Ob pisanju recenzije mineva trinajst let od smrti Petra Steela, idejnega vodje, pevca in basista banda Type O Negative. To ni naključje. V navadi mi je, da si ob pomembnih obletnicah meni ljubih skupin v poklon zavrtim album ali dva. Te dni torej poslušam Type O Negative in v okviru Ropotarnice imam za predstavitev na izbiro kar pet albumov, ki segajo v prejšnje tisočletje: Slow, Deep and Hard, The Origin of the Feces, Bloody Kisses, October Rust in World Comming Down. Strogo uradno je komercialno najuspešnejši sredinček v gruči Bloody Kisses, ki je band postavil na zemljevid gothic metala. Kljub temu sem se odločil za njegovega naslednika October Rust, ki ima za moj okus več substance in je bolj glasbeno dovršen kot predhodnik.

Peter Steele je imel težave s samopodobo in bojda ni zlahka dobil ženske družbe, zato je bil njegov osnovni namen skupine, da ustvari glasbo, ki ga bo naredila privlačnejšega za ženske. Posledično je bil Bloody Kisses, nočem reči bolj komercialno naravnan, ampak bolj hm … krojen za žensko publiko? V nasprotju je bil med snemanjem October Rust band že uveljavljen med oboževalkami in so zato imeli več »fleksibilnosti« glede eksperimentiranja z bolj »trdimi« zvoki, konkretno z doom metalom. Type O Negative so se sami radi opisali kot hibrid med Black Sabbath in The Beatles, kar je kar dobra primerjava. Kot zanimivost: Beatle so fani klicali »The fab four« (fantastični štirje), Type O Negative pa »The drab four« (zateženi štirje). Na prvih albumih je sicer poleg drugega zaznati vplive thrasha, ki jih je Peter prenesel iz predhodnega banda Carnivore, a kaj hitro je bil thrash zvok utišan in zamenjan z gotičnim ter se prepletel z doomom vse do poslednjega albuma Dead Again.

Type O Negative so po mojem mnenju zelo podcenjen band v metalski družbi. Jaz jih spoštujem, ker so inovirali žanr: vzeli so znane elemente, jih združili in dodali lasten pečat, ki je takoj prepoznaven. Ko se sliši Petrova barva glasu, takoj vemo, za koga gre. Nizek drakulast bas ob zvoku orgel takoj pred očmi prikaže temen vampirski grad na hribu v mesečini, kjer gorijo le sveče in tulijo volkovi. Tudi zvok kitar, ki jih spremljajo klaviature Josha Silverja so zaščitni znak banda. Bolj značajska lastnost fantov pa je, da imajo glede na današnje čase nesprejemljiv in neprimeren humor. Občutljivčki so band ožigosali za naciste, rasiste, misagoniste itd., zato je band kot odgovor na Bloddy Kisses uvrstil pesmi, kot sta We Hate Everyone in Kill All the White People. Poleg tega na cenzurirani naslovnici albuma The Origin of the Feces (Not Live at Brighton Beach) najdemo bližnji posnetek Petrovega anusa itd.

Bolj nedolžna oblika humorja pa je slišna na začetku albuma October Rust, kjer po pritisku gumba »play« nastopi nekajsekundna tišina, da poslušalec misli, da je kupil pokvarjen CD. A kaj hitro se oglasijo fantje, ki upajo, da ste uživali v tej mali šali in se zahvalijo za nakup albuma. Sledi top hit albuma Love You to Death, ki je upravičeno vodilni single, saj v sedmih minutah povzame celoten album. Novincem priporočam, da zavrtijo to gothic/doom mojstrovino od začetka do konca. Nikoli ne bom pozabil, da mi je prijateljica dejala, da če ji na zmenku moški zavrti to pesem, je velika možnost, da odvrže hlačke. Romantično in temno vzdušje, še kako primerno za kozarec rdečega vina in prepletanje surove moške in ženske energije. Sedem minut kasneje se gotska romanca nadaljuje v obliki pesmi Be My Druides, Green Man, Die with Me, My Girlfiend’s Girlfriend, ki so le logično sosledje začrtane glasbene poti. Red Water (Christmas Mourning) je genialna doom stvaritev, ki najbolje prikazuje zgoraj omenjeno fuzijo Black Sabbath z Beatli. Izpostavil bi še pesem In Praise of Bachus, ki zna biti zapostavljena zaradi poznega vrstnega reda na playlisti. Na seznamu se najde celo priredba pesmi Cinnamon Girl od Neila Younga.

Pod črto je October Rust zelo inovativen skozi oči iz leta 1996, saj nudi do takrat še neslišan zvok. Žal ima inovativnost svojo ceno: Peter je skoraj celo življenje trpel za to ali ono obliko depresije. Svoje tegobe je lajšal predvsem s kokainom in alkoholom, a tudi, kot sam pravi, z »zvočno terapijo«, ki jo je svetu (po)nudil v obliki glasbe od Type O Negative. Pesem Green Man predstavlja Petra, ko je delal kot redar v parku, in takrat se je počutil najsrečnejše v življenju. Zeleno, ki te ljubim zeleno: uradna barvna kombinacija banda med nastopi je bila zeleno-črna. Tudi naslov albuma October Rust je navdihnjen iz tega parka, saj je Peter jeseni videl, kako posebna sorta plesni napada počasi odpadajoče liste dreves.

Počivaj v miru, Peter! October Rust je brezčasna mojstrovina, nabita s seksualno energijo. Kakor koli, če vam seks ne diši preveč, raje priporočam album World Comming Down, ki sodi med moje najljubše izdelke skupine in je na stalni rotaciji v mojem gospodinjstvu. Na tem albumu seks nadomestijo droge in depresija, prevladuje pa doom. »Ali sem dovolj dober zate?« poje Peter proti klimaksu Love You to Death in vprašanje naslavljam na vas – je October Rust dovolj dober za vas?