Posvetimo še kakšno besedo lepoti evropskega death metala iz 90-ih. Vrnimo se zopet na sever, na Švedsko, ki je svetovni (death) metal sceni dala številna znana imena in postavila vrsto kanonskih standardov glasbene podzvrsti.

Glasba The Everdawn¹ združuje, kar je najpomembnejše – v ustreznih odmerkih vse tisto najlepše, kar nam je evropski death metal dal: surovost, melodičnost in razumljivi growl.

Udarni akordi v maniri Dismember in melodika tipa Hypocrisy na začetku Territory Loss nam dajo takoj vedeti, da smo skozi zlata vrata vstopili na rajske poljane švedskega death metala. Igranje bobnov je vrhunsko potisnjeno naprej, kar mu omogoča, da daje igranju kitar moč atomskih pospeškov. Vokal je jezno-zloben in sika kot ognjemetalec, medtem ko je tempo pesmi raznolik in razgiban. Glasba ostaja ujeta v plamene robustne melodike, kar krepi pekoči sij njene deathmetalske lepote in (bistveno) ne redči njene moči.

When the Sunset Forever Fade po naslovu sicer zadiši po doomu, vendar že prvi toni drobljenja kitar in sekanja bobnov ob histerično kričečem in višje zvenečem growlu pokažejo, da ostajamo čvrsto v vodah death metala. Kričeči growl in nasilno igranje kitar se v pesmi, kot bi šlo za povsem naravni proces, mojstrsko zlijeta v ostro melodijo. Glavno sporočilo, ki se skozi ponavljanje refrenskega dela pesmi vtisne v spomin, (p)ostane jezna grenkoba.

Od začetka ostro melodična in zelo hitra je pesem Needlework, posvečena opisu mračnih aspektov odvisnosti od drog. Kljub nalezljivi melodiji v prvem delu pesmi deluje kompozicijsko precej enolično, vendar le do trenutka, ko se vanjo vključi kombinirano petje; tedaj po stopnji udarnosti in zanimivosti skoči iz prve v šesto prestavo.

Pravoverno deathmetalsko sovražno do sveta je nastrojena Where Pain Never Dies. Topo odmevajoči bas bobni in zamolklo doneči rušilni valovi ostrega žaganja kitar nas odpeljejo v (skandinavsko zveneči) svet deathmetalske jeze. Narava vokala je razjarjeno jezeno surova. V tej surovosti² kot tudi v melodiki glasbe se čuti (prav tako) pečat vpliva glasbenega dela Hypocrisy. Nekoliko »groovy« zveneči del pesmi zveni na prvo žogo malo izven konteksta, vendar mu zateglo zveneča kitarska melodija solaže v nadaljevanju da več smisla, tako da na koncu pesem kot celota zveni čisto super.

Autumn, Sombre Autumn je skandinavska interpretacija depresije, ki jo na evropskem severu povzroča jesen. Vendar pozor! V pesmi ni nobene žalostne počasnosti, marveč hitra – tako vokalna kot instrumentalna – celo histerično zveneča blaznost. Presenetljivo, po melodiki igranja kitar, tempu pesmi in tudi načinu igranja bobnov me pesem precej spominja na mojstrovino Night’s Blood od Dissection.

Z bolj počasnim, a polnomastno močnim splošno-glasbenim nabijanjem se začne Burn. Ritmično bobnanje ob hripavo kričečem growlu spodbuja k bolj gothic gibanju telesa in še preden se v glasbo vključijo, pozor, zvoki klaviatur. S tem se v pesmi pojavi atmosfera grenke (še vedno deathmetalske) žalosti. Slednja ostane v svoji pekočini rdeča nit tudi potem, ko pesem pridobi na hitrosti. Njeno jedro ostane gothicmetalsko (tudi skozi igranje kitarskih solaž) in to na popoln način, v povezovanju z death metalom. Gre za v popolnosti prelepo izkušnjo!

Ob trda tla neizprosno surovega švedskega death metala nas iz gothic rajskosti pritisne Poems. Namestite se v fotelj in uživajte v njegovi melodični, vendar nasilni izvedbi, ozaljšani s solažami. »With poems I burn the past.«

Tudi zaključna Opera of the Damned zveni kot pristno švedsko-melodično (v pozitivnem kontekstu pomena izraza) divjanje death metala. In divjanje se v melodiki razvija kot nevihta in divjost dviga višje in višje. Vokal vrši kot žiletka v vetru divjanja kitar in bobnov ter ostri rezilo pesmi vse bolj in bolj, tako da njene zareze že kar skelijo v ušesih.

Takole, tole je res užitek poslušati vsakič, ko se želim spomniti, kaj je death metal bil in kaj vse death metal lahko da v užitek tudi poslušalcu metala, ki v osnovi ni polnokrvno zavezan tej podzvrsti. Kot je neizpodbitno, da je skupina črpala iz določenih virov, tako imam tudi občutek, da so se iz njihovega dela učili in črpali kasnejši prvaki švedskega (death) metala, primeroma In Flames … in krog življenja (circle of life)³ je sklenjen. Za poznavanje prelesti evropskega metalskega ustvarjanja (v zame najpomembnejših in najlepših) 90-ih letih predstavlja tu recenzirana plošča obvezno čtivo.


[1] Kot zanimivost: Ako me spomin ne vara, je eden v tistem času bolj prepoznavnih slovenskih metal ustvarjalcev njihovo majico nosil v enem od slovenskih filmov, ki so jih takrat posneli.
[2] Oziroma v tonih njenega izražanja.
[3] Ali, po drugi plati, nevarnost kopiranja.