Novembra prejšnje leto je domača zasedba Kamra v Kavarni Cukrarna uprizorila kulturni večer, s katerim smo v svet pospremili njen drugi album Unending Confluence. Za predskupino so izbrali istrsko zasedbo Malorshiga, ki mi je kljub dolgoletnemu sledenju sceni nekako ušla blizu desetletju aktivnosti navzlic, ravno nekaj dni pred nastopom pa je Dejan z zasedbo na tem portalu opravil meni najzanimivejši glasbeniški intervju vseh časov, pa sem jih prebral kar nekaj.

Predvsem so me navdušili z intelektualizmom in etnološkim doprinosom. V večjezični zasnovi obstoječega kot tudi prihajajočega albuma se v segmentih namreč pojavlja istriotščina, ki jo govori le še nekaj sto ljudi na svetu. In tako je v black metalu ovekovečen tudi za dni, ko pomrejo zadnji govorci. Če na kulturnem ministrstvu ne vedo več, v katero postmoderno coprnijo še stresti cekine, bi jih povabil, da za trenutek opustijo svoje trapanje in nagradijo tisto, kar si to zares zasluži. Band me je tako prvič prepričal, še preden sem si uspel zavrteti album Kvlt ov Vitis et Olea. Drugič me je glasbeno prepričal z vrhunskimi riffi in zanimivo zgodbo (»To je moje, dio porco!«). In tretjič z nastopom v Cukrarni, s katerim so z lahkoto prilezli na sam vrh osebnega domačega glasboljubja.

Oljke! To vzdušje, ki so ga pričarali scena, igra svetlobe in senc, ki jih rastje riše na umetno meglo ob soju odrskih luči, se mi je umestilo globoko v dušo. 

Band ob drugi plošči napoveduje drugačno kostumografijo in sceno, oljke, ki so krasile ljubljansko dvorano, pa gredo v ozadje ali nemara celo v pozabo.

Zato sem jih moral na vsak način zvleči v Kranj na podoživetje tega v zelenje odetega rituala. V poplavi koncertov, tudi na isti dan bi bil greh, da bi si tak spektakel ogledalo malo ljudi, zatorej agresivna promocija. 
 

In mehki terorizem:
 

Malorshiga je tako postala osrednji akt black metal edicije Distoržna. Tematsko povezavo smo sklenili z obalno ekipo Livergga in celovškimi Schänder, več o slednjih in sodelovanju med obema pa lahko preberete v tem intervjuju. Med drugim bobnar Infernal Zermallner v njem govori tudi o vlogi skrivnostnih imen in v black metalu skoraj obvezni prisotnosti ličil pri tovrstnih koncertih.

Spričo spoštovanja do celostne podobe v reportaži navajam odrska imena bandov pri vseh članih. Prav ličenje in estetska priprava odra so terjali, da smo s pripravami na koncert pričeli prej, kot je pri drugih zvrsteh običajno.

Bil je vroč aprilski dan. Bandi so pred dvorano pričeli prihajati od četrte ure dalje. Po raznosu opreme v zaodrje, medtem ko se je tonski mojster ukvarjal z enim bandom naenkrat, je nastal ugoden čas za prvi pelinkovec. Že ob petih. Debate z bandi o nocojšnjem in prejšnjih nastopih je zmotil neki tip; eden tistih, ki občasno postopajo po takih prizoriščih ob zgodnjih urah. Robato prisede, z vsemi domač, kot da se poznamo iz vrtca, pa nihče ne ve, h komu se je pravzaprav priključil. Ne pozna ga nihče, ampak tega noben izmed nas ne ve. In nihče več ni prišel do besede. Člane bandov je odrešil klic k pripravi na tonske vaje, meni pa je postalo jasno, da sem ostal le nesrečen kamen, ki ga bo krušila reka besed o razmerjih z vsem sorodstvom, naštevanj ljudi, ki jim je razčesnil lobanjo, in vsem drugim, česar pa nisem vprašal.

Ob prihodu belega enoprostorca z avstrijskimi tablicami sem se spričo obveznosti izognil vlogi terapevta. Iz tako naloženega avtomobila, da je oprema prekrivala okna zadnjih sedežev, so izskočili vsi člani Schänder v enotni opravi ledrastih telovnikov, gosto posejanih tatujev in le za kanec bolj belih nasmehov, kot da so prišli utrdit prepričanje, da so onkraj Karavank le nekoliko boljši gospodarstvo, disciplina in zdravstvo. Komaj so dobro izstopili, že so raztovorili vozilo v dveh obhodih, brez čikpavze in nato nemudoma pričeli lepiti promocijske plakate za festival Blasphemic Rites Open Air, ki je v njihovi organizaciji.

V omenjenem intervjuju sva govorila tudi o tem. Ta prikaz avstrijske discipline me je hitro vrnil v čas »bauštele«, ko sem lahko za denar nudil le svoje nekvalificirano telo na delovišču blizu meje. Starejša balkanska svojat, ki sem ji pripadal, se je v umazanih kombinezonih zahrbtno režala lepo oblečenemu avstrijskemu delavcu s sijočim orodjem okoli pasu, medtem ko smo si mi mazali roke v neki samohvali spričo lastne marljivosti. Dva dni je le opazoval in nekaj zapisoval, nato pa za nami popravil vse v času, ko smo bili na malici in sam obdelal v enem popoldnevu polovico objekta, za kar smo štirje porabili prav toliko časa. Kakor koli, ura se je tako približevala nastopu, prijetnemu vremenu in temperaturam navkljub ali pa prav zaradi njih obiskovalcev ni in ni bilo na spregled do samega začetka. Na prejšnji heavymetalski ediciji Distoržna se je pred nastopom Godzille tak čas v dvorano že vila dolga vrsta, zaradi česar bandom pri potegovanju za ustrezno mesto v časovnici rad povem, da kasnejša ura danes več ne garantira najboljše prisotnosti publike.
 

Ob pol devetih so nastop začeli Livergga pred čisto prazno dvorano, prvi zvoki pa so do polovice privabili noter nekih 20 ljudi. Vizualni aspekt banda je izpiljen – za njimi izobešena zastava z logotipom širine treh metrov, spredaj v črnino odet kateder oltarja, na njegovem pročelju obrnjen lesen križ, vsi nastopajoči v belo črnih maskah oziroma corpsepaintu. Tako kot izenači člane po mimiki, jih izenači po spolu. Le razmerje med boki in rameni izda, da je v skupini basistka. Band igra najbolj surovo možno različico starinskega black metala, zelo elementarnega v svojem izražanju – zvok kitare in basa je ves čas isti, lead aranžmajev ni, riffom podporno sledi bas v isti melodiji, bobni so v klasičnem štiričetrtinskem taktu ves čas stabilni in nevsiljivi v prehodih. Nad zvokom inštrumentov kot šum stružnice v enotni frekvenci potuje rezek zven vokalista Lorda Iblisa, ki po stasu spominja na Danija Filtha. Band je na odru skladno z glasbo vražje statičen – v gibanju sta sinhroni le roki kitarista Sodomusa Ergge in basistke Bellice. V ozadju za bobni nad činele dviga roki Dae Mihell, Lord Ibilis postopa blizu katedre, na kateri čita besedila, časoma le nekoliko razgiblje vrat. Teden pred nastopom so izdali album Life Is Murder… Murder Is Life, pri katerem se glasbopisje pomika bolj v vode Burzuma, molove power chorde izpodrivajo le nekoliko pestrejše tonalne kombinacije, EP pa se dobi na kaseti v omejeni nakladi. Nekaj zapomnljivih momentov je dal tudi vokal s kriki, ki so res dobro portretirali pobito in osramočeno dušo, sicer pa je o namensko statičnem nastopu, tem portretu depresije, predaje in poraza, težko plesti z besedami v nedogled. Manj je več, gradnja vzdušja na ponavljanju, to pa ja.
 

Nastop je na trenutke ob tehničnih težavah malo počepnil. Jakost je vrgla ven zadnji monitor, spričo take zvočne slike na odru pa se je band tudi malo motil.

Kljub vsemu se je množica obiskovalcev med nastopom le nekoliko zgostila in z glasnim aplavzom nagradila band do te mere, da smo izglasovali bis in s Satanic Slut podaljšali set nekoliko preko odmerjenega časa.

Setlista Livergga: Dark Sorcery, Journey of Evil, Satan's Claws, In the Shadow by the Circle, Unholy Chapel, Ostre vile Antikrista, Worthless Soul, Life Is Murder... Murder Is Life, Satanic Slut.
 

Povsem drugačno vzdušje so prinesli avstrijski gostje Schänder. Njihovi predhodniki so bili v primerjavi z njihovo energičnostjo in brutalnostjo videti prav ukročeno. Prizore trpinčenja lastne duše smo zamenjali s sejanjem trpljenja navzven – z besom, uničenjem, kaosom, točno tako, kot so napovedali v že omenjenem pomenkovanju. Temu primerna je bila odrska scena – levo in desno so izobesili risana portreta, golega moškega na levi in gole ženske na desni, oba nasajena na kol skozi rit in ven skozi usta. Band je skozi celotno ustvarjanje grafično konsistenten v izvabljanju odpora, saj tovrstne podobe najdemo na prvencu in obeh EP-jih.

Potetovirani in s krvavim warpaintom pomazani moški v srednjih in poznih 40-ih onstran Karavank so vidno borbeno utrjeni in se odra polastijo, kot da je resnično njihov. Prvi biceps večera ob skoraj porcelanasto snežno belih čekanih in zdravemu skalpu, kakršne ima vokalist Mutilating Mane, so nas navdajali s strahospoštovanjem, samozavestna drža in razvite vratne mišice pa so narekovale brezpogojno poslušanje ukazov.

Prej boren nabor kitarskega izražanja je zdaj zamenjal cel spekter: palm muting, leadi, solaže. Prav tako se je razgibala vsa inštrumentalna zasedba – riffmaster Gerry Greyskull in basist Lex Savage odlično prepletata black metal s skoraj deicidovsko navdahnjenim death metalom v okusnem razmerju.

Pesmi, zlasti z zadnjih dveh EP-jev, so odlično strukturirane in sledljive. Čeprav jih je večina poslušalcev slišala prvič, so se v refrenih na black metalu razvili trenutki za »sing-along« – besedne zveze v refrenih se ponovijo na pravih mestih dovolj pogosto in so jasno artikulirane, da smo se v drugem ali tretjem valu dvignjenih pesti zlahka priključili. »The Dawn of Execution!«, »Creatures of the night!« je grmelo tako med publiko kot z odra in glavnemu vokalu se je v bolj goličavi barvi, kot da poveljuje tropu orkov, pridružil še kitarist in v naslednjem trenutku pletel prste med solažo.

Band je odlično rokoval s posamezniki, ki jih je na trenutke začaral z zrenjem iz oči v oči – osebno sem se tako zaklenil v manični pogled z bobnarjem – vzpostavitev povezave, med katero okolica izgine in odstopi prostor projekciji pekla, iz ene duše v drugo. Magično. Eden izmed prvakov takega transferja je John Kevill, ki te v vojni tematiki navdahne z idejo, da bi zanj v bitki dal življenje. Schänder so v tem aspektu na samem vrhu tovrstnega sejanja idej.

Odličen nastop, med to šolsko uro blasfemije in maličenja sem naštel mnogo pod nos nabranih šob v znak odobravanja.

Setlista Schänder: Symphony of Suffering, Strike of the Axe, Kingdom of Fire, Gods Children Have to Die, Nail the Bastards, Creatures of the Night, The Dawn of Execution, Pestkatapult, From Flesh to Fire, In the Name of Hell.
 

In naposled le omiljena Malorshiga. Časovnica je v tej točki zamujala za nekih 15 minut, vzdušje med nastopom pa tako, da bi z veseljem podaljšali do jutra, če bi le bilo dovolj programa.

Scena in razpoloženje sta se vnovič popolnoma premenjala, rdečo kri in tematiko uničenja je zamenjala sivozelena oljka ter z njo povezane tematike človeka in njegovega odnosa do zemlje.

To, kar se je ta večer dogajalo z Malorshigo in nami pod odrom, ni bil zgolj nastop. Bil je festival v starinskem, poganskem pomenu besede. Ravno na vikend, ko na Gorenjskem češnja najmočneje požene sokove v cvet, zgolj za trenutek, preden posujejo sive pločnike in odstopijo prostor plodovom, je band k nam iz Istre prinesel svojo floro in tako pobratil krajini. Oljke! Oljke! Kakšno vzdušje lahko ustvari tako preprosta reč, kot je nekaj vejevja! Nekaj jih je krožilo med publiko in ta večer so bile vse, od šibe za krepko rasle riti do artefakta kropljenja posvečenih članov, do nadomestila za zastavo, s katero smo izražali pripadnost ne naciji ne ljudstvu, ampak človeku in njegovi spregi z naravo.

Nastop Malorshige je še bolj razširil zvočno sliko z drugo kitaro, več aranžmaji in solažami.

Kitarista Verghogna in Dishpazher klasično blackmetalsko riffanje bogatita izmenjujoče z leadi, ki se včasih zlijejo v harmonijo terc in kvint, naslonjenih na basovsko podpora Mizherije, tako prefinjeno, da se osolzi oko. Disghrazia z bobni drži v razpotegnjenih pasažah stabilen blastbeat, začinjen s poudarki na »ridu«, z redkeje posejanimi notami pa odpira med vokalnimi deli in lead melodijami, časoma na močni podlagi basovskih šestnajstink.

In potem je tu celovita vokalna in telesna predstava Oelke, na trenutke bolj podobna plesu.

Celotna scena s to vokalno kreaturo nekako spominja na šego Zelenega Jurija, dasiravno gre tematsko za precej temačnejšo podobo. Gre za bitko Istrijanov ob grožnji izgona z ozemlja. Zgodovinsko je ta borba potekala v naših krajih pod pritiskom okupatorjev, danes pa prav tako z močno simboliko oljke na Levantu.

»To je moje, dio porco!« s prve plošče v živo zareže ob nenadni ustavitvi inštrumentov še toliko globlje.

Osebni vrhunec večera je predstavljal tale riff Pergole, ki je že v Cukrarni leto poprej tako navdušil, da sem band še isti večer stlačil v animacijo.
 

»Oljke so požgali
z ženo občevali
sina utopili
še dobro, da 'ma vino«

Noro, kako ta zadnji krik naredi prostor pred omenjeno melodijo!

Tokrat smo že precej napojeni bolj melodične dele pospremili tudi vokalno, ekstatično rajali, da ne rečem rejvali. Pravzaprav je bila ta sprega spiritualnega, tantrične repeticije blastbeatov, ustvarjanje napetosti ter razrešitve in vokalnega performansa tisto, kar je delu obiskovalcev, s katerimi smo obiskovali psytrance festivale širom sveta, podložilo pete z isto žerjavico. Malorshiga je gotovo izkušnja, ki presega klasično metalsko doživljanje. Avstrijski gosti so se v ozadju le čudili našim kmetskim običajem.

Števec kart se je okoli enajste ustavil pri 52, skupno pa nas je bilo z osebjem in nastopajočimi v prostoru okoli 70. Zaključek nastopa je bil sprejet z dolgotrajnimi zahtevami po še in še in še.  Čeprav morda številke o kakšnem presežku ne govorijo, je bila ta večer izredno visoka stopnja konverzije, če se izrazim v marketinškem jeziku. Toliko odprtih src in izmenjanih objemov na black metal dogodku že dolgo ne pomnim.

»Malorshiga, odkritje leta!« so sledile zgodbe v družbenih občilih naslednji dan. V čast mi je, da sem lahko to osebno odkritje pripeljal v lastno mesto in tu zagnal klub ljubiteljev Malorshige. 8. maja se zagotovo vidimo na rajanju ob izdaji nove plošče v Cukrarni.

Edina pripomba v izvedbi gre na lučke, ki bi ta večer lahko dale več od sebe, predvsem pri uvodnih aktih, pogrešal pa sem tudi dimno zaveso, »hazer«, ki skupaj z reflektorji izriše stolpce svetlobe, je za takšno izkušnjo premalo. Druženje smo zaključili ob nespodobni uri.

Setlista Malorshiga: Intro, Malorshiga, Oshtro, Dishpiazher, Pergola, Smrt, Ponent, Vitis, Bvrin, Tramontana, Maestral.

Naslednji dan sem prejel besen klic upravljavca dvorane. Ta je bržkone le predal, kar je slišal od žene. Kopalnica je bila uničena – tuš kabina kot prizorišče zločina z umorom, zavesa in brisače prepojene s krvjo. Pred dvorano pa v črno vrečo zmašene oljčne veje, povito skupaj v širini in dolžini v videz trupla. Po uvodnem šoku je ostalo le še mnogo smeha. Od banda sem prejel fotografije njihovega ustvarjanja v kopalnici, kako se prav podmuklo režijo kot otroci, ki so jih starši zalotili z voščenkami v rokah ob popisani steni. Lepa potegavščina. Barve so pralne, celotno kopalnico s hodnikom sem imel pripravljeno na novo rundo za čas poslušanja enega podkasta. Pozabljeno plastenko z umetno krvjo sem obdržal in odkril, da je ta pigment in pravzaprav odličen ustvarjalni medij.

Nekaj vejic od trupla Malorshige sem odnesel domov, v vazi me bodo večno spominjale na nastop, ki ga hranim globoko v srcu. Mihaelu iz Livergge se zahvaljujem za pomoč pri sestavi glasbenega programa. Medtem ko stara garda primorske scene pestuje zarod, se mladina kaže kot zanesljiv partner na sceni.
 

Do black metala imam določene zadržke. Predvsem kadar odrski sceni in šminki ne sledi v zadostni meri glasbena dovršenost. Prav zato sem v intervjuju s Schänder kot radovedni zunanji opazovalec vrtal v pomen poslikave pred vsakim nastopom ter dobil zares izčrpen odgovor in z njim uvid v zakulisje. Eden izmed znanilcev mrtve kulture so rituali zavoljo ritualov, odsotnost stika z namenom. Najlepše to oriše spomin na bitko z virusom, ki je nedavno ustavil svet – z masko pod nosom in testiranjem z oporečnimi napravami – ritual brez substance. O black metalu že ne moremo govoriti na tak način.

Kot sem uspel dognati v dvotedenskem antropološkem motrenju tega žanra, njegove ikonike, simbolike in tematike, zlasti s preučevanjem Saturnalie na kozolcu, se skozi tovrstne šege, grafiko, glasbo in ne nazadnje duhovnost … očiščujemo. Kulturni izraz, eksternalizacija vsega gnilega, kar je lastnega človeški naravi, daje v duši prostor za bogato notranjo krajino, v kateri lahko notranjemu otroku doživljenjsko pustimo tekati. Deklarirana mizantropija je na ta način maska – corpsepaint, pod katerim vso saturnalijo izživimo v domišljiji, da jo le ni treba udejanjiti.

Lahko se tudi motim, kot se nisem še nikdar v življenju in v resnici člani Schänder potepuškim mačkom vtikajo petarde v riti. Kar pa sem v tem kratkem preseku naših življenj začutil, je seveda prav nasprotno od tega. Veliko ljubezni. Premagovanje nacionalizma in drugih samoomejevanj skozi glasbeno sodelovanje. In z močno scensko udeležbo, kjer je ta ventil odprt na način, da nikomur ni treba ravnati čeljusti sočloveku.

Ko bi le lahko tipu na začetku večera to nekako razložil v besednjaku, ki ga ob tako borni notranji krajini lahko razume.
 

Iz besedila Disphiazerja:

»Ki će moju travu kosit
Ki će moje dete hranit
Ki će moje uelke strić
Ki će moje vino pit«