NAGRADNE IGRE
Traja do: 15. 5. 2022
Traja do: 14. 5. 2022
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

10. 12. 2021
Iz ropotarnice: Edguy - Vain Glory Opera
AFM Records, 1998

Druga polovica 90. je bila za metal po eni strani porazna, a po drugi izjemno pomembna. Scena se je v zgolj pičlih nekaj letih skrčila za skoraj 90 %, bandi, ki so prej polnili stadione, so imeli težave polniti manjše hale, Metallica se je polnila in repolnila, Maiden in Priest so bili izgubljeni v vesolju, nemška thrash scena je bila povsem razkrojena, Fred Durst pa je nadel rdečo kapo s šiltom in v mlakužo za sabo potegnil generacijo ljubiteljev trših zvokov. Za skupine, ki so igrale klasičen metal in začele svojo pot koncem 80. ter v začetku 90., je bila situacija še slabša, saj je kazalo, da je trg zanje neobstoječ. A namesto, da bi pometali puške in meče v koruzo, se je nastajajoča nemško-skandinavska power metal scena tesneje povezala in zakuhala power metal eksplozijo, ki je dobesedno preplavila sceno na začetku tega tisočletja. Del te zgodbe so bili tudi mladi, tedaj zares mlečnozobi fantje iz nemške Fulde, znani pod imenom Edguy, ki so leta 1998 izdali drugo uradno studijsko ploščo Vain Glory Opera.

Tobi Sammet je danes, 23 let po tem albumu, znan in priznan kot eden najboljših komponistov bombastične metalsko/rockerske melodike, vsi nastavki za ta naziv pa so se začeli kazati prav na plošči, o kateri danes teče beseda. Vain Glory Opera namreč vsebuje nekaj fantastičnih, v letu 1998 docela unikatnih kompozicij, pri čemer se ob nespornem talentu močno kaže tudi mladostniška naivnost in zaletavost. Ploščo odpre pompozna uvertura, ki bazira na precej cheesy klaviaturah in zborovskem petju, kjer Tobi takoj nakaže, da je popolnoma prevzel vajeti banda v svoje roke. Sledi klasična, naspidirana power metal himna Until We Rise Again, ki pa se od sovrstnic na ploščah od Stratovarius in Hammerfall loči predvsem po vokalih. Tobi se namreč zelo redko poslužuje stratosferskih vokalnih višav, ki so tedaj postajale zaščitni znak zvrsti, namesto tega svoj vokal raje barva nekoliko temneje. Jasno se vidi, da v tej fazi tip še ni popolnoma obvladoval svojih glasilk in potenciala občasno ne izkoristi v polni meri. V power metal duhu album nadaljuje še precej bolj himnična How Many Miles z odličnim sing-along refrenom in nekaj zanimivimi kompozicijskimi prijemi, kot je recimo break pred ultramelodično solažo. Sledi prvo presenečenje plošče,  polakustična balada Scarlet Rose, ki je nekakšna predhodnica odličnih komadov te vrste, ki nam jih je Tobi serviral kasneje v karieri v okviru Edguy in Avantasie. Gre za precej naivno kompozicijo, ki pa s časovne distance ob poznavanju kasnejšega opusa avtorja izpade nekako okorno očarljivo.

Nato preidemo do skladbe, na katero je band v času nastajanja albuma očitno polagal največ upov, v Out of Control se namreč pojavita kar dva eminentna gosta. Tobiju vokalno pomaga Hansi Kürsch iz Blind Guardian, ki s svojim vokalom fantastično nadgradi refren, za nekaj okusnih kitarskih pasaž pa poskrbi Timmo Tolkki (Stratovarius). Gre sicer za zanimivo grajen, razgiban mid tempo komad, kjer so opazni celo nekateri prog metal elementi. Sledi naslovna, verjetno najbolj znana skladba albuma, Vain Glory Opera, ki jo vsekakor najbolj zaznamuje boleče preprost, a zelo zapomljiv klaviaturski riff, ki v svoji preprosti pompoznosti deluje skoraj komično, a si človek obenem ne more, da si ga ne bi mrmral še cel dan po enem samem poslušanju. Cheese v svoji najbolj čisti obliki, ki pa mu pri moči arome vokalno ponovno pomaga Hansi. Štafeto powermetalskega šprintanja nato prevzame skladba Fairytale, ki deluje kot kaka novovalovska balada 80., ki jo je nekdo vrgel v močno centrifugo in jo zalil z dobro dozo poživil. Sledi skladba Walk on Fighting, kjer nas Edguy na samem začetku presenetijo z dozo čistokrvnega acceptovskega riffanja iz časov Metal Heart, komad pa nekako zvodeni s prihodom hitrega dvojnega bas bobna v izrazito dolgočasnem refrenu; osnovni riff bi si vsekakor zaslužil precej več. Sledi najšibkejši del plošče, synth solzava balada Tomorrow, ki zveni precej nedodelano in predvsem zelo dolgočasno, zelo generično besedilo pa zapečati usodo skladbe, ki jo lahko gladko zabrišemo v predal »never again«. Se pa Tomorrow brezstično prelije v najbolj jezen štikel albuma, udarno No More Foolin’, ki jo zaznamuje precej bolj agresiven Tobijev vokalni pristop, cel komad pa je pravzaprav v celoti odet v tradicionalni heavy zvok, osladne power melodike je tu le za vzorec. Štikelc sam bi lahko svoje mesto našel tudi na kakšnih Judas Priest ploščah Ram it Down ali Painkiller. No, ploščo pa zaključi prijetno presenečenje, odlično izpeljana priredba hita Hymn skupine Ultravox, skladbe, ki že od izdaje kriči po power metal preobleki in jih je do danes kar nekaj tudi dobila, pri čemer sam trdim, da je Edguy verzija še vedno najboljša.

Z Vain Glory Opera smo torej dobili konkreten vpogled v potencial skupine Edguy in predvsem kompozicijske sposobnosti Tobiasa Sammeta, ki nam je nato v naslednjih dveh desetletjih po izdaji tega albuma serviral nekaj zares fascinantnih kompozicij. Pravzaprav mi je zanimivo, da Edguy v Evropi niso nikoli prišli do večje veljave, njihova glasba je namreč v kompozicijskem smislu pogosto precej nad nivojem power metal bandov, ki so delovali v istem času, obenem pa je dejstvo, da so se številna dela od Hammerfall, Rhapsody in ostalih postarala precej slabše kot klasične plate Edguyjev, katerih vrednost mnogi zares odkrivajo šele danes, ko zasedba ni več aktivna. Bralcem pa vsekakor priporočam tole uro zvočnega užitka, najsi bo za obujanje nostalgije ali prvo srečanje z bandom, v obeh primerih lahko poslušalec najde kako novo presenečenje.

SORODNE VSEBINE:
21. 3. 2003Edguy / Novice
25. 10. 2001Edguy - Mandrake / Recenzije
1. 10. 2000Edguy - Savage Poetry / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
19. 5. 2022
Rammstein - Zeit
Recenzija
18. 5. 2022
Batushka - Maria (kompilacija)
Recenzija
17. 5. 2022
Sakis Tolis - Among The Fires of Hell
Recenzija
13. 5. 2022
Kampfar - Urkraft (EP)
Recenzija
6. 5. 2022
Iz ropotarnice: Def Leppard - On Through The Night
Recenzija
5. 5. 2022
Abbath - Dread Reaver
Recenzija
4. 5. 2022
Meshuggah - Immutable
Recenzija
22. 4. 2022
Animals as Leaders - Parrhesia
KONCERTI & FESTIVALI
22. 5. 2022
Fit For An Autopsy, Enterprise Earth, Great American Host, Sentinels
Orto Bar, Ljubljana
22. 5. 2022
Iron Maiden, Lord of the Lost
Arena, Zagreb, Hrvaška
24. 5. 2022
Tool
Sportarena, Budimpešta, Madžarska
25. 5. 2022
Red Roll, Soulcase
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija
26. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija