RECENZIJE

3. 6. 2022
Iz ropotarnice: Heathen - Breaking the Silence
Combat Records, 1987

Priznam, dobra stripovska naslovnica in čistokrvno stereotipičen logo sta garancija, da bom plato skoraj sigurno prijel v roke. Skoraj zato, ker je v 2022 tovrstnih bandov brdo in niso več vsi kul, če pa gre za album iz osemdesetih, pa obstaja možnost, da fašeš kake Pop Design soundalike praktično identična temu, da se originalni Pop Design spet združijo. In ena takih plošč je tudi Breaking the Silence od Heathen. Čeprav Lee Altus in kompanija nikoli niso zlezli v ligo prepoznavnosti Testament, Exodus in drugih Bay area velikanov, je tole monumentalen album. Zakaj?

Ker preprosto seka. Od prve minute dalje. Od monumentalnega riffa Death by Hanging, s katerim se ta biser odpre, Heathen ne kažejo nobenega namena, da bi po bitki pustili preživele. Produkcija je ostra, kot se za metal manijake osemdesetih spodobi, nekoliko bolj načebeljene kitare, udarni bobni in odličen vocal Davida Whita so oporne točke vseh dobrih 42 minut, kolikor traja tole lomljenje tišine. Heathen sicer že v štartu drugega komada, Goblin’s Blade, dajejo upanje, da se znajo tudi nekoliko ustaviti, a je ta nada omejena na zgolj nekaj prvih sekund uvoda, kasneje nas spet zajame zvočni tornado, ki vrhunec doseže v podivjani melodični solaži, s kakršnimi Heathen na tejle plošči zares ne skoparijo. Pridevnik tehnični svojemu thrash Heathen dokončno dodajo s tretjo skladbo Open The Grave, ki jo spet odpre manični riff, ki se nato začasno prelevi v skoraj klasično metalski riff, ki pa nato pozornega poslušalca nagradi z nekaj ritmičnimi cukri, nato pa na sredini sledi umirjena, clean pasaža z nekaj okusnimi kitarskimi riffi, ki nekoliko spomnijo na Alexa Skolnicka (Testament), nato pa nas čaka še zaključni crescendo, bolje rečeno stampedo, v katerem Altus in drugi kitarist Doug Piercy ponosno razkazujeta svoje znanje. Sledečo skladbo Pray For Death lahko označimo za kratek, a sladek bonbonček naravnost iz učbenika ameriškega speed metala a la Agent Steel, sledi pa presenečenje plošče, priredba Sweet klasike Set Me Free, ki so jo sicer do danes priredili številni bandi, a je prav Heathen verzija morda najbolj markantna, saj fantje brez pretiranih sprememb dokažejo, da so bili Sweet pod čikgumijevsko zunanjosto zatrt, a odličen hard rock band. No, po hommage vložku se Heathen vrnejo k predhodnemu načrtu dekonstrukcije ušesnih bobničev z naslovno skladbo plošče, kjer poslušalec spet zastriže z ušesi ob melodičnem prvem riffu, nadaljevanje pa prinese nekaj klasičnih thrash prijemov od hopa cupa kitice do počasnejšega, udarnejšega žaganja v refrenu. Predzadnja kompozicija, sedemminutna At Worlds End, pa postreže z najnežnejšim momentom plošče, skladba se namreč začne povsem baladno, pri čemer se z zelo melodičnim petjem izkaže David White, in ravno, ko začne poslušalec ali poslušalka iskat primerno mesno blazino za zganjanje take in drugačne romantike, se Heathen zlobno zarežijo »Hahaha, gotcha!« in se razpištolijo bolj kot kadar koli prej na plošči; kot da bi hoteli uravnotežiti »lapsus« (ki to ni) nežnega uvoda. Za zaključek albuma nas z zvočno thrash gorjačo po ušesih poboža še zaključna Save The Skull, ki nam ponudi koncentrirano bistvo Heathen thrasha - hitrost, udarnost in melodiko, in komad kot tak predstavlja naravnost perfekten zaključek albuma, ki poslušalca niti za en trenutek ne razočara.

Dejansko Breaking the Silence ne razočara. Še več, upam si trditi, da bi izdan nekaj let prej postal še mnogo bolj znana klasika metalske sfere, vendar pa je bila ob koncu osemdesetih konkurenca na področju ostrega melothrasha zares brutalna, saj so mojstrovine izdajali Metallica, Testament, Forbidden in številni drugi. Vrhunske plošče, ki pa niso imele zares definiranega ultravrha, so pogosto ostale kak korak v ozadju in morda je prav to edini manjko in obenem tudi jedrni problem opisanega albuma, da se nikoli ni prebil v definitivno prvo ligo. Morda pa je to tudi pozitiva … v prvi ligi si pod lučmi seciran na vsakem koraku, padec iz nje pa je bliskovit in brutalen, Heathen pa so si z Breaking the Silence za večno zagotovili mesto v zgodovini prvobitnega thrash metala, kjer je plošča zapisana z zlatimi črkami.

SORODNE VSEBINE:
5. 8. 2022Iz ropotarnice: Kreator - Renewal / Recenzije
19. 11. 2009Heathen / Novice
27. 5. 2009Heathen / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
19. 8. 2022
Arch Enemy - Deceivers
Recenzija
18. 8. 2022
SepticFlesh - Modern Primitive
Recenzija
11. 8. 2022
Lintver - The Worst Is Yet To Come
Recenzija
10. 8. 2022
Municipal Waste - Electrified Brain
Recenzija
9. 8. 2022
Eruption - Tellurian Rupture
Recenzija
8. 8. 2022
Amon Amarth - The Great Heathen Army
Recenzija
5. 8. 2022
Iz ropotarnice: Kreator - Renewal
Recenzija
4. 8. 2022
Satyricon - Satyricon & Munch
KONCERTI & FESTIVALI
19. 8. 2022
Odprto/Open: Challenger, Damnation
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
19. 8. 2022
Črna Šagra: Ellende, Guattari, Ways Of A Heretic, Spirits of Stygia
Pobegi - Čežarji
19. 8. 2022
Krawal 2022
Jesenovec, Železniki
19. 8. 2022
Sabaton
Ljetna pozornica, Opatija, Hrvaška
20. 8. 2022
StonerKras Fest
Prosek, Trst, Kras
20. 8. 2022
Kunigunda: Noctiferia, Hellcrawler, Reach A.D., Spirits of Stygia, Hurakan
Letni kino ob Škalskem jezeru, Velenje