Se še spomnite »folkofobne« kampanje, ki je svoj čas divjala po slovenski metal sceni in jo je najbolje »poosebljala« majica »Keep Your Folk out of My Metal« (razpečevalec teh majic mi eno še vedno dolguje – velikost L, prosim)? Stvari so šle tako daleč, da sem nameraval v bran ljubiteljev folk metala poklicati Zagovornika načela enakih možnosti, v kolikor že ne samega ombudsmana. Šalo na stran, po začetnem zanimivem obdobju (npr. Satyrov in Fenrizov (kasneje zaničevani) projekt Storm), ki se je kazal kot nekaj inovativnega, se je folk metal v vse preveliki meri res za nekaj časa degeneriral v…

Njega dni, v zadnjem desetletju preteklega tisočletja, smo nekateri (takrat nas je bilo še kaj malo in celo Vražje urice, milo rečeno, (še) niso bile naklonjene predvajanju black metala) do informacij o dogajanju na blackerski sceni v Skandinaviji prihajali tako, da smo pošiljali vrednostna pisma in naročali tamkajšnje fanzine. Eden takih fanzinov je bil Nordic Vision, ki je izhajal pod okriljem kultne založbe Moonfog Productions (kultne, ker je nenazadnje izdala ploščo Nemesis Divina (ter nekaj plošč od Darkthrone), in prepričan sem, da ljubitelji blacka ne potrebujete dodatnih razlag). In v …

Globalizacija je s pomočjo klasične pošte (po moderno: snail-mail), fanzinov, letakov in drugih oblik promocije še pred pojavom množične rabe spleta pripomogla k temu, da se black metal v žaru svojega drugega vala ni razvijal zgolj na širšem območju Skandinavije in Baltika, marveč tudi drugod. Ena takih prvih evropskih trdnjav drugega vala zunaj Skandinavije je postala Helenska Republika oziroma po domače Grčija. Nosilna stebra tamkajšnjega mediteranskega black metala in gibanja sta predstavljali instituciji Rotting Christ in Necromantia. Grški izvajalci so se svojega ustvarjanja, upoštevaje s…

Ko sem prvič poslušal Gæstgerýne, tretjo ploščo samostojnega ustvarjalca, ki sliši na ime The Leper King, sem si zaradi določenih kompozicijskih prijemov in občutkov, ki jih žarči glasba, nekako ustvaril prepričanje, da gre za glasbeni produkt novega vala atmosferičnega black metala nemškega, švicarskega ali francoskega izvora. No, zelo sem se zmotil, saj stvaritelj te zelo dobre plošče prihaja iz nekdaj nam bratske Republike Bosne in Hercegovine.

Ploščo, dolgo približno minuto več kot tri četrt ure, sestavljajo štiri pesmi, od tega tri avtorske in ena priredba. Prva pesem From Times of Old ...…

Ob koncu preteklega tisočletja se je tudi viking/black metal pričel razvijati v vsaj tri smeri: nekatere skupine so ostale prevladujoče zveste blackmetalskim koreninam (npr. Helheim), druge so vsaj še nekaj časa ohranjale (glasbeno) ravnotežje med blackerskimi koreninami in novorazvitimi kompozicijskimi viking metalskimi koncepti (npr. Enslaved), v katerih je iz drugega vala black metala tudi vzcvetela mladika viking metala, medtem ko so se tretje bolj ali manj predale novim glasbenim trendom časa in so blackerske prvine podzvrsti umaknile v ozadje v korist primata rabe novih kompozicijskih ko…

V času underground »brbotanja« drugega vala norveškega oz. skandinavskega black metala je na površje kot ena izmed njegovih prvih veja pognal viking black metal. Pojav viking black metala je – glede na takrat v gibanju prevladujočo filozofijo napadanja in zavračanja krščanske kulturno-etično-moral(istič)ne podstati tamkajšnjih družb – logična posledica tega upora na duhovno-kulturnem nivoju. Vikinško kulturno izročilo skozi stoletja med tamkajšnjim življem namreč ni le ostalo dokaj ohranjeno, marveč se je z zgodovinopisjem in razvojem arheologije še obogatilo in romantiziralo. Podobe mogočnih …

Ko sem prvič poslušal ploščo, se mi je utrnila naslednja misel: »Ho ho ho, kakšen zvok! Končno resnično prvinsko zlobno (ne npr. histerično kot Slayer) zveneči thrash! Izvrstno!« No, Encyclopaedia Metallum me je popravila, da gre za black/thrash. Sam se z zapisanim le delno strinjam, saj so moja ušesa prvenstveno zaznala zelo kakovosten thrash, dasiravno tudi ne morem reči, da glasba ne vsebuje tudi blackerskih prvin. Kakor koli, Pyromaniac je druga, iz desetih pesmi sestavljena plošča francoskega samostojnega glasbenega ustvarjalca tudi po imenu Armageddon.

V vsem daleč najboljšo pesem na plo…

Standarden logotip v okorni gotici, še bolj »zdrsano« ime skupine in pri tem kot naslovnica še slika gorskega vrha … Ne zveni nič kaj obetavno, mar ne? No, tak občutek traja zgolj, dokler se skozi metalske sluhovode ne spusti glasbo.

Prolog oziroma Prologue ploščo odpre z zvoki, ki naj bi spominjali na pihala, klaviaturami in bobni, ki združeni ustvarijo občutek dinamične in napete atmosfere v pričakovanja nečesa vzvišenega, ki naj bi se zdaj zdaj zgodilo. Sledi naslovna Pedemontium, čista panteistična hvalnica, kjer uvodne orgelske zvoke hitro preplezata igranje ne preveč kompleksnih kitarski…

Novinci Demolizer (saj so svojo prvo ploščo Thrashmageddon izdali šele leta 2020) prihajajo z Danske in igrajo starošolski thrash, brez vse prog navlake, danes žal vse prepogoste v tej krasni klasični podzvrsti metala. Upgrade je malenkost več kot četrt ure dolg EP in predstavlja popoln, kratek in jasen opomnik vsakemu ljubitelju metala, da je in kako je mogoče tudi danes ustvariti kakovosten in prvinsko zveneč thrash. EP sestavljajo štiri pesmi, od katerih so tri avtorske, ena pa je priredba.

Pesem, ki odpre EP Ghoul, predstavlja vse, kar sem opisal v uvodu: bobnanje in kitarski akordi udarij…

Court of the Tyrant King je prva in nekaj manj kot tri četrt ure dolga plošča tria, ki prihaja iz Švedske. Navkljub črkovno fonetični bližini z Nevermore nam skupina ne ponudi klavstrofobičnega družbeno kritičnega (in vse preveč kopiranega) progresivnega thrasha, marveč pošteno dozo pozitivno zvenečega power metala, »kot se šika«. Skozi celo ploščo sicer vokal predstavlja osrednjo figuro glasbenega ustvarjanja, vendar tudi slednji ni tako izpostavljen, da bi deloval preveč dominantno in moteče. Kitare in klaviature mu sledijo po opaznosti, najbolj v ozadju ostajajo bobni.

Plošča ima vse tisto,…

Ljudstva z vzhodnih obal Baltika si lahko štejejo v ponos, da so bila med zadnjimi, ki so bila pokorjena oziroma so se pač iz praktičnih razlogov pokristjanila. No, in čeravno so bili zadnji pokristjanjeni Balti Litovci in so bili takrat na ozemlju Latvije živeči Kuri, Livonci, Latgalci in Semigalci prisiljeni v pokristjanjenje pred njimi, pa Latvijci zaradi Skyforger, katerih izdajo Semigalls' Warchant sem imel priliko spoznati še v prejšnjem tisočletju, ko njihov logotip začuda še ni vseboval precej spornega elementa, držijo žezlo pionirjev baltskega predkrščanskega oziroma poganskega metala…

Na eni strani lepo oblikovana naslovnica, ki prikazuje japonsko bojno letalo tik pred spustom v prosti pad na ameriško bojno ladjo, in na drugi strani logotip skupine, ki nekoliko spominja na logotip Slayer, sta name pustila precej nejasen vtis. In ko sem ugotovil, da bo šlo za thrash metal s pesmimi, zapetimi v češkem jeziku, sem še manj vedel, kaj naj si mislim* … Dokler nisem dobil strela v glavo takoj s prvo pesmijo.

Tora Tora je totalen thrasherski šus v glavo z nekoliko na nižjih oktavah pojočim vokalom in glasbo, ki kar bliska z energijo. V trenutku, ko bobni že kaj kmalu na začetku pes…

Ja, obstajajo plošče, ki med poslušanjem enostavno zdrvijo mimo tebe. Vendar niso vse slabe. Nekatere imajo enostavno tak tempo oziroma so odigrane tako, da ti odvršijo skozi ušesa tako hitro, da niti ne uspejo možganom poslati kak trajnejši vtis oziroma dražljaj, tudi po drugem ali tretjem poslušanju. Natanko to se mi je pripetilo ob poslušanju druge plošče, naslovljene The Four Centaurs, kolumbijskih Sörceress, ki igrajo s hitrostjo, celo s speedom v metalskem smislu nabit heavy metal.

Plošča se začne obetavno, z Exordiumom – kakovostnim epskim uvodom, ki ga zaznamujeta igranje akustične kit…

Ameriški black metal? Hm, ob taki znamki vedno nekoliko dvignem obrv, saj me v dosedanji, ne tako kratki karieri poslušanja blacka (z izjemo katere od starih plošč Absu), še noben black metal iz »dežele svobodnih in doma pogumnih« ni prepričal oziroma navdušil. Ne, niti precej širokemu blackmetalskemu poslušalstvu ljubi Wolves in the Throne Room me niso. Navkljub navedenemu možnosti za presenečenje in seznanjanje z novostmi seveda puščam odprta vrata.

Athropia je po dveh predhodnih demo izdajah prva, nekaj več kot pol ure trajajoča plošča tria, sestavljena iz petih pesmi. Prva pesem All that b…

Čeravno se uvrščam med ljubitelje vikinškega oziroma poganskega metala, me že ob pogledu na tovrstna imena skupin po navadi zmrazi. Ne gre za mrzlico ali kaj podobnega, le moja ušesa in možgani so zaradi slabih preteklih izkušenj z glasbo skupin, ki uporabljajo imena, kot so Finntroll ali, Bogovi, rešite nas vsega hudega, Skálmöld, instinktivno malo alergični nanje. Ker se ne želim po nepotrebnem samouničevati na način, da bi se prisilil v poslušanje cele plošče, sem tokrat izbral EP.

Gre za skupino iz Kanade, ki naj bi preigravala poganski oziroma folk metal. Čeprav naj bi navedeni zvrsti nek…

A Waltz Into Darkness je nekaj manj kot tri četrt ure dolga in iz osmih pesmi sestavljena druga dolga izdaja skupine s tudi za doom metal čudnim imenom, ki prihaja iz domovine velikih Necromantia ter Rotting Christ, torej Grčije.

Kvartet nam na plošči ponudi nezahteven gothic doom tiste vrste, ki poslušalca ne primora v vključevanje vseh možganskih celic ter vlaken pri poslušanju in čutenju glasbe, marveč gre precej lahko tako v ušesa kot tudi iz ušesa. Gre pogojno za doom, v katerem so v glasbenih kompozicijah, na primer ritmu in hitrosti igranja instrumentov, ter načinu petja, pri katerem se…

Dödsmönster je solo projekt danskega glasbenika Kennetha Terkelsena. Demo plošček Arise from the Ashes ponuja štiri pesmi v skupnem trajanju nekaj manj kot četrt ure. Ravno dovolj, da doseže svoj glavni cilj: zveneti kot predjed prihodnjim glasbenim stvaritvam, ki zaradi svoje okusnosti vzbuja lakoto oziroma zanimanje poslušalcev.

Prva, naslovna pesem Arise from the Ashes ušesom ne omogoči zajetje sape z leporečenjem v obliki intra – po sluhovodih namreč takoj udari z divjim bobnanjem in zadušeno zvenečimi kitarami. Kitare se razvijejo v nekajkratno ponavljajoče igranje kratkega akorda na nači…

Otajstvo Strija je skupina, ki prihaja iz pokrajine, v katere glavnem mestu naj bi bil doma »največji nogometni klub na svetu in tudi širše« (na kar je moj odgovor: F. F.), kjer obalni prebivalci stare ljubezni kličejo s pomočjo pesmi (»Da te mogu pismom zvati…«) in domorodci iz zaledja (ti. »Vlaji«) po sabatonovsko s pesmijo častijo Čavoglavski bataljon. No, na pričujočem prvencu skupine, ki prihaja iz Dalmacije, ni ne powermetalskega opevanja bitk, junakov in ljubezni do očetnjave, ne evokacije ljubezni s pomočjo pesmi, marveč zgolj in samo atmosferični black metal. Atmosferični black metal?…

»Za doom spremni!«

Precej zahtevno je recenzirati ploščo z glasbo, ki je nisi najbolj navajen oziroma nisi z njo najbolj seznanjen, zaradi česar (p)ostane edino merilo kakovosti poslušalčevo uho. Morda je tako tudi najbolje, saj v takih primerih poslušalec v glasbo vstopi brez vgrajenih plašnic in filtrov.

Heads & Spirits je prva, nekaj manj kot tričetrt ure dolga in iz šestih pesmi sestavljena plošča zagrebškega tria, ki prisega na sludge oziroma stoner doom metal. In ker sem po imenu skupine sklepal, da bo glasba poustvarila občutek brezsvestne alkoholne pozabe, otopelosti in odsotnosti, se…