Mislim, da skupina Marax danes posebne predstavitve ne potrebuje več. Okultni, simfonični black metalci so s svojimi številnimi izdajami temelje prepoznavnosti postavili že zdavnaj. Njihova diskografija do sedaj obsega tri EP-je, dva albuma v živo ter celovečerec z naslovom The Witch, letos pa so v ta mozaik dodali nov celovečerni kamen, ki nosi naslov The Shrine.

The Shrine predstavlja eno krasno celoto, ki jo gradi trinajst, med sabo sicer neodvisnih, skladb s prelivajočimi se prehodi, kar daje vtis skoraj 50 minutnega koncepta. Album se precej bolj približa klasičnemu black metalu kot njegov…

V času, ko je bilo videti, da se je spodobni death metal (kamor ne prištevam njegove brutal podzvrsti) povsem umaknil black metalu, sploh pri obravnavi protireligijskih vsebin, me je tole odbilo kot železna krogla, mi povrnilo upanje in obudilo spomine na plošče Morbid Angel ter Deicide¹.

Šest pesmi v malo manj kot tri četrt ure. Bang! Ameriški death metal kot se šika! Skupina, kot da bi vedela, da ima pred seboj zelo izbirčnega in skeptičnega uživalca death metala, že s prvo pesmijo udari na polno. Naslovni Forever Underground je daleč najboljša pesem na plošči in tudi ena od najboljših pesm…

Na Orden Ogan sem prvič naletel pred nekaj več kot petnajstimi leti, ko so bili na kompilaciji mladih, obetavnih nemških bandov zastopani s skladbo To New Shores of Sadness. Nemški mediji so že takrat na njih gledali kot naslednike epskih power metal junakov Blind Guardian. Na prvencu je bilo zelo čutiti vplive Hansija in kolegov, sedem albumov kasneje pa se je v taboru Orden Ogan marsikaj zgodilo in tudi spremenilo. Orden Ogan so postali eden največjih power metal bandov generacije, ki je z ustvarjanjem začela v tem tisočletju in naredila power metal spet velikega. Ne dosegajo popularnosti in…

Jegulja je zabavno ime za band. Moje prve misli ob tej besedi so bile takšne:

- Band se ne jemlje resno, kar nakazuje na visoko stopnjo samorefleksije in užitek ob preigravanju lastne glasbe.
- Kaj ne obstaja nek bizaren videoposnetek z občutljivo erotično vsebino, ki sliši na naslov »jeguljina juha«? (zainteresirane bralce pozivam, da poguglajo »eel soup«, a tudi »octopus girl« ni od muh)
- Je jegulja zoološko riba ali kača in ali je inteligentna žival? (je riba, o inteligenci so na spletu deljena mnenja)
- Kaj ne obstaja nek ameriški band The Eels? (ja, obstaja!)

Tako. Lepo po vrsti sem najprej …

Čeravno je pričakovan rezultat zanimanja metala za (najprej herojsko) kulturno dediščino ter ljudsko izročilo mitov in legend, kdaj točno (morda s prvimi ploščami na keltsko izročilo vezane britanske skupine Skyclad) se je folk metal kot tak pojavil, ni mogoče jasno zamejiti. No, vemo pa, da se je njegova glavna veja v nekem trenutku izrodila v narodnozabavne bakanalije pijanih in »nagobiranih« trolov. Kakor koli, pustimo ta del pozabi in se ozrimo na enega od zgodnjih poizkusov (vendar biserov), ki sliši na ime Storm. Izdan pri drugi kultni norveški blackmetalski založbi, Moonforg Productions…

Še dve leti kasneje in smo ga dobili. V letu ustanovitve je luč sveta ugledal debitantski EP z naslovom Nocturnal Souls, dve leti kasneje drugi EP z naslovom Into the Void of Centuries, na zadnji dan lanskega leta pa je na svet privekal album Wind of Ancient Horror. Z vsega skupaj sedmimi komadi oziroma s slabimi 31 minutami glasbe ponuja manj kot njegova predhodnika skupaj, a dovolj, da si je prislužil naziv »dolgometražec«.

Plošček se začne udarno in neposredno s komadom Embraced by the Dead. Ta nedvoumno označi pot, po kateri se bo poslušalec podal z njim, in ta se imenuje (melodični) black …

Tale thrasherski spodbujevalnik prihaja iz nam sosednje države, ki jo imam v metal spominu zaradi skupin Jack Frost in Summoning.¹ Moja prva asociacija na Insanity Alert je njihov nastop na Brutal Assaultu pred nekaj leti, ki me je tako presenetil, da sem se čisto spontano zapodil v circle pit in se res prvič s celim telesom (in dušo – katere vlogo sicer v tem tipu ritualov ocenjujem kot postransko) prepustil thrasherskemu viharju.² Nastop in glasba sta delovala: spontano, pristno, preprosto, doživeto, neposredno in brez olepšav. Ni mi bilo žal, ampak sem hkrati spoznal, da se bom tega športa …

Francoski mojstri post-black metala, Alcest, so nas znova popeljali na edinstveno glasbeno potovanje z izdajo sedmega albuma Les chants de l’aurore. Kot že pri prejšnjih delih tudi tokrat Neige in Winterhalter ponujata izkušnjo, ki prepleta melanholijo in upanje v simfonično, zvočno krajino, ki je značilna za njun slog.

Album se odpre s Komorebi, skladbo, ki nežno vstopi v zavest poslušalca s kombinacijo simfoničnih strun in subtilno brenkajoče kitare. To je le uvod v čustveno bogat spekter, ki se razteza skozi celoten album. Neigeev čustveni vokal in Winterhalterjeva natančna perkusija dominir…

O zasedbi Whoredom Rife smo že večkrat pisali, nazadnje v zvezi z albumom Winds of Wrath, tokrat pa bomo pod drobnogled vzeli aktualno izdajo z imenom Den vrede makt. Pri tem gre za njen četrti dolgometražec, ki tako kot predhodnik postreže s šestimi komadi. Slednji tokrat ponujajo skupno dobrih 50 minut starošolskega black metala.

Zgodba teh komadov je relativno preprosta. Vsi so hitri, vsi so bolj ali manj surovi, vsekakor pa jih preveva norveška hladnost. In še pomembna okoliščina: vsi so osredotočeni na bolj ali manj en riff, ki je razvlečen čez celotno dolžino posameznega komada. Se je tor…

V primeru vprašanja, kateri izmed mlajših, novejših bandov me je v zadnjem času najbolj navdušil, bi brez premišljevanja izstrelil: Nestor! Pustimo zdaj ob strani, da je bil švedski kvintet primarno ustanovljen leta 1989, a v nekaj letih delovanja ni naredil nič omembe vrednega. Melodični hard rock kvintet je na sceno zares vstopil leta 2021 s fantastičnim prvencem Kids in a Ghost Town. Nestor glasbene vplive črpajo iz dekade, ki so jo s svojim osnovnim formiranjem še ujeli, torej iz desetletja zlatega obdobja AOR-ja, booma klasičnega hard rocka, našlo bi se tudi kaj iz bolj melodičnega, mehke…