Kljub koncertno zelo pestri zadnji četrtini lanskega leta sem imel iz zelo opravičljivih razlogov intenzivno koncertno sušo. Če izvzamem leto 2020, ki smo ga verjetno vsi ljubitelji obiskovanja takšnih ali drugačnih družabnih dogodkov kar nekoliko porinili v najgloblje predele spominskih predalčkov, sta bila lanskoletna jesen in zima po res dolgem času obdobje, ki sem ga preživel brez koncerta. Marsikdo bi menil, da se takšnega stanja hitro privadiš, kar mogoče do neke mere res drži, a duša kljub temu ostaja prazna, nekaj manjka in nenehno nekaj grizlja po malih možganih, da preprosto nekaj ni prav. Saj ne rečem, moja »koncertna« praznina se je kar lepo zapolnila in je bila v mojem primeru abstinenca lažje prebavljiva, a podzavest je vseeno kljuvala in opozarjala.

Tako je nastopilo leto 2026 in že uvod v novo leto je obetal. Izšel je namreč šesti plošček Zerfall Avstrijcev Ellende in s sabo prinesel tudi istoimensko turnejo, ki so jo dopolnili rojaki Karg ter Nemci Firtan. Nemško govorečo karavano je tudi tokrat pot zanesla na južno stran Alp, saj so se zasedbe 12. januarja ustavile v ljubljanskem Orto Baru. Spomnimo, da so Ellende tudi pred dvema letoma obiskali naše kraje, in tako vrnitev na kraj zločina očitno ni bila težka. Firtan smo lahko pred štirimi leti ujeli na festivalu Črna Loka, Karg pa so k nam zajadrali prvič. Mamljiva ponudba, ki se ji je bilo težko upreti, saj je bila časovnica znova oziroma bolje rečeno zdaj že skoraj standardno »radničkemu« narodu zelo prijazna:

18.30 vrata/blagajna
19.00 Firtan
20.10 Karg
21.30 Ellende

Koncertni večer so otvorili Nemci Firtan, ki svoj black metal dopolnjujejo z violinskimi melodijami. Čeprav je band na sceni že od leta 2010, se moje poti z njimi do sedaj še niso srečale. Mogoče bom tokrat malo pristranski, saj po koncertni suši človek potrebuje (vsaj v mojem primeru je tako) konkreten šus v glavo, da se stari dizel ogreje na delovno temperaturo. Pri Firtan sem na začetku to prepotrebno energijo pogrešal. To vsekakor ni graja nastopa, saj je o nasprotnem pričala za prvi band kar dobro napolnjena dvorana Orto Bara. Band je kljub uvodnemu slabšemu zvoku delo na odru opravljal več kot suvereno, vendar stari dizel, če je bil predolgo v hibernaciji, rabi nekaj več časa, da se ogreje in aklimatizira, česar pa počasnejšim vižam preprosto ni uspelo pospešiti. S četrto Wermut hoch am Firmament in peto skladbo večera Amor Fati pa se je zgodba tudi zame spremenila in začutil sem tisto staro znano energijo, ki je v meni tlela in samo čakala, da jo nekaj znova podkuri. Hitrejši deli komadov in agresivnejši pristop so bili potrebni, da se je prebudila publika, sam pa kljub dobrim nastavkom v komadih, lepo speljanih melodijah ter vedno boljšemu zvoku nisem doživel dviga do prepotrebnega glasbenega razodetja. 40 minut dolg nastop je preprosto premalo, da bi ob koncertni zakrnelosti ter nepoznavanju banda začutil moč nastopa. Vseeno pa sem bil ob komadu Komm herbei, schwarze Nacht ter violinskem solu na koncu nastopa pozitivno presenečen in bom v prihodnje Nemcem definitivno dal še eno priložnost.

Po kratkem premoru, skladnim s časovnico ter zamenjavo backdropa, se je iz ozvočenja zaslišal intro in oder so zavzeli avstrijski post-black metalci Karg. Z bandom sem prišel v stik po ovinkih, ko sem ob raziskovanju avstrijske scene naletel na »velikega brata« Harakiri For The Sky, v živo pa band srečal leta 2021 na takratni ediciji festivala Transcending Visions Fest. Priznam, da zasedbi od takrat nisem posvečal posebne pozornosti in tako je bilo snidenje z Avstrijci tudi nekakšno ponovno odkrivanje njihovega post-blackmetalskega zvoka. In kot je v večini primerov jasno, je zvok v živo popolnoma druga izkušnja kot poslušanje albumov prek predvajalnika, tako je prva opazka, ki mi je šinila v glavo, ko se je band že prebijal skozi prvi komad, da tri kitare ob matrici v živo delujejo izjemno suvereno, samosvoje ter se odmaknejo od generičnosti digitalnega zvoka. Seveda so se pojavili tudi deli, kjer je prenasičenost zvoka zamazala dejanske kitarske pasaže in skvarila popolnost zvočnega užitka, a to je čar nastopov v živo, kjer se ravno v nepopolnosti pokaže edinstvenost. V primerjavi s Firtan je bila dvorana ob začetku nastopa Karg že veliko bolj zapolnjena in tudi bolj melanholični, depresivni ter surovi zvoki so na publiko delovali poživljajoče, kar je kontradiktorno s tematiko besedil. Če gre verjeti setlistam s prejšnjih nastopov, je band na turneji v ospredje potisnil zadnjo izdajo Marodeur, rdeča nit pa je vsekakor tipična mešanica surove agresije ter umirjenih, a melanholičnih pasaž. Publiki je kombinacija vsekakor prijala, ki je očitno bila željna dobre doze post-black metala, in Karg so lep primer tega žanra. O tem priča tudi dejstvo, da sem po koncertu ujel tri mladeniče, ki so klepetali s frontmanom Michaelom Koglerjem in bandu tako še dodatno izkazali spoštovanje za njegovo delo. Sam sem mogoče pogrešal več brutalnosti, ki jo izključno pripisujem koncertni abstinenci, pa tudi počasi sem že začel čutiti utrujenost od dolgega dneva, a vseeno je bil 50 minut dolg nastop zame tokrat ravno dovolj dolg, da sem ohranil pozitivno naravnanost morale pred vrhuncem večera.

 

Po za odtenek daljšem premoru je končno prišel čas, da se lepo popolnjeni dvorani Orto Bara z novo ploščo v živo predstavijo Ellende. Odkar se je band pojavil na mojem seznamu predvajanja, se z vsakim novim izdelkom bolj zasidra v mojo podzavest, in tako je bil uvod v tokratni nastop Avstrijcev z naslovno skladbo novega albuma več kot dobra izbira. Mirni začetek se kaj kmalu prelevi v izbruh jeze, agresije in hitrega black metala. Publika je v primerjavi s prvima bandoma ponujeno takoj zagrabila in rahlo uvodno pozibavanje je hitro zamenjalo čupiranje. K temu je privedla dobro razgibana struktura komadov, ki je pri novem albumu še bolj opazna, saj se vedno pogosteje pojavljajo kitarske solaže, za katere na odru poskrbi Giuseppe Taormina (Tryglav), in vedno več, za stare Ellende, »netipičnih« pasaž. Te novemu celovečercu dajo svojevrstnost, v živo pa delujejo sveže in dobro premišljeno. Že naslednja Hand aufs Herz je ponudila tudi idealen ritem za mosh, a tokrat je ta izvisel, se je pa med publiko pojavilo vedno več razgretih glav, ki so vihtele mogočne grive na vse strani. Celotna setlista je bila nastavljena tako, da so prednjačili hitrejši riffi, razgibane pasaže, koncertnega toka pa ni razbila niti stara klasika Meer, ki je počasnejše narave. Ellende v živo delujejo vsakič bolj suvereno, kar bi pripisal tudi odličnemu zvoku in tudi manjše tehnične težave s kitaro niso prišle do prevelikega izraza, in po dobrih 50 minutah je napočil tudi čas za legendarni zadnji pohod. Der letzte Marsch je zdaj že takšna stalnica, da bi brez tega komada verjetno nekaj manjkalo. Isto velja tudi za Ballade auf den Tod, ki pa je svoj trenutek večera doživela v bisu. Band je po krajšem prehodu z odra le uslišal publiko in se vrnil ter odigral že prej omenjeni komad, zaključil pa z Abschied, kjer Giuseppe ravno dovolj razdraži, da se še zadnjič pred koncem znori, komad Abschied pa je za to ravno pravšnji. Sam bi se mogoče še zadrl »Ich hasse euch«, vendar tokrat Der Blick wird leer ni našel poti na setlisto, tako je neizbežno, da se ob naslednjem koncertu Ellende znova znajdem med publiko.

Setlista Ellende: Zerfall, Hand aufs Herz, Zeitenwende Teil I, Zeitenwende Teil II, Meer, Wahrheit Teil II, Ode ans Licht, Freier Fall, Der Letzte Marsch. Bis: Ballade auf den Tod, Abschied.

 

Po abstinenci je tak koncert še kako prijal in vsak ljubitelj koncertov mi bo pokimal, da koncertna abstinenca zna hudičevo načeti psiho, a kaj, ko je za to rešitev tako preprosta. Zato vsem polagam na srce – obiskujte koncerte, naužijte se dobre glasbe in podprite sceno, ki je še kako živa. Ellende in druščina so pričarali lep večer, ki je bil kljub dolgi poti domov in službenim obveznostim naslednji dan vreden tega, da se je moje stanje neprespanosti še nekoliko podaljšalo. Do naslednjič.