Heavy metal v Sloveniji je ena taka sporadična zadeva. Stalnica in izjema, ki potrjuje pravilo, so tu seveda Metalsteel, ki furajo svojo špuro ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih, razen njih pa imamo pogosto hitre razcvete in še hitrejše zatone skupin. V zadnjem času pa sta v ospredje stopili dve zasedbi, Skyeye in Challenger, ki sta novembra s skupnimi močmi tudi lepo napolnili prestižno dvorano Cvetličarna v Ljubljani. SkyEye so praznovali tretji album New Horizons in desetletnico banda, dve leti mlajši Challenger pa so izdali prvi dolgometražni album, Force of Nature, ki je tokrat pred…

In glej si ga no, kot strela z jasnega je v metalsko srenjo udarila »novica«, da Galder po skoraj 25 letih zapušča Dimmu Borgir. Ja, in kaj potem? Gre res za tako pomembno zadevo, da bi se ji lahko reklo »novica«? Mislim, da ne. Kakorkoli, kot kaže, bo omenjeni gospod glasbeno pot nadaljeval, kjer jo je začel – z Old Man’s Child. O glasbenem delu skupine je mogoče reči, da četudi je ob izbruhu drugega vala black metala v drugi polovici 90-ih pustila močan odtis že s ploščo Born of the Flickering, po mojem mnenju njihovo najboljšo glasbeno stvaritev predstavlja odlična in žal zelo podcenjena pl…

Norčevanje iz stvari se lahko maščuje. Moja izkušnja z Wind Rose je podobna kot sledeča zgodba iz gimnazije: bila je piflarka, ki jo je narava namesto z oblinami in seksapilom obdarila z inteligenco. Navihani najstniški Ožbej je s prijatelji stavil, kdo si upa iz čiste ironije piflarki dvoriti in jo zapeljati. Poljub je dovolj, da se stava dobi. Našel se je junak, ki se je zavoljo stave pretvarjal, da je vanjo zaljubljen. Na koncu je junak stavo dobil, ampak za visoko ceno – neumnež se je vanjo dejansko zaljubil, in ko so se ptički ženili, smo ju videli, kako sta se z roko v roki sprehajala po…

Ja, meni je ena najlepših lastnosti (dobrega) metala ta, da je narejen s srcem in dušo. Ta posvečenost oziroma predanost metalskega ustvarjanja se najlepše odraža v kakovosti končnega rezultata – v pesmih. Če naj gre za zmajev krik, naj bo ta izviren, prodoren in mogočen; če naj gre za mletje trupel, naj bo to nasilno, krvavo in odvratno; in ako naj bo jeza, naj ne bo okrancljana s progom, marveč naj bo agresivna, udarna in neustavljiva. Pri EP-ju Nuclear iz Čila dobimo ravno to: tri avtorske šrapnele prvovrstnega, z elementi death metala zastrupljenega (mišljeno v pozitivnem smislu) agresivne…

Anomalie je post black metal zasedba iz avstrijske prestolnice. Za njeno glasbo skrbi en sam možakar, in sicer Marrok, ki je glavnino življenja preživel na Dunaju in ob Donavi. Slednji je tematsko tudi posvečen album, ki bi ga lahko v slovenščino prevedli kot »Otrok reke«. In če sem že ravno pri tej: tok albuma zagotovo večkrat spominja na tok Donave, ki je večino časa umirjen in predvidljiv ter le mestoma razburkan in razburljiv.

No, s tem sem o recenziranem albumu že veliko izdal. Naj povem še, da se ta do določene mere naslanja na predhodni album Tranceformation, verjetno še najmočneje z uvo…

Yesterwynde je samo zadnji izmed številnih zaporednih uspešnih albumov finskih simfoničnih metalcev Nightwish. Redko se zgodi, da kateri band več kot desetletje tako dosledno razvija svoj stil, obenem pa ohranja značilen, prepoznaven pečat. Album mojstrsko združuje prepoznavne elemente iz vseh obdobij Nightwish in jih povzdiguje na novo raven, kar bi lahko označili kot vrhunec njihove kariere – če ga naslednji album ne preseže. Skupina se predstavlja v najžlahtnejši luči, z osupljivo instrumentalno dodelanostjo in vokalno virtuoznostjo, ki navdušuje v vsaki skladbi.

Po albumih Endless Forms Mos…

Znotraj žanrskih ljubiteljev so bili thrasherji iz Phoenixa vedno zelo cenjeni. Najbolj so k temu pripomogli izjemni začetki s prvencem Doomsday for the Deceiver ter njegovim naslednikom No Place for Disgrace. Širše slave in preboja pa kljub temu niso nikoli dosegli, v določenem obdobju so bili celo še najbolj poznani kot bivši band basista Metallice. Še danes pa imajo za sabo zvesto bazo privržencev, ki jim omogoča headlinerske slote na recimo manjših, »butičnih« festivalih. A teh privilegijev si niso pridobili le na račun stare slave. Flotsam And Jetsam so bili v preteklem desetletju zelo de…

Yusaf »Vicotnik« Parvez je zelo kreativen in v mojih očeh tudi glasbeno zelo nadarjen človek. Trenutno aktivno sodeluje v štirih zasedbah, in sicer Doedsmaghird, Dold Vorde Ens Navn, Strid in Ved Buens Ende. Prva zasedba tega relativno kratkega seznama pa je tista, okoli katere se bo tokrat vse vrtelo.

Pri tej gre za Vicotnikov najnovejši projekt, v okviru katerega je združil moči z možakarjem, ki se odziva na ime Camille Giradeau (Dreams of the Drowned, Unbinarize, Veule, Void, Ysengrin, Dødheimsgard (live), ex-Howlin Poetry, Stagnant Waters, ex-Apostle of Dementia, ex-Astral Diadem, ex-Human …

No, po dolgem času lahko moj pri black metalu zelo zahtevni nos reče, da sem spet ponosen na izdajo, ki ne le da je slovanska, marveč je skoraj v celoti (razen dveh pesmi) v celoti zapeta v slovanskem, natančneje v poljskem jeziku. In zveni odlično, dasiravno plošča traja četrt minute manj kot celo uro.

Hiter starošolsko prvinsko zveneči šus hitrih kitarskih akordov in bobnanja odpre Na skraju przepaści (Pogarda dla ludzkości). Vse skupaj prijetno zveni v stilu zlatega obdobja¹ ustvarjanja Darkthrone z nekoliko čistejšim zvokom. Ozadje malenkost zapolnijo klaviature in skozi kitarske akorde kot…

Simbolizem. Ta recenzija je simbol.

Na prvi november sem se dolgočasil pri priženjenih sorodnikih, kjer se je pri tašči in tastu oglasil svak z družino, ker »se spodobi«, da se gre na današnji dan po obredu na pokopališču na obisk k sorodnikom in pripravi pojedina. Moj izgovor je bil, da sem se nahajal v tistem območju časa in prostora zgolj zato, ker sem po tednu dni počitnic pobral otroka, da ju po prihajajočem vikendu vržem nazaj v mesoreznico vsakdanje mašinerije.

Na obrazu sem imel zaigran nasmešek, sedel tiho za mizo z druščino in z veliko žlico metal življenje proč, po metodi »skozi eno u…