S to recenzijo sem nalašč počakal, da sem lahko sveži plošček slišal v studijski kvaliteti kot tudi nedolgo tega v živo. Začnimo s tezo, da so Dust Bolt nemški odgovor na thrash revival in pika. Vsaj tako sem se z njihovo glasbo prvič seznanil v živo leta 2015, praktično na začetku kariere, ko še niso bili kul in zgolj ena od predskupin velikim Obituary. Takrat so na odru izžarevali divjo energijo v šegi crossover thrasha (beri Suicidal Tendencies) in bili – vsaj v mojih očeh – nosilci večera. Tudi lani na Area 53 so odigrali fenomenalno predstavo.

Torej, to so zgodovinska dejstva pred sodbo So…

Pri seznanjanju s »skupino«¹ na Metal arhivih sem izvedel, da njeno ime predstavlja poimenovanje za škratje kraljestvo Morija v Tolkienovih svetovih. Torej naj bi šlo za s Tolkienovimi deli navdahnjen tip black metala, katerega najbolj poznamo po glasbi Summoning? Odgovor je »niti ne«, saj glasba Dwarrowdelf odlično povezuje atmosferični black metal s prvinami power metala. Aha, torej gre za nekaj takega, kar so svoj čas igrali Dispatched oz. Brimstome? Tudi ne, gre za precej samosvojo glasbo.

V svet glasbe nas v prvi polovici kot »dark wave« ponese zveneča Within the Ashes, the Ember Still Bur…

Helleruin so v zadnjih nekaj letih svet black metala presenetili s kar nekaj zanimivimi izdajami, tako tudi zadnja iz lanskega leta z neposrednim naslovom Devils, Death and Dark Arts s sabo prinaša pravšnjo mešanico starega in novega vetra temačnejšega podžanra metala. Trditev, ki bo na prvi pogled zagrizene poslušalce temačnih zvokov odgnala z mislijo, da se za imenom znova skriva »že slišano«, česar se ne da osporavati. Seveda pa se lahko zadevo pogleda tudi iz drugega zornega kota. Tako sem tudi jaz Helleruin, ki sem jih prvič v živo srečal že pred dvema letoma na odru skupaj s Taake in Kam…

Zadete besedne igre, kot je ta, verjetno prikradejo nasmešek na obraz celo vdovam. Autocorrect mi je na vse kriplje želel popraviti besedo v »window«. Besedna igra in zeleno-črna naslovnica sama sta me prepričali v poslušanje, ko sem pa že kar v uvodu slišal izbrane izseke predavanja enega izmed meni najljubših modernih filozofov Alana Wattsa, pa ni bilo treba dodati ničesar:

»And some of the things that are weird are weird because they are just obvious, and nobody ever thinks of them. Nothing. The whole idea of nothing. But there’s—in the back of our mind—the notion, and it comes up as a kind …

Po kar dolgih sedmih letih tišine se angleški pionirji sludgea Iron Monkey vračajo s četrtim dolgometražnim albumom Spleen & Goad. Kljub dolgi karieri je agresija vsekakor prisotna v vseh možnih glasbenih elementih. Sludge/doom železne opice eksplodira že od začetne Misanthropizer, ki se kot oblak strupenega dima giblje zlovešče in nepredvidljivo: toni kitare, prepojeni s fuzzom, pogosto prehajajo med počasnimi in hitrejšimi ritmi, v katerih je možno zaznati tudi dobro mero hardcore punka. Mizantropični naboj glasbe je mogoče razbrati tako iz besedil, ki se tedaj prepleta tudi s hudomušnim hum…

Mrakomor je black metal solo projekt iz daljnega vzhodnega češkega mesta Ostrava. Projekt je bil dolgo na mirovanju, nedavno pa se je Michael odločil, da ga znova obudi. Nekje od leta 2007 dalje so se v njem nabirale ideje, ki jih je zbral in iz katerih je nastal recenzirani plošček N​á​vraty B​á​sn​í​ků Proklet​ý​ch (Returns of the Damned Poets), ki že v imenu nakazuje, da gre za album, s katerim se vrača na sceno.

V black metalu me načeloma skorajda nič več ne preseneti. Sploh če se glasbeniki držijo nekih ustaljenih oziroma tradicionalnih zvokov in ritmov. Drugače je seveda, ko imam opravka …

Ministry, Ministry … Prvi spomin na njihov nepozabni nastop v Wacknu, ki je eno polovico ljudi pregnal, drugo pa nas s svojo doživetostjo in intenzivnostjo enostavno odpihnil … Hehe, naslednji dan so kot drugi »veliki« predstavniki ameriškega industriala nastopili Fear Factory in ja – v primerjavi z eksplozivnim nastopom Ministry je bil njihov povsem anemičen, medtem ko je nastop »karizmatičnega« Burton C. Bella spominjal na nastop nežne verzije Simply Reda. Ker glasbeno ustvarjanje skupine redno spremljam, priznam, da sem se nove plošče svetega Ala Jourgensena in njegovih apostolov iz posledn…

Band, ki se uradno žigosa kot »italijanski most med black metalom in doomom«. Tudi prav, a jaz bi k temu prislonil še svojo skodelico in v mešanico dodal vpliv post-punka. Oznake gor ali dol, pozitivno me je presenetil inovativni pristop spajanja na prvi pogled nekompatabilnih stilov. Očitno ima Italija neki trend implementacije ženskega vokala v doom metal, kamor se dodaja kakšna ekstremnejša metalska zvrst à la black ali death metal. V mislih imam band Messa, ki sonične prostranosti gradi po podobni recepturi kot Ponte del Diavolo.

Debitantski album je zelo močan indikator inovativnosti in ka…

Nič ni narobe, da tu in tam osvobodimo raziskovalnega duha in stopimo iz cone udobja. Natanko to sem storil sam, ko sem se, povsem brez moralnih dilem v zvezi s tem, da sem ljubitelj tudi power metala, namenil poslušati in tudi recenzirati pričujočo ploščo.

S precejšnjo mero zadržanosti sem odprl zavest strpnosti in si zavrtel Astro Warrior Anthem. Sintetizirani zvoki klaviatur naj bi pričarali občutek vesolja. Zvoki petja naj bi k temu dodali še občutek napetosti, ki se sprosti, ko se pesem glasbeno sproži v sprint in iz sprinta v »warp« hitrost, polno enodimenzionalnega veselja. Vrtinci vesel…

Kako bi lahko zvenela uglasbitev teme? In to ne neke prijazne ali vsaj nevtralne, temveč tiste zlovešče teme, ki vzbuja grozo in strah? Spectral Voice se s svojo glasbo zelo približujejo vzbujanju teh skoraj lovecraftovskih občutij, kar so znova dokazali v drugem dolgometražcu Sparagmos. Kaj pa sploh je sparagmos? Gre za del starogrških dionizijskih ritualov, v katerem je predvideno razkosanje žive žrtvene živali ali osebe.

Spectral Voice so aktivni od leta 2012 in ustvarjajo težko ter temačno mešanico death in doom metala, ki se oglaša iz najtemnejših kotičkov človeške duše. Prva stvar, ki naj…