Za začetek tele recenzije en nasvet, ki vam ga polagam na srce. Če na kakšnem štantu, bolšjaku ali čem podobnem zagledate staro, malo pošvedrano ploščo, CD ali kaseto, po možnosti z rdečim fontom izrisanim v lep logo banda, na naslovnici pa je stripovski prizor gradu, orožja, vesoljcev ali vsega skupaj, stvar kupite. Obvezno. Četudi se vam niti ne sanja, kaj to je. V najslabšem primeru boste postali edini lastnik edine plate kakšnega obskurnega madžarskega thrash metal banda iz leta 1994 in boste plato lahko za lep denar preprodali na discogsu, v najboljšem primeru pa boste našli biser, kakrše…

V zgodovini metal glasbe imamo več mest, ki so v določenem obdobju postala sinonim za določeno zvrst metal glasbe. Tako je švedski Göteborg sinonim za (melodični) death metal, Bay Area območje San Francisca je izenačeno s thrash metalom, Los Angeles pa z glamerji. So pa območja, ki so bila v določenem času samo metal, od koder so izhajali vrhunski bandi raznih zvrsti. Eno takšnih je bila Florida, ki je na prestopu v 90. veljala za valilnico vrhunskega death metala. A nekaj let pred tem je bila ta ameriška zvezna država znana predvsem po progresivnem heavy metalu; od tam namreč izhajajo tako Sa…

Ropotarnica je že drugič zapored obremenjena z ogromno dozo klaviatur, a to pot z bistveno manjšo vsebnostjo distorzije. Selimo se v leto 1988, zlata leta za thrash in pop metal, vendar ne gremo v ZDA, temveč v Anglijo, kjer se je tedaj prebijala zasedba Dare, ki jo je formiral Darren Wharton, vokalist in multiinstrumentalist, ki je v svet rokenrola prve klase vstopil že pri rosnih 18 kot klaviaturist legendarnih Thin Lizzy. Po razpadu teh je leta 1985 formiral Dare, s katerimi je leta 1988 izdal prvenec Out of the Silence, eno najboljših melodičnih hard rock plošč, za katero je skorajda težko…

Druga polovica 90. je bila za metal po eni strani porazna, a po drugi izjemno pomembna. Scena se je v zgolj pičlih nekaj letih skrčila za skoraj 90 %, bandi, ki so prej polnili stadione, so imeli težave polniti manjše hale, Metallica se je polnila in repolnila, Maiden in Priest so bili izgubljeni v vesolju, nemška thrash scena je bila povsem razkrojena, Fred Durst pa je nadel rdečo kapo s šiltom in v mlakužo za sabo potegnil generacijo ljubiteljev trših zvokov. Za skupine, ki so igrale klasičen metal in začele svojo pot koncem 80. ter v začetku 90., je bila situacija še slabša, saj je kazalo, …

Amerika, 1988. Metal glasba je na vrhuncu, najsi gre za pop usmerjeni hair metal, ki vlada MTV-ju, ali pa udarni, novi, zlobni speed in thrash metal, ki je s pravo underground poplavo osvojil trših ritmov željno mladino. Pod temi trendi pa že brbotajo prvi nastavki death metala. In nekje med vsemi temi žanri skupina, ki si je svojo nišo na tem trgu dobesedno zgrizla iz čiste trme in odločenosti. Dokazali so, da je odnos – da ne rečem poza – prav tako pomemben, kot znanje igranja in komponiranja. Namažite se z ekstra deviškim olivnim oljem (ali oljem ekstra devic, bi ob tem pripomnil Joey DeMai…

V tokratni Ropotarnici nas čaka plošča, ki je nikakor ne moremo označiti za neznano, niti za podcenjeno, a je že zgolj s časovne distance tako oddaljena, da je marsikdo ne pozna, čeprav je s svojo tematiko danes pravzaprav še bolj aktualna kot kdaj koli. Ob tem še osebna zgodba; sam sem ploščo spoznal razmeroma naključno, med brskanjem po lokalni štacuni s ploščami okrog leta 2002 sem naletel nanjo in klical tedaj glavnega pisca Paranoida Matjaža Prešerna – Preška, ali mi svetuje nakup. Po nekaj sekundah me je nejeverno vprašal, ali sem resen in albuma zares ne poznam. Ko sem mu to potrdil, je…

1984, Los Angeles, Kalifornija. Sonce, plaže in kupi deklet na plažah, na Sunset Stripu pa dobesedno horde bolj ali manj relevantnih bandov, ki se borijo za pozornost tedaj številnih založb, ki so ves čas iskale naslednje Ratt, Mötley Crüe in Quiet Riot. In medtem ko so nekateri (khm, Metallica) iz tega Babilona pobegnili v San Francisco, so številni dobesedno gomazeli v prestolnico filmskega blišča in bede, med njimi tudi band, ki je kako desetletje pred tem nastal pod imenom Yesterday & Today (po naslovu komada od Beatles), leta 1984 pa so pod skrajšanim imenom Y&T že štiri leta delovali pod…

Začetek devetdesetih je bil na glasbenem področju naravnost megalomanski. Leta 1991 smo dobili albume, kot so Metallicin samonaslovljeni, Use Your Illusion paket Gunsov, Nevermind Nirvane, Ten Pearl Jamov, Slave to the Grind od Skid Row in še kup drugih mojstrovin, ki so obenem postale tudi izjemne prodajne uspešnice, ki so s polic letele v milijonih izvodov. Znotraj te poplave hitov pa je ostala skorajda spregledana plošča Streets: A Rock Opera skupine Savatage. Naravnost monumentalna rock/metal opera, ki jo je tedaj že razmeroma izkušena skupina pripravljala več let v sodelovanju z izjemnim …

2021 živimo v svetu hitrega tempa. Tehnologije, ki so bile dve leti nazaj špica, so danes zastarele, določeni trendi se menjujejo hitreje kot večina uspe slediti, moderni telefoni so potrošna roba … Glasbeni trendi, predvsem v rock in metal glasbi, pa so postali skoraj stalnica, menjave okusov se dogajajo skoraj nedojemljivo počasi. Osemdeseta pa so bila v tem pogledu povsem drugačna; stacionarni telefoni Fitipaldi so bili v rabi tako leta 1981 kot leta 1989, Yugo je ostajal praktično isti, glasbeni trendi pa so se, še posebej v rocku in metalu, menjali hitreje kot je marsikdo dojemal. Če smo …

Heavy metal se je leta 1987 bližal svojemu zenitu desetletja v vseh pogledih; številni bandi so pilili ali izdajali svoje najboljše albume, bili na velikanskih turnejah, odvijali so se megalomanski festivali, thrash metal je prodiral v mainstream, kjer so glam metal skupine snemale vse več balad in tekmovale v tem, kdo bo trajno navil više, vse skupaj pa je v svojem kultnem dokumentarcu Decline of the Western Civilisation Part Two: The Metal Years (ogled obvezen!) za vse večne čase ohranila režiserka Penelope Spheeris. In eni od junakov tega filma so tudi Lizzy Borden, ki so leta 1987 izdali p…

Sredina devetdesetih je bila za metal glasbo čuden čas. Iz komercialnih viškov so številni tradicionalni metal bandi popadali na trdna tla, Metallica je na naslovnice namesto križev in električnih stolov špricala spermo, na plošče pa country, Maidni so ostali brez Dickinsona, kadrovske težave so pestile tudi druge skupine, Saxon pa so iz velikih aren prestopili na špil v Kobjeglavi. Pa je bilo vse tako črno? Nikakor. Za zasedbe, ki prej niso prišle v ospredje, je bil to čas, da zasijejo, in uspelo je tudi Virgin Steele. Morda ne toliko v komercialnem, vsekakor pa v artističnem smislu. Čupavci …

Seattle – mesto Kurta Cobaina. Seattle je v glasbeno zgodovino zapisan kot rojstno mesto grungea, vsi pa vemo, kako je glasbena industrija z grunge eksplozijo v začetku 90-ih povozila tedaj cvetočo metal sceno, ovce pa so seveda sledile in rezultat je znan. Pa vendar bi Seattlu delali veliko krivico, če bi ga rockersko enačili zgolj z grungeom. Konec koncev gre za rojstno mesto Jimija Hendrixa, pa Heart so iz Seattla, mesto je imelo močno punk sceno, iz katere je izšel tudi Duff McKagan (Guns N' Roses), da metalskih legend Queensryche, Sanctuary in Nevermore sploh ne omenjam. No, še preden so …

1984, beginning of the end,
A world at war
The decline of individuality and the fall of originality …

Parafraza legendarnega romana Georgea Orwella, ki se zdi vse bolj aktualen tudi v začetku 2021, odpre enega najbolj kultnih heavy metal albumov, izgubljeni dragulj, ki je izšel leta 1984. Warlord dosežek And the Cannons of Destruction Have Begun… je vsekakor nekaj posebnega. Studijski prvenec, ki ni posnet v studiu, in live plošča brez občinstva, vse v enem. Kako je to uspelo skupini, ki sploh ni igrala pred občinstvom vse do novega tisočletja? Beri dalje …

Warlord so otrok ameriškega kitarist…

Jugoslavija v osemdesetih letih. Dežela, v kateri po smrti diktatorja do izraza prihajajo napetosti zaradi notranjih razlik, država, kjer ob sesuvajočem gospodarstvu dobiva vse več besede nacionalizem. A obenem država, ki je svetovna velesila v številnih športih, država, ki se lahko pohvali z zelo uspešno zimsko olimpijado, in država, ki ima po mnenju mnogih tretjo najmočnejšo rock sceno na svetu. Da, tretjo. Po kvaliteti in izvirnosti izvajalcev, katerih albumi so po svetu cenjeni še danes, več kot 30 let po ustvarjalnem višku teh bandov. In med najmočnejše akterje scene, z velikim potencialo…

V zgodovini metal glasbe imamo bande, ki so komercialno uspešni skozi vso kariero, bande, ki so v nekem trenutku dosegli komercialni vrh pa nato močno padli, in bande, ki imajo za sabo dolgo pot, pa se ne morejo pohvaliti s kakšnim večjim komercialnim izplenom. Slednje po navadi označimo za kultne in v to kategorijo verjetno spadajo tudi sopotniki gibanja NWOBH, Britanci Demon. Ti so svojo pot začeli kot klasični predstavniki tega žanra, vendar pa so kmalu vžgali svojo špuro, zvoku dodali progresivne elemente in klaviature in do leta 1987 kljub smrti ustanovnega člana, kitarista Mala Spoonerja…

Živimo v čudnih časih, kjer nas napadata politična korektnost in še nekakšen mutiran prehlad, vse skupaj pa vpliva na vse aspekte življenja, tudi na metalsko subkulturo. In vsekakor je vplivala na izbor tokratnega albuma za rubriko iz ropotarnice, saj je izbrana plošča dobesedno v zadnjem trenutku nadomestila prej pripravljeno. Dame in gospodje, metalci in metalke, tule so W.A.S.P. z albumom Still Not Black Enough.

Priznam, morebitna kontroverznost naslova v obdobju protestov Black Lives Matter je namerna ... Ampak kot pravi sam Blackie Lawless v komadu Goodbye America: »I am politically incor…

Na začetku devetdesetih se je metal zdel nepremagljiv. Megalomanske turneje, podpora založb in forsiranje generičnih tako glam kot thrash metal bandov pa je v podzemlju že kuhalo nov način odpora in metal je pravzaprav šprintal proti grabljam, ki so ga kmalu s polno močjo vžgale po frisu v obliki grungea, punka in drugih oblik glasbe, ki so v popularnosti nadomestile prej omniprezenten metal. Bandi so se bili prisiljeni prilagoditi razmeram, razpasti ali pa se umakniti iz mainstreama in pri tem je skoraj vsak izbral svojo pot. Med thrasherji so se pri Metallici ostrigli in nadaljevali spajanje…

Riot! Legende in ikone ameriškega metala, podcenjeni kult, ki je bil in še vedno je ob napačnem času na napačnem kraju, so po razpadu in pavzi v sredini osemdesetih leta 1988 izvedli enega najboljših in najbolj presenetljivih povratkov na sceno vseh časov s ploščo Thundersteel, ki predstavlja mejnik tako v njihovi diskografiji kot v povesti heavy metal glasbe nasploh. In kako se ta monumentalni album drži 30 let kasneje? Preverimo!

Že prvi strel iz 9-nabojnega šaržerja užge poslušalca direktno v fris. Skladbo Thundersteel odpre pobesneli riff Marka Realeja, o kakršnih smo lahko na prvih petih …