Po eni strani je tudi slovensko metal sceno zajel val povratniških bandov, ki so se vrnili po dolgih letih stagnacije. Povsem nasprotna pa je zgodba mlade zasedbe Godzilla, ki jo sestavljajo štirje mladi, še niti ne najstniški metal navdušenci, ki počasi, a vztrajno usvajajo slovenske glasbene odre. Pa so jim ti dovolj? Kje bi radi pristali? Kaj bi radi dosegli? To so vprašanja, na katera smo skupaj iskali odgovore. Izvedeli pa boste še marsikaj več.

Smrt spadajo med slovenske bande, ki sem jih spoznal relativno hitro po ustanovitvi in so mi do danes ostali zelo ljubi. Redno si predvajam njihovo glasbo, dvema EP-jema The Will to Power in Third Eye Open in dolgometražnemu prvencu Oppression from All Suffering se je nedavno pridružil še en celovečerec, ki sliši na ime What We Call Home. Čas je torej bil, da se s prošnjo za intervju obrnem na band, ki se je prijazno in pritrdilno odzval.

Zaradi neuspešnega usklajevanja urnikov, zaradi katerega se je aprilski koncert legendarnih Pomaranča v Orto Baru začel približevati s svetlobno hitrostjo, sem se menda na najbolj deževni vikend meseca marca spontano usedel v avto in v družbi zimzelenih slovenskih heavy metal klasik zapeljal v Ljubljano, da Mijotu osebno sežem v roko. Vtis prijetnega gospoda oziroma možakarja, ki je nastal na podlagi nekaj kratkih predhodnih telefonskih pogovorov, je bil po prvih minutah v živo nemudoma potrjen. Kava je bila hitro skuhana in postrežena, za mesto intervjuja pa je bil izbran udoben kavč v dnevni sobi, kjer sta mi poleg sogovornika delala družbo še dva mala kosmatinčka na štirih tačkah. No, pa se podajmo na skupno pot skozi zgodovino enih in edinih Pomaranča.

Sound Arson deluje že neverjetnih 15 let. Kaj je to, kje deluje in kaj nam pripravlja za letos, boste izvedeli v tokratnem intervjuju.

Jegulja je marsikaj, a zagotovo nikoli dolgočasna. Seveda ni in ne bo govora o živali, čeprav so bile njene značilnosti tekom tokratnega intervjuja večkrat nagovorjene in izpostavljene. Jegulja so Jan in Jure in ______ (vstavi ime bobnarja), o tem, kaj vse je zasedba lani dobila in hkrati izgubila, pa sem se pogovarjal z možakarjema, ki te v živo verbalno kar povozita. Saj ni čudno, da sem na eni strani dolgo odlašal z intervjujem, na drugi strani pa da band deluje brez besedil – na take epopeje glasbeni svet verjetno še ni pripravljen.

Avtorica fotografij je Ana Vidovič.

Hudič se skriva v podrobnostih ali kako že? Kakšno zvezo ima to z domačimi grinderji Glista? Veliko! Čeprav delujejo in ustvarjajo v glasbi, ki navzven deluje najbolj kaotična od vseh, se pri svojem delu posvečajo številnim podrobnostim, ki tvorijo pomenljivo celoto. Vsaj tak občutek sem dobil med pogovorom z Matijo, Rokom in Simonom, ki so zelo detajlno pripovedovali o različnih področjih ustvarjanja albuma. No, pa tudi o glasbi smo se pogovarjali.

Občutek mi je pravil, da so Siderean že od nekdaj z nami, medtem ko sem po kratkem raziskovanju na spletu uvidel, da obstajajo »komaj« od leta 2020. No, za marsikoga je tudi to dolgo obdobje, zaradi česar ne čudi, da se je bandu v tem času v ekstremnem podzemlju uspelo tako zelo etablirati, in to tako doma kot v tujini. Kvintet je letos izdal drugi album Spilling the Astral Chalice, ki je razumljivo predstavljal pomemben del pogovora z Matijo, ki je pri Siderean zadolžen za vihtenje kitare. Preverite, kaj še je povedal moj sogovornik.

Samo deset let in že zvezde! Četudi so SkyEye na slovenski heavy metal sceni veliko ime, se obnašajo fantje vse kaj drugega kot zvezdniško. O tem sem se lahko prepričal tako na Paranoidovi obletnici kot med spodnjim kratkim pogovorom, med katerim so sproščeno in z veliko dobre volje odgovorili na vsa moja vprašanja. S temi smo se najmočneje dotaknili bandovega nedavnega praznovanja obletnice, novega albuma in seveda koncertiranja na splošno.

Challenger spadajo med redke slovenske bande, ki se posvečajo tudi heavy metalu. Sicer ne proizvajajo čistokrvnega, a vseeno skrbijo za to, da ta na domačih tleh ne bi izumrl. Ta njihova skrb je enako velika kot skrb za naravo in okolje, ki je tematsko prepojena z besedili zasedbe. Torej, z old school metalom proti izumrtju narave in posledično človeštva? Da, tako je!

Neposredni in pristni. Ti dve besedi sta se mi najprej prikradli v zavest, ko sem se pogovarjal s triom z imenom Razvalina. Možakarji igrajo neposreden death metal, takšen pa je tudi njihov pogled na svet. S pragmatičnim pristopom opozarjajo na stvari, ki v današnjem svetu po njihovem niso okej. Nedavno so izdali EP Zatirani, ki je nasledil EP Smrt živečega izpred treh let.