Na današnji dan
2016
Izide novi album Black Wizard z naslovom New Waste
NAGRADNE IGRE
Traja do: 29. 1. 2023
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

5. 2. 2021
Iz ropotarnice: Q5 - Steel the Light
Albatross Productions, 1984

Seattle – mesto Kurta Cobaina. Seattle je v glasbeno zgodovino zapisan kot rojstno mesto grungea, vsi pa vemo, kako je glasbena industrija z grunge eksplozijo v začetku 90-ih povozila tedaj cvetočo metal sceno, ovce pa so seveda sledile in rezultat je znan. Pa vendar bi Seattlu delali veliko krivico, če bi ga rockersko enačili zgolj z grungeom. Konec koncev gre za rojstno mesto Jimija Hendrixa, pa Heart so iz Seattla, mesto je imelo močno punk sceno, iz katere je izšel tudi Duff McKagan (Guns N' Roses), da metalskih legend Queensryche, Sanctuary in Nevermore sploh ne omenjam. No, še preden so nastali omenjeni trije, pa sta bila glavna banda na seattelski metal sceni TKO in Q5, prav prvenec slednjih Steel the Light pa je v fokusu Ropotarnice danes. Še niste slišali za Q5? Kaj pa za Floyda Rosa? Udobno se namestite, selimo se v zgodnja osemdeseta, natančneje v leto 1984.

Pravzaprav še kako leto prej, ko je v Seattlu razpadla skupina The Core, katere člana sta bila tudi vokalist Scott Palmerton a.k.a. Johnatan Scott K. in kitarist Floyd Rose. Floydovo ime je seveda danes svetovno znano na račun njegovega izuma, kitarskega tremola, ki je v svetu metal glasbe postal skoraj obvezna oprema solo kitaristov, ravno v času nastanka Q5 pa je sistem na račun Eddieja Van Halena pridobival na popularnosti in veljavi med mladimi shred kitaristi. Prav na to so ob nastanku zasedbe ciljali tudi Q5, ki so jih poleg omenjenih Scotta K. in Rosa sestavljali še nekdanji člani prej omenjenih TKO, kitarist Rick Pierce, basist/klaviaturist Evan Sheeley in bobnar Gary Thompson. Skupina je kmalu po nastanku postala popularna na lokalni sceni, sledil pa je premik v studio in leta 1984 je izšla plošča Steel the Light, spregledan dragulj ameriškega heavy metala.

Že s prvim riffom Missing in Action, ki otvori ploščo, je jasno, da je pred nami odlična doza pravega ameriškega melodičnega metal napada. Gre za razmeroma hitro skladbo, polno odličnega riffanja, z ultra melodičnim refrenom in kupom kitarskih cukrov, za katere je odgovoren Floyd Rose, vse skupaj pa z nekoliko hripavim, visokim in nezamenljivim vokalom zabeli Johnatan Scott K. Komad je boleče poln hookov, ki ostanejo s poslušalcem še daleč po dobre pol ure, kolikor potrebuje album, da se odvrti. Kakovost pa v prvem delu albuma nikakor ne popušča. Q5 se odlično odrežejo tudi na drugi skladbi Lonely Lady, ki poslušalca z vodilnim riffom spomni na mistično doomerijo vrhunca Black Sabbath, pri čemer pa komad nima temačne atmosfere, značilne za doom prvake iz Birminghama, spet pa se srečamo z odlično izpeljanim refrenom, ki si ga po enem poslušanju ponavadi zapomniš za večno. Ima pa nekoliko temačnejšo atmosfero naslednja pesem na albumu, naslovna Steel the Light, ki se v celoti odvije v počasnejšem tempu, a ob tem niti slučajno ne zaide na kak baladni teritorij, predvsem v refrenu pa se z zanimivim riffanjem spet izkaže Floyd Rose. Zanimiva je besedna igra v naslovu, saj komad govori o prinašalcu luči, ki jo je ukradel bogovom, in človeštvo iz teme pripeljal v svetlobo, a zapis lahko poslušalca napelje, da gre za Jeklo the Luč, hehe. Obenem je to komad na plošči, kjer ves svoj talent prikaže vokalist Scott K., saj mu tako nižje kot tudi najvišje lege ne predstavljajo nobene težave, je pa njegova barva vokala nekoliko specifična in verjetno od kakega poslušalca zahteva več poslušanj, da se je navadi. Tudi naslednji zvočni udar predstavlja perfekcijo metal glasbe zgodnjih osemdesetih; Pull the Trigger je namreč najbolj udarna skladba albuma, ki spet temelji na super riffanju Floyda Rosa, ki je hardrockersko šolo sedemdesetih prenesel v udarnejšo, flashy različico, kakršna je bila bolj po okusu poslušalstvu v osemdesetih, ponovno pa se z visokimi legami predvsem v refrenu izkaže Scott K., ki svoje linije pravzaprav skozi cel komad izmenjuje s Floydom. Dozo pravega starošolskega okostenelega metala dobimo tudi s sledečim štiklcem Ain't No Way to Treat a Lady, ki bi kako leto prej imel celo možnosti vrtenja na radijskih postajah, nakar pa pridemo do baladnega dela albuma.

In the Night se pravzaprav začne s precej boogie uvodom, nato pa se pesem razvije v precej počasno, a zelo unikatno balado, ki pa to formo izrazito zavzame šele v refrenu. Pred tem se namreč še vedno igra z elektroboogie prvinami, kakršne bi lahko pripisali tudi kakim ZZ Top. No, če je In the Night še lahko označena za polbalado, pa je polnokrvna balada naslednji štikl na albumu, Come and Gone, ki glasbeno sicer ni najslabša zadeva na plošči, preveč osladno besedilo o izgubljeni ljubezni pa vsekakor kvari občutek ob poslušanju. Tega nikakor ne povrne naslednja skladba Rock On, precej stereotipen počasen rocker brez kake odrešilne točke, pravi »filler«, brez katerega bi bila plošča vsekakor boljša, bi pa pesem zaradi preprostega, himnastega refrena verjetno bolje izpadla v koncertnem okolju oziroma vsaj z boljšo produkcijo, do koder pa še pridemo. No, da pa ne bomo zaključili z bednim občutkom, pride na koncu plošče izjemna pesem Teenage Runaway, še ena tipična 80s metal himna, polna živahnega riffanja, pozitivne atmosfere in z zelo catchy refrenom.

Pozitivne strani plošče smo izpostavili med opisom komadov, zdaj pa se osredotočimo še na negativne plati, ki jih album vsekakor ima. Poleg omenjene Rock On in še nekaj precej naivno zvenečih besedil je glavna hiba albuma vsekakor produkcija, ki je po današnjih standardih naravnost katastrofalna. Neodpustljiva bi bila celo za jugo standarde osemdesetih. Plošča namreč nima nobenega podna, basi so skorajda neobstoječi, bobni pa imajo zvok padajočih kock Duplo, ki jih v navalu jeze po tepihu meče štiriletni mulc. Vsekakor huda hiba, ki verjetno marsikoga odvrne od poslušanja plošče, če pa se prebijete čez to, vas bo Steel the Light nagradila z dobre pol ure odličnega heavy metala, kakršnega danes ni več. Pa če se revitalisti še tako trudijo. Q5 so sicer po relativnem uspehu prvenca posneli še en album, ki pa je bil precej bolj usmerjen proti pop metal tržišču in se s prvencem nikakor ne more primerjati. Skupina je nato pred snemanjem tretjega albuma razpadla, zatem pa se je v novem letu sporadično spet pojavljala predvsem na festivalih, namenjenim ljubiteljem tovrstnih pozabljenih draguljev, stalnica banda pa je danes zgolj vokalist Johnatan Scott K. In čeprav se prvencu niso nikoli več približali, so Q5 svoje ime za vedno zapisali na metal zemljevid. Odkrijte njihovo sled in uživajte!

SORODNE VSEBINE:
5. 8. 2022Iz ropotarnice: Kreator - Renewal / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
26. 1. 2023
Obituary - Dying of Everything
Recenzija
25. 1. 2023
The Canyon Observer - Figura
Recenzija
20. 1. 2023
Teufel - Mračne Nočne Pripovedke
Recenzija
18. 1. 2023
Deprivacija - Nematoma Ranka
Recenzija
17. 1. 2023
Sikasa - Matter Earth
Recenzija
13. 1. 2023
Darkthrone - Astral Fortress
Recenzija
6. 1. 2023
Iz ropotarnice: EverEve - Regret
Recenzija
3. 1. 2023
Versatile - Atra Bilis (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 1. 2023
Katatonia, Sólstafir, Som
Arena Wien, Dunaj, Avstrija
30. 1. 2023
Deprivacija, Ater Era
Kontejnr, Postojna
1. 2. 2023
Revocation, Goatwhore, Alluvial, Creeping Death
Viper Room, Dunaj
2. 2. 2023
KoD: Deprivacija, Sign of the Devil
Orto Bar, Ljubljana
3. 2. 2023
On Parole XXI – 21 let založbe On Parole
Kulturno društvo Svoboda Trbovlje
3. 2. 2023
Beesus, Jegulja
Figa Rock Bar, Koper