V imenu »uravnoteženja medijev« ali »odpiranja prostora marginalnim skupinam«¹ se čutim dolžan nekaj prostora nameniti metalski podzvrsti, ki zaenkrat v Ropotarnici nima zastopanosti, kakršna ji glede na vlogo pri ohranjanju identitete metala kot ekstremne (in tudi tehnično zahtevne) glasbe ter pri razvoju ostalih zvrsti metala pripada. Govorim o death metalu, ki, sploh njegove brutal verzije, ni nekaj (razen redkih svetlih izjem), v čemer bi posebej užival.

Bil je čas, ko smo se v devetdesetih letih resno spraševali, kaj bo z death metalom. Že res, da so Cannibal Corpse opletali s svojo nesnago, vendar z izjemo Morbid Angel (Domination) in Deicide (Once Upon the Cross) ni bilo zaznati česa novega, svežega in pristnega, kar bi budilo upanje in zanimanje. Potem pa so nas v Ljubljani obiskali Poljaki Vader in svetla zvezda (za)upanja v death metal je spet zasijala.

O, kako lepo ostro zatrgajo cvileče in zategnjene kitare v Hymn to the Ancient Ones. Njihovo zavijanje ob hrapavo suhem vokalu (tu še ni growl), ki stare bogove (po Lovecraftovem Necronomiconu) poziva k sprejemu žrtve, stopnjuje napetost dogajanja in pričakovanja. Kaj sledi?

Sledi to, da hipoma in sunkovito eksplodira Sothis. Kitare drobeče orjejo in bobni bombardirajo. Ušesne brbončice preplavi občutek ugodja – to bo pravi death metal! Bombardiranje in oranje iz trenutka v trenutek elektri atmosfero v glasbi. Morda struktura pesmi tu in tam malce zadiši po Deicide, ampak vse skupaj zveni veliko, veliko bolj tehnično dodelano. Vokali so surovi in raznoliki – od zelo razumljivega (in ne zelo globokega) growla do globljega čistega. In kitare, o, kitare … Surovo cvilijo in zavijajo, solirajo in sekajo na vse strani kot elektrika. Upanje, luč, perspektiva … Vader!

Z odmevajočimi udarci bobnov, s katerimi se zaključi Sothis, se nadaljuje instrumental De Profundis. Zvok bobnanja v daljavi kliče bobnanje v bližini. Ritmičnemu »komuniciranju« bobnov se pridružijo ostro cvileče kitare. Čeprav ne gre za death metal pesem po standardih v smislu kontinuuma igranja kitar in bobnov, pesem še kako ohranja atmosfero deathmetalske grozljivosti (sploh skozi odmev zvokov zvonov in krikov v ozadju). Ali De Profundis izrisuje odmev groze iz globin? Zagotovo ter na odličen način, in to zgolj v minuti in pol.

Vision and the Voice spet useka s polnim kitarsko-bobnarskim arzenalom dinamičnega in intenzivnega death metala. Tempo se razdivja v popolno nevihto, ki se hkrati kaže v dveh dimenzijah: kompleksnosti dogajanja v mikrokozmosu in vsej silnosti v makrokozmosu, kjer rafali bobnov in kitar sekljajo in cefrajo vse pred seboj, celo zrak. Vokal se v svoji glasnosti in odmevanju odlično zlije z glasbo. Na vokalnem delu je najlepše to, da slednji v vsej svoji raznolikosti ne prevlada nad glasbo, marveč slednjo na eni strani oplemeniti in na drugi spodbuja uživanje v vsej lepoti njene instrumentalne izvedbe. Zame daleč najbolj domiselna in najboljša pesem na EP-ju.

Z uvodom, ki malenkost spominja na »naspidirani« thrash, se začne The Wrath. Jasno je, da je pesem posvečena nudenju uživanja v prikazu bravuroz instrumentalistov v različnih odtenkih surove hitrosti v death metalu. Vendar tehnična izvedba hitrosti sama po sebi poslušalcu enostavno preprečuje, da bi svoje kognitivne kanale enostavno zaprl ob ozaveščenju hitrosti. Prav nasprotno – pričarana hitrost kliče po analiziranju čarov kitar, basa in bobnov. Nekje na sredi se pesem na kratko upočasni in nas obdari z osvežitvami v obliki odličnega kitarskega soliranja na surovi podlagi. Hitro, tehnično in vrhunsko od začetka do konca.

Kaj točno so želeli Vader povedati s kratkim instrumentalnim R’lyeh, nisem prepričan. Gre za nekakšno zmes zvokov, ki segajo od kapljanja vode, grmenja, čudnih klaviaturskih zvokov do sintetiziranih oziroma popačenih krikov. Kakorkoli, zadeva po mojem prepričanju ne sodi v koncept plošče, a ker traja manj kot dve minuti, se nanjo hitro pozabi.

In že smo pri koncu. Zadnja na EP-ju je pesem Black Sabbath od, no, Black Sabbath. Tu Vader pokažejo, da niso le mojstri hitrega igranja, marveč da znajo svoj pečat magistralnosti pustiti tudi pri izvajanju počasnejših pesmi. Njihova interpretacija pesmi zveni zelo težko in bolj strašljivo od originala ter ohranja dokajšnjo mero atmosferičnosti. Zveni boljše ali slabše od originala? Zveni veliko bolje od drugih poizkusov implementacije originala v death metalu.

Za zaključek – o EP-ju Sothis v resnici ne morem zapisati dosti več kot to, da mi je zaradi prikaza tehničnosti, izvirnosti in kakovosti vsega, kar ga sestavlja, vrnil vero v to, da se death metal le ne bo povsem izrodil v brutal/grind verzije in da je kakovostni death metal še vedno doma v Evropi. V tem svojem poslanstvu me Vader tudi s svojimi naslednjimi izdajami niso izneverili. Vader, hvala za upanje in upravičenje zaupanja!


[1] Po mojih izkušnjah oboje pomeni le leporečenje za prepuščanje prostora razumsko zmernim radikaliziranim skupinam vseh možnih in nemožnih profilov, ki dobijo občutek »vse je naše«, da so moralna avantgarda družbi in vsako drugačno mišljenje opredeljujejo kot nestrpnost ali levo-desni fašizem.