Laibach (povzeto po spletni enciklopediji Wikipedija):

• ustanovitev: 1. junij 1980;
• izvor: Trbovlje;
• glasbena zvrst: martial industrial (military pop), neoclassical, dark wave, avant-garde, experimental, electronic;
• zasedba: Milan Fras (vokal), Jani Novak (sintesajzer), Bojan Krhlanko (bobni), Luka Jamnik (sintesajzer), Rok Lopatič (sintesajzer), Vitja Balžalorsky (kitara), Marina Mårtensson (vokal), Boris Benko (vokal);
• diskografija: 8 albumov, 6 albumov priredb, 3 soundtracki, 5 kompilacijskih albumov, 8 albumov v živo in številni singli in EP-ji;
• založba: Mute;
• interdisciplinarna povezanost…

Tako je konec avgusta društvo Brutal Partysan v sodelovanju z društvom IndiJanez najavilo svoj prvi septembrski koncert:

»Na krščanskih ritualih se zbira na tisoče vernikov, kmalu bodo šolske klopi zasedli učenci in dijaki, še do nedavnega je desettisoče Slovencev, vključno s Kacinom, letovalo na Hrvaškem. Korona nima za burek. V totem Mariboru je čista tuga, zato predstavljamo postkoronski septembrski koncertni cikel. Za začetek se lahko mastno podmažemo z veselim ansamblom Gruden. Prvotni duo se je razširil in tako pridobil Bojano, bivšo točajko za šankom MC-ja kot glavno vokalistko. Na dan …

Po ljubljanski mestni četrti Trnovo poimenovan Trnovfest je festival, ki se je letos avgusta tradicionalno odvijal že 29-ič na isti lokaciji, in sicer pred in v prostorih KUD CSK France Prešeren oziroma KUD Trnfest. Kot vsako leto je tudi letos ponujal program bogat nabor predstav in koncertov raznoraznih glasbenih skupin različnih žanrov, metalci pa smo na svoj račun prišli minuli petek, ko so nastopile štiri glasbene skupine. Najprej se je na dvorišču CSKFP odvijal koncert skupin Sakrabolt in Ensanguinate, ki je bil za vse udeležence zastonj, kasneje pa smo se selili v dvorano, kjer so ružil…

»Jeb*** korona!« – vzklik obupa, ki si ga najpogosteje slišal v zadnjem četrtletju. Seveda poleg: »Kje še prodajajo toaletni papir?« A takšno ali drugačno sranje, treba se je bilo prebiti skozi ta post. Post, ki je trajal več kot tri mesece. Post, ki je povzročil otrplost naših koncertnih brbončic. Kakšnih 40 dni brez alkohola, to je za začetnike. Biti 90 dni brez žive glasbe je bistveno težje. A ravno ko smo od kisanja naših možganov že razmišljali, da bi se nam zdaj prilegel celo privat koncert Damjana Murka, se je le pojavil žarek upanja. Takoj ko je bilo mogoče, smo dobili prve potrditve n…

Dobro je, da so se spet začeli koncerti. In dobro je, da so koncerti kakovostni, za kar je trenutno zagotovo kriva situacija v zvezi s koronavirusom. Kako to mislim? V tem času si po mojem mnenju noben organizator ne bo privoščil delati koncerte s kar enim bandom, za katerega obstaja potencialna nevarnost, da mu bo prinesel minus na bančnem računu. Sicer drži, da smo ljubitelji koncertov zaradi suše minulih mesecev s tega vidika povsem podhranjeni, a osebno pa še vseeno ne čutim tako močnega pomanjkanja, da bi se moral v slogu »v sili še hudič muhe žre« napajati ob vsakem koncertnem dogodku, k…

Pa sem ga le dočakal; prvi koncert po preklicu karantene. Od zadnjega obiskanega koncerta, se pravi nastopa Belphegor, Suffocation, Hate in Carnifliate na mariborskem Štuku, so minili natanko 3 meseci in 2 dneva. Takrat si nihče ne bi mislil, da bo premor trajal tako dolgo, z določenega vidika že skoraj neskončno dolgo, medtem ko ta premor dejansko še ni povsem minil. Restrikcije in omejitve še zmeraj krojijo naš vsakdan, tako tudi koncertnega. Zaradi tako rekoč prepovedi javnih prireditev v zaprtih prostorih, ki so omejene na 10 obiskovalcev, se je koncert preselil na prosto, kjer se ga pa je…

Korona. Corona. Pivo. Žganje. Razkužilo. Če smo se prejšnji teden veselili last minute napovedi turneje Europe Under Black Death Metal Fire II, ki je bila prisiljena izpustiti nedeljski večer v Benetkah, smo v soboto rahlo trepetali. A vse je za nekaj dobro. Tudi to, da je bilo kljub veliki kapaciteti kluba prodanih manj kot 500 vstopnic, je obdržalo koncert Belphegor in ostalih zasedb v mariborskem Štuku. Tako nas je kar nekaj nedeljski večer na dan žena preživelo v družbi bolj ali manj ljubih metalcev. Glede na to, da naj bi se vse skupaj začelo že pred pol sedmo, nas je bilo že kar nekaj ok…

Pred tremi leti je v ekipni e-nabiralnik prispel promo s prvencem zasedbe Turia, ki ga je dobre pol leta po izidu v digitalni obliki in na kaseti prek hišne založbe Haeresis Noviomagi še na drugih nosilcih zvoka izdala portugalska založba Altare Productions. Dor me je takoj prepričal s svojo toploto, saj je kot fen zavel precej netipično za žanr, nizozemski trio pa od takrat še ni razočaral, ne z naslednikom Dede Kondre, ne s splitom s Fluisteraars ali Vilkacis in niti pod razno s tretjim dolgometražcem Degen van licht, ki je sredi februarja izšel pri založbah Eisenwald in Haeresis Noviomagi.

Sobotni vetrovni drugi dan metalskega vikenda je s sabo pripihal kar nekaj presenečenj. Nekaterim bom več besed namenila v zaključku te dvodnevne reportaže, za nekatere pa so poskrbeli današnji nastopajoči. Vsekakor je bilo zelo pozitivno presenečenje to, da je sobota v Brežice pripeljala veliko več ljudi kot pretekli dan. Mislim, da ne bom preveč zgrešila, če si drznem trditi, da je bilo v največjem navalu na prizorišču vsaj enkrat več obiskovalcev kot v petek, ti pa so bili tudi veliko bolj navdušeni in željni težke kovine.

V soboto je MC Brežice svoja vrata odprl že ob 16h, malenkost pred 1…

»Ej, ka gremo pit izza MC-ja?« Tako so zvenela povabila na večerna druženja ob koncu osnovno- oziroma začetku srednješolskih let, ki so mi prinesla tudi prva resnejša srečanja z metalom in metalsko družbo. Po prenovi brežiškega mladinskega centra, ki je prinesel med drugim večjo teraso in dozidek s hostlom, se je povabilo spremenilo v: »Ej, ka prideš dans v park? Se dobimo ob 20h pred Lidlom.« In vsaj enkrat na mesec, če me ni pot ponesla drugam, sem v srednješolskih letih in začetku študentskega življenja zavila v skoraj domače Brežice, kjer smo z metalsko družbo v vsakem vremenu preživljali …