No, v svoji grešni zaverovanosti vase sem menil, da okvirno lahko vem, kaj lahko pričakujem. Tridesetletni metalski staž me je navdajal s samozavestjo, da bom tudi tole z lahkoto vrgel raz hrbet in spravil na pleča … ampak sem se zelo zmotil. Tole je bilo, ako uporabim ponarodelo sposojenko iz angleškega jezika za moja ušesa: »More brutal than death metal!« Gre za drugo, eno uro trajajočo ploščo simfoničnih power metalcev iz Združenih držav, ki te zlorabi, razmesari, raztrga, razcefra in sežge do zoglenele neprepoznavnosti z blast beati veselja, poskočnosti in razigranosti.

Že The Path Untrave…

Očitno smo priča prebujanju zanimanja za 1. svetovno vojno med metalskimi navdušenci na ozemlju nekdanje skupne države. Tako so poleg Prognan s Hrvaške, ki so tematiko naslovili na res surov, doživet, pretresljiv in mogočen način, Forever Storm iz Srbije še druga skupina, ki se je je lotila. In na kakšen način? No, na heavy/power metal način, vendar ne na udaren način, kakor npr. Sabaton, marveč v glavnem skozi vseprisotno spevnost in kičasto melodičnost, ki se spogleduje že s komercialnim rockovskim mainstreamom. Ne morem trditi, mar namerno ali ne, vendar glasbeni slog na plošči močno odslik…

No, moram priznati, da mi pogled na logotip skupine pred poslušanjem njene šeste plošče, katere glasbenega opusa pred tem albumom nisem poznal (dasiravno sem že slišal zanj), ni navdajal s posebnim optimizmom. Resnici na ljubo, spominjal me je na »fekalizirano« degeneriran logotip Darkthrone. Black metal z elementi porno grinda? Menda vendar ne! Gospodar teme (čigar ime ni ravno mogoče prevajati kot Lucifer), reši nas takega hudega! In velika sreča je, da se nisem zgolj na osnovi te prve asociacije odločil plošče ušesno spregledati.

V Indre Demonar že takoj na začetku hreščeče zveneče električn…

Tokrat zgolj kratek uvod: gre za drugo, zgolj malenkost več kot pol ure trajajočo ploščo četverca z Danske, s katerega glasbenim opusom se doslej še nisem srečal. Kot je prikazano v Metalskih arhivih, naj bi bila plošča izdana na vinilu. Glasba zbuja skomine po ... dobri, stari Sepulturi.

Najprej nas po glavi udari Dead for the Rest of Your Life s plemenitim zvokom mogočnih kitar in ostrim zvokom bobnov. Pesem ravno skozi že skoraj od začetka prisoten, ne prehiter stampedo ritmičnega bobnanja najbolj zažari v ušesih. Vokal je razumljiv, zveni suho ter surovo in na trenutke poseže po nekoliko ni…

Že ob ogledu naslovnice sem se vprašal, ali sem na tem, da skozi ušesa spustim nekakšen brutal death metal. Tudi glasbeni uvod me je plašil s to mislijo, vendar mi je pogled na dolžino pesmi le dal nekaj upanja, da se s poslušanjem te sicer že šeste plošče Nemcev Imperfectum nisem lotil samopoškodovanja ušes in možganskih celic …

The Chains of Time predstavlja več kot četrt ure dolg intro v ploščo. Vsaj v prvem delu ga je najlažje opisati kot počasi valeči se ciklon funeral dooma, ki v sunkih (spremembah hitrosti igranja bobnov in zadušenih kitar) dobiva in izgublja na moči. Vokal se suče med g…

Recenzentova predspremna beseda:
Ker sem zgolj recenzent biografije »O volkovih, ki so bili ljudje« oziroma mračno najsvetlejšega bisera portugalske metal scene, torej Moonspell, si bom vzel, preden se lotim pisanja o knjigi, nekaj vrstic, da predstavim svoje srečanje z glasbenim opusom luzitanskih volkov. Kje in kdaj točno ter kako, ne vem, a zagotovo ob izidu njihove plošče Wolfheart. Prvo poslušanje – ljubezen na prvi pogled. Popolna mešanica južnoevropskega, temperamentnega, baročnega, mračnega, erotično-romantičnega gothica z black metalom. Zgodilo se je enkrat, bilo je prvič in ostalo je …

Ja, po lanskem obisku odličnega koncerta Saturnus in Esoteric v Ljubljani sem si letos privoščil najprej njihov nastop na Brutal Assaultu in nato še poslušanje njihove letošnje plošče. In ja, moje doomerske ušesne brbončice so z nivojem letošnjega uživanja dooma lahko več kot zadovoljne. K temu je seveda pripomogla tudi The Storm Within, peta plošča Dancev Saturnus.

Gre za malenkost manj kot celo uro trajajoči venec melodičnega gothic dooma, sestavljenega iz sedmih vrst cvetov (pesmi). Prva, naslovna pesem, skozi začetno umirjeno igranje akustičnih kitar in nežnih mamljivih valov klaviatur vabi…

No, naslovnica, ki plastično izpričuje kanibalizem (slog risanja me je nekoliko spomnil na Leprosy od Death in še kakšno naslovnico od Toxic Holocaust) in me zelo spominja na tozadevne oblikovne trende v meni zelo neposlušljivem brutal death metalu, zagotovo ni delovala kot obetaven aperitiv pred poslušanjem tretje plošče Kanadčanov Terrifier, katerih glasbenega ustvarjanja še nisem poznal.

Na srečo je fantomski negativni priokus na brutal death metal minil takoj, ko so mi ušesa prestrelili prvi rafali kitar in sunki bobnanja – thrash metal, tooooo!!!!!! Trial by Combat začne ploščo brez kompro…

Ob odkritju, torej ko sem prvič poslušal ploščo War of Dragons, sem v Švedih Bloodbound videl novo upanje v žal prenapihnjenem in vse preveč ponavljajočem se balonu power metala. Združevali so glavne powermetalske prvine: dinamičnost, glasbeno baročnost, tehnično bravuroznost (v gabaritih power metala, seveda), spevnost, večglasno petje in ... zmaje. Nenazadnje sem pri recenziji omenjene plošče, objavljeni na portalu Profanity, zapisal, da pesem Dragons are Forever predstavlja novodobnega naslednika klasike Emerald Sword iz franšize Rhapsody. Vmes izdani Rise of the Dragon Empire in Creatures …

Hja, posebno čast predstavlja za Ropotarnico pisati recenzijo slovenske skupine, in to še iz začetka 90. let, torej iz časa, ko je slovenska metalska scena (po svojem rojstvu v 80. letih) v fazi odraščanja iskala svoj prostor pod jeklenim soncem oziroma svojo identiteto. Tako tokrat predstavljam demo Brain Washing skupine Acrodus, ki je na moji metalski poti predstavljal domači kamen prehoda zanimanja za thrash v death metal.

Moram priznati, da me je, ko sem Brain Washing ponovno poslušal po skoraj 30 letih, presenetilo, kako se je skozi leta moje uho razvadilo na čistost zvoka. Ko sem kaseto …

Ja, ja, verjetno vas večina ob branju imena skupine Ancient iz Norveške takoj pomisli na ploščo Svartalvsheim. No, v mojih ušesih navedena plošča sodi v sivo povprečje blackmetalskih izdaj istega časa, ki v ničemer in z ničemer ne izstopa. Zato pa izstopa njihova tukaj recenzirana izdaja The Cainian Chronicle. Izstopa po tem, da je upala še pred izdajo Rebel Extravaganza od Satyricon stopiti iz okostenelih dogem drugega vala black metala in (v) black metalu ponuditi nekaj novega oziroma drugačnega. Natančneje, ponudila je v osnovi konceptualno ploščo, ki vsebuje samostojno in domiselno zaokrož…

Isolant predstavljajo novost v mojem albumu poznavanja metala, tako po imenu kot po glasbi. Skupina iz ZDA, ki letos praznuje deseto obletnico svojega obstoja, je do zdaj izdala zgolj dva EP-ja. Njihovo glasbo zvitki Metalskih arhivov opisujejo kot industrial doom/death metal. In ravno eksperiment spajanja dveh meni zelo ljubih, vendar na prvi občutek težko združljivih žanrov dooma in industriala – je pritegnil mojo pozornost. Letos in očitno zgolj na kaseti izdan EP Drain sestavlja šest pesmi v skupni dolžini nekaj manj kot pol ure.

In kaj nam ponuja? Pri uvodni The End Begins Me počasne, s či…

Naj te, spoštovana bralka oziroma bralec, dolgo ime skupine takoj ne odvrne od nadaljevanja branja recenzije. Recenzije ne nehaj brati na tem mestu iz dveh razlogov. Namreč, da ima skupina dolgo ime, ne pomeni avtomatsko, da gre za metal, death, crystal meth (pardon, želel sem zapisati math), prog, screamo, emo____________ (na prazno črto dodaj po prosti presoji dopis) core, saj v času nastanka plošče tovrstne glasbene izmojstritve še niso obstajale. Drugič zato, ker dolgo ime skupine še ne pomeni, da slednja na plošči nima nič za povedati. Kot krasen dokaz svoji trditvi izpostavljam etno doom…

Dežela tisočerih jezer je nepresahljiv vir vsako(pod)vrstnega metalskega ustvarjanja. Ustvarjalci, ki prihajajo iz nje, naši sceni niso dali le vrste spomenikov ekstremnejših oblik metala, marveč tudi vrsto čisto spodobnih širšim (metalskim) množicam namenjenih oziroma sprejemljivih klasik. Silver Bullet so predstavniki tiste oblike metalskega izražanja, ki v povezavi z imenom države navadno poda prvi asociaciji, hm, no ja, hm ... Stratovarius oziroma eh, ja, no ... Sonata Arctica. Torej power metal.

Shadowfall je malenkost več kot tri četrt ure dolga tretja plošča skupine, sestavljena iz deset…

Moje začetno obdobje uživanja metala, ki se je začelo v zgodnjih 90-ih, je bilo zaznamovano s fazo odkrivanja in raziskovanja. Ker je to bil čas, preden je internet v Sloveniji prišel v bolj množično uporabo, sem svoje raziskovalne podvige izvajal predvsem preko obiskovanja trgovin z metalsko glasbo v Ljubljani (W.O.M., Rec Rec in Rock Hard) in sem se pri izboru tistega, kar bom kupil, zanašal na predpostavko, da če mi bo všeč naslovnica, mi bo všeč tudi glasba (koliko vode drži taka predpostavka, naj presodi vsak sam). No, pri mojih poteh v metalsko neznano mi je bila v precejšnjo pomoč tudi …

Nekje v času po izdaji monumentalne The Angel and the Dark River starost gothic dooma My Dying Bride, ko se je gothic doom otresel dela svojih kanonov, so tudi druge skupine, ki so ustvarjale v tem podžanru, pokazale, da ni le epic doom tisti, ki mu je dovoljeno uporabljati čiste vokale za ustvarjanje doom serotonina oziroma zadovoljstva v doomerskih občutenjih. Ponosno in mogočno so na to pot (vsaj s prvima dvema ploščama) zakorakali Švedi Diabolique – skupina, katere član je Kristian Våhlin. Ob tem imenu morajo številnim ljubiteljem (black in doom) metala zastriči ušesa, saj gre za gospoda, …

Pošteno povedano, odločitev, da poslušam nekaj, kar sliši na ime VV, je bila v resnici korak v prazno, saj si nisem predstavljal, kaj naj pričakujem. Morda sem kje prebral, da gre za nekaj mračnega, gothic ali nekaj podobnega, in je to pritegnilo mojo pozornost, kdo bi vedel. Kakor koli, poslušano me je presenetilo, saj se za imenom VV ne skriva nihče drug kot glas skupine N. P. V. (oziroma Njegove Peklenske Visokosti), ki v angleščini sliši na ime HIM. Tako je, za kratico VV se ne skriva nihče drug kot Ville Valo.

Seveda je ta ugotovitev v meni instinktivno prebudila upanje, da bom slišal glas…

Gothic metal je »spojina« oziroma spojitev, ki bi jo kot svojo morali vzeti tako gotska kot metalska subkultura. Temu seveda ni (bilo) tako, saj so glasbeno zvrst kot svojo vzeli bolj slednji kot prvi. Ne bom pozabil zelo pogostih nezadovoljnih in obsojajočih pogledov gotičarjev, ko smo se na »gothic« večerih pojavili metalci in jim s svojimi »nezaslišanimi« glasbenimi željami po glasbi skupin, kot so Moonspell, Alastis, Samael, Paradise Lost ipd. (no, včasih smo si zaželeli tudi gotičarjem sprejemljivejše The 69 Eyes) očitno zmotili mirno preživljanje elektro/goth punk/rock, industrial, ambie…

Integracija gotike ali gotskosti v metal je že po naravi našim ušesom preljubega glasbenega žanra nekaj, kar je bilo glede narave metala, ki med drugim raziskuje mračno, prikrito, do neke mere tudi tabuizirano, in magično ter artikulirano kaže (in ne po punkersko dadaistično) neprijetne podobe sveta ter napada in postavlja pod vprašaj etično-moralne podstati zahodnih družb, nekaj samoumevnega. Vključevanje gotskosti v metal je potakalo na dva načina. Na endogenega, ko so ustvarjalci metala začeli posegati po (literarno-vizulanih) gotskih vsebinah (npr. stari Paradise Lost in Anathema oziroma k…

Na metalski sceni sem že slišal in videl marsikaj: koncert Ronnieja Jamesa Dia, nastop Haggard, na katerem smo nastopili mi, publika (ko so bandu že izklopili elektriko, nas je nekaj sto prepevalo refrene njihovih pesmi še potem, ko so nas reditelji pomaknili več kot 50 metrov stran od odra in se nam je skupina zato zahvalila tako, da so vsi njeni člani ostali na odru in se priklanjali nam za nastop), skupni koncert Satyricon in Darkthrone (v spomin na Quorthonovo smrt), akustični koncert November's Doom, celo in v živo zaigrano Anthems to the Welkin At Dusk (Emperor), predzadnji nastop Senten…