vesoljske zvoke, ki v niti ne dveh minutah trajanja resnično pripomorejo k precejšnji regeneraciji uma po vsem predhodnem divjanju in norenju.

V hiter tek nas znova poženejo sampli, s katerimi se začne Crashed. Tudi vokal spet deluje živčno. Čeprav pesem vsebuje in uporablja vse elemente in prijeme, ki so nas v predhodnicah podžigali v divjanje, pesmi Crashed (morda še vedno zaradi naše predhodne utrujenosti) nekako ne uspe doseči učinka predhodnic. Je drugačna in zveni celo bolj nasilno kot vse predhodnice. Uvrščam jo v kategorijo »skoraj hitov« na plošči.

Stanje vzhičenosti in evforičnosti prekine elektroizirana »depra«, ki sliši na ime Dark Fields of Pain. Tu ni več nobene energije, le gomazenje in plazenje. Počasen ritem kitar, beatov in zvokov klaviatur še bolj upočasni že kar gothicmetalsko, basovsko, globoko in mračno zveneče Petrovo petje. Odmev petja še krepi občutek klavstrofobične ujetosti in utesnjenosti v kletki lastnih miselnih tokov. Gre za uprizoritev pasivnega paraliziranega čakanja na konec? Konec česa? Depresije? Morda.

In za konec še en sadomazo hit – She Whipped. Občutek nadležnosti ustvarjajoči elektronski sampli odprejo duri v neko skrito sobo, kjer se nekaj »dogaja«. Pesem, ki govori o užitku ob bičanju. Gre za edino pesem na plošči, kjer ima elektronska glasba dominantno vlogo oziroma močnejšo od metalskih elementov. Čeravno zveni glasbeno »blažje«, deluje zaradi besedila in rahlo šepetajočega (kot izrek prepovedane želje delujočega) načina petja pošteno metalsko, mračno in morbidno. In s tako blago pesmijo se pesem in plošča zaključita ter nas (v pozitivnem smislu) odrešita vseh bremen in naporov, s katerimi smo se spoprijeli skozi poslušanje plošče.

Kaj reči za konec? Hja, mojstru Petru je spet uspelo – znova je pokazal svojo unikatno glasbeno multitalentiranost in genialnost. Odlično in neponovljivo!


[1] Na moje precejšnje razočaranje ne s Hypocrisy.
[2] Preteklik uporabljam, ker mi kasnejše plošče Pain niso niti približno tako dobre, kot je Rebirth.
[3] Skoraj zato, ker je pesem sicer zelo dobra, vendar ne tako popolna kot prvi dve na plošči.