Verjamem, da doživi vsak metalec v svojem metalskem življenju »obdobje čarobnosti« oziroma blaženosti. To je čas, ko z dušo vsrkavamo opoj metala in s celim telesom uživamo v njem; v vsej njegovi sili, moči, bolečini, surovosti in sproščujoč(n)osti. Takrat se nam zdi, da se čas ustvarjanja, duh glasbe ter posameznikova osebnost združijo v eno. Tako obdobje sem sam doživel sredi 90. let prejšnjega stoletja v prejšnjem tisočletju. Takrat je luč metalskega sveta ugledala pričujoča plošča, s katero so moja pljuča prvič nerodno (in na polno) vdihnila brezmejno lepoto mraka, hladu in z njima povezan…

Z mnogimi sem že debatiral o tem, da je norveški black metal prepoznaven na prvo žogo, tudi če si zamašimo eno uho, drugo pa potopimo pod vodo. Ne vem, zakaj je tako, ampak to preprosto drži. Ko slišiš skladbo prvič, lahko s precejšnjo gotovostjo rečeš: »Opa, to pa diši po severu, diši po mrazu in zažganem lesu norveških cerkva.« Kaj torej tako zelo vpliva na to norveško prepoznavnost? Seveda nikakor ne trdim, da vse skupine zvenijo enako, daleč od tega. Norveška premore na stotine kakovostnih kovačev črnega železa, ki imajo edino skupno lastnost to, da domujejo v isti državi. Nemara oddaja ge…

Taste of Steel je prvi EP Teksašanov Accuser, ki prisegajo na (po mojem mnenju, močno s heavy metalom okovan) klasičen speed/thrash metal. Da lahko računamo na nekaj rudimentarnega, nam napove že dokaj enostavna naslovnica, in napoved drži. Heart Attack – v sunku uvodnega krika se iz nožnice zamolklega bobnanja požene meč igranja kitar. Ne, to ni na novo kovan meč, marveč klina, ki je že šla skozi nemalo bojev. Način igranja kaže, da skupina prisega na klasične zamahe in ne eksperimentira z novimi šolami mečevanja. Heavy krik in speed tempo petja dokončno nakažeta, v katerem času¹ se dogaja bi…

Eno izmed zadnjih recenzij, natančneje recenzijo albuma Vento domačih Malorshiga, sem zaključil s temi besedami: »Če torej band meni, da potrebuje za naslednji album ponovno sedem let, takoj podpišem, da ga bom počakal.« Ker gre v primeru Ater Era za kar devetletno luknjo med Clades in aktualnim albumom, mi kakovost slednjega dopušča, da lastno izjavo le malenkostno spremenim: Če torej band (tokrat Ater Era) meni, da potrebuje za naslednji album ponovno devet let, takoj podpišem, da ga bom počakal.

Ker sem s tem na vprašanje o všečnosti albumu povsem neposredno odgovoril, lahko nadaljujem nepos…

Leta 1991 je zasedba Darkthrone izdala dolgometražni prvenec Soulside Journey. Ker je Fenriz nato začutil, da v slogu takratnega navdušenja in vsesplošne popularizacije death metala ta ni več prava pot, je bil izid že izdelanega albuma Goatlord prestavljen na leto 1996, namesto tega pa je izšel danes kultni album A Blaze in the Northern Sky, ki je sprožil gibanje »drugega vala black metala«. Sledilo je še nekaj kultnih albumov, band je postajal z vsakim bolj umazan in hitrejši, nakar je Fenriz znova stopil na zavoro in sledilo je obdobje albumov, katerih skupni imenovalec je zgrajen na »low« a…

Meh, precej nezanimiva naslovnica meni neznane skupine me je že skoraj zapeljala v zmotno prepričanje, da bo tole nekaj dolgočasnega in povprečnega. Napaka! Skupina igra kakovosten glam/hard rock, ki potuje s strugo metala.

Iskanje rockersko-metalske svobode odpre Dreams. Deklamacija prisege iskanju prave in končne rockersko-metalske svobode skozi zvoke klaviatur in bobnov deluje kot ognjeni izpuh nadzvočnega lovca, ki v filmu Top Gun poleti z letalonosilke. Petje z malce jeznim, hrapavim in najstniško zvenečim vokalom letalo (pesem) katapultira skozi refren v neomejeno rockersko nebo. Igranje …

Za uvod v tale zaklad, s katerim Iron Maiden obeležujejo 50. obletnico svojega delovanja, si bom sposodil nagovor prvega poglavja Burning Ambition 1975–1982. »Rock ‘n’ roll teaches many lessons. One is that legends aren't born – they are made. Determination. Luck or talent gets bands over the line. While others fall by the wayside. And those who truely cross the rubicon possess a pyrotechnic cocktail of all three.« To na najboljši možni način razloži, zakaj so Iron Maiden postali ena najmogočnejših heavy metal institucij v njegovi zgodovini. Neverjetna predanost in osredotočenost Steva Harrisa…

Power metal zmore vse, power metal lahko obdela vse! Če ima skupina koga, ki si nadene bebasti psevdonim tipa Rock n' Rolf, lahko hrešči o piratih; če skupina pada bolj na »težak pleh«, lahko opeva tanke in topove, tu so še pravljice in mitologije in pa (po novem) epska potovanja človeštva v vesolje!

Gre za tip power metala, ki v imenu spevnosti in melodičnosti težo žaganja kitar potisne v ozadje in otopi silo bobnanja. Glavna vloga tako pripade »motivirajočemu« in prijazno zvenečemu moškemu petju ter neusahljivemu vrelcu klaviaturskih melodij. Ko k temu dodamo še petje s prijetnim ženskim glas…

Lamb of God danes ne redefinirajo več žanra, temveč ga utrjujejo po lastni meri. Po več kot dveh desetletjih in katalogu, ki je v veliki meri že oblikoval sodoben groove/thrash metal, Into Oblivion to logiko potisne še dlje – brez odmikov, brez eksperimenta, samo zgoščena in samozavestna verzija znanega LoG pečata. Nova izdaja pri Century Media Records deluje kompaktno, neposredno in brez odvečnega balasta. Zvok je surov, fizičen in natančno odmerjen, riffi ne iščejo širine, temveč težo, predvsem z dvema komadoma, ki se te lotita neposredno z globokim začetnim basom.

Prvi trije komadi, čeprav s…

Srbska zasedba Infest je na death/thrash sceni postala stalnica. Band je začel delovati leta 2002 in v tem času povil že sedem dolgometražcev. Izdajanje teh je včasih potekalo manj enakomerno, medtem ko sta zadnja dva izšla v enakih razmahih, in sicer na štiri leta. In da ostanem pri številkah: Infest so se spet odločili za deset komadov, medtem ko je Ambassadors of Aggression s 35 minutami njihov najdaljši album.

Srbi torej ne komplicirajo, kjer ni treba, stvari znajo povedati kratko in jedrnato, četudi pri tem niso vedno povsem neposredni. S tem imam v mislih kar več melodičnih in/ali počasne…