Začetek devetdesetih je bil na glasbenem področju naravnost megalomanski. Leta 1991 smo dobili albume, kot so Metallicin samonaslovljeni, Use Your Illusion paket Gunsov, Nevermind Nirvane, Ten Pearl Jamov, Slave to the Grind od Skid Row in še kup drugih mojstrovin, ki so obenem postale tudi izjemne prodajne uspešnice, ki so s polic letele v milijonih izvodov. Znotraj te poplave hitov pa je ostala skorajda spregledana plošča Streets: A Rock Opera skupine Savatage. Naravnost monumentalna rock/metal opera, ki jo je tedaj že razmeroma izkušena skupina pripravljala več let v sodelovanju z izjemnim producentom Paulom O’Neillom, je sicer naletela na pozitivne ocene glasbenih kritikov, te pa se žal niso prenesle v navdušujoče prodajne številke, ki so jih v tistem času pričakovali tako pri samem bandu kot pri založbi. Sledila je izjemno naporna turneja, ki prav tako ni prinesla tako želenega komercialnega preboja, je pa naznanila fundamentalne spremembe v zasedbi; vokalist in vodja banda Jon Oliva se je umaknil v ozadje, uradno ni bil več član skupine, pred mikrofonom pa ga je zamenjal dotlej neznani Zachary Stevens. Sredi leta 1992 so bili torej Savatage pripravljeni na skok v neznano, a opremljeni bolje kot kdaj koli, z izkušeno ekipo, svežim vokalnim pristopom ter sposobnostmi tako Paula O'Neilla kot Jona Olive, ki sta še vedno močno sodelovala pri nastajanju pesmi in tudi sami produkciji. Pol leta garanja v studiu pa je 2. aprila 1993 prineslo rezultat v obliki plošče Edge of Thorns.

Prva jed na meniju: naslovna skladba. Običajen začetek za Savatage, odličen klavirski riff, nadgrajen z nezamenljivimi riffi in zvokom Crissa Olive, le nekaj sekund zatem pa povsem nov element, vokal, ki ga še ne poznamo. Čist, močan in visok, a zmes temačnosti in jeze, ki jo je bilo čutiti v intenzivnosti predhodnika Jona Olive; Zakk je drugačen tip pevca, bolj melodičen, bolj tehnično dovršen, ob pomanjkanju boljšega izraza bi lahko rekli tudi nekoliko bogokletno bolj komercialen. Od prve sekunde nam dajo Savatage vedeti, da so še bolj odločeni uspeti, a pri tem ne oddajo niti centimetra umetniške, avtorske integritete. Samosvoj heavy metal s krasnimi ščepci progresive se nadaljuje tudi v naslednjih dveh, monumentalnih He Carves His Stone in Skraggy's Tomb, nakar pa dobimo suito Follow Me, ki jo začne fenomenalni samostojni instrumental Labyrinths, v katerem Criss Oliva še enkrat dokaže, da je bil pri zgolj 29 letih eden najbolj dovršenih kitaristov na izjemno konkurenčni metal sceni, doseže vrh v izjemni skladbi Follow Me in se zaključi s še enim samostojnim, tokrat klavirskim instrumentalom Exit Music. Follow Me je sama po sebi odlična družbenokritična skladba, ki brez milosti kritizira vse lažne odrešenike, ki se množicam ceneno prodajajo na vsakem koraku, v glasbenem smislu pa gre za večplastno skladbo, ki se začne kot nežna balada, kasneje pa se razvije v živahno kompozicijo, v kateri Zakk in Criss – prvi z vokalom, drugi seveda s kitaro – ves čas tekmujeta v tem, kdo bo pokazal več znanja in več vragolij. Album nadaljujeta dve skladbi, ki bi jih lahko opisali kot tipični progresivni heavy metal zgodnjih devedesetih, in sicer Degrees of Sanity in Conversation Piece. Skladbi bi dejansko morali zadovoljiti tako ljubitelje klasičnega metala kot tudi navdušence nad zgodnjimi deli Dream Theater in Fates Warning. Sledi še en vrhunec plošče, nežno udarna balada All That I Bleed, ki nadaljuje maniro brezhibnih balad skupine in navkljub brezhibnosti Zakkove predstave je to verjetno edini trenutek na plošči, kjer se človek vsaj vpraša, kako bi ista skladba zvenela z mogočno temačnostjo vokala Jona Olive; ta je sicer skladbo nekajkrat izvedel v živo, enkrat celo z Zakkom, na nekaterih deluxe verzijah pa je priložena tudi akustična verzija z Jonovim vokalom, a to seveda ni isto. Album nadaljuje še ena udarna skladba Damien, sledi pa ji razgibana Miles Away, kjer svoje razkošne talente ponovno razkazujeta Criss in Zakk, predvsem slednji pa pri tem dobesedno premika meje svojega dosega v srednjem registru. Za umirjen zaključek ure izjemnega soničnega užitka pa poskrbi nežna Sleep, ki v nekaj elementih sledi trendom podobnih skladb, ki so jih v tistem času izdajali ostali metal velikani, npr. Annihilator in Testament.

Po opustošenju, ki ga je za sabo na začetku 90. pustil tornado z imenom grunge, so Savatage prav s ploščo Edge of Thorns vrnili upanje, da klasični, melodični metal še ni mrtev. A usoda je imela svoje načrte, zgolj nekaj mesecev po izidu plošče, ki je izšla le dan pred njegovim 30. rojstnim dnem, je Criss Oliva končal svoje življenje pod kolesi pijanega voznika osebnega vozila, Savatage, predvsem pa Jon Oliva, pa si od tega udarca niso nikoli zares opomogli, čeprav so svojo diskografijo oplemenitili še s štirimi odličnimi albumi. Zgodba banda pa ima pravzaprav vseeno svojevrsten srečen konec, saj se je skupina efektivno prelevila v ultra uspešen projekt Trans Siberian Orchestra, ki že 20 let navdušuje predvsem ameriško občinstvo in je pravzaprav prava tiskarna denarja. A Savatage so eni in edini, s ploščami, kot je Edge of Thorns, pa so se za vedno z zlatimi črkami zapisali v zgodovino heavy metal glasbe.