Uvodna beseda recenzenta:
Izhajam iz domneve, da vsi bralci in bralke Paranoida veste, kdo je Dee Snider. Če še ne veste, naj vam bo pričujoča recenzija spodbuda, da se o tem poučite. Sam bom tega giganta naše glasbene scene, njenega predanega promotorja in poosebljenje borca – jurišnika za heavy metal kulturo in identiteto, na kratko označil za enega najboljših showmanov¹, kar sem jih imel priliko v živo videti na odru. Kot kaj vse še vidim Deeja, bo mogoče razbrati iz tona zapisa recenzije.

Recenzija:
Preden se lotimo vsebine, razjasnimo eno: Dee Snider JE Twisted Sister in brez njega NI Twist…

Deathmarch je nizozemski mrtvo-kovinski projekt, ki je že leta 2016 nastal kot stranski tir članov skupin Bloodphemy, Baatezu, Bodyfarm, Cavitation, Funeral Whore in Sterveling, zares zaživel pa je pravzaprav šele letos z izdajo prvenca, Violent Retaliation. Gre za zelo preprosto starošolsko kombinacijo death metala s ščepcem dimljenega crusta. Ravno ta preprostost, brez triindvajset šestnajstinskih taktov, brez hitrostnega drsanja po kitarskih vratovih, ki mnogokrat že meji na znanstveno fantastiko, je nekaj, kar lahko na nekatere poslušalce deluje celo terapevtsko, kajti med poslušanjem enos…

No, pa sem se spet znašel v situaciji, ko sem moral stopiti preko »črt«, ki sem si jih sam zarisal v metalu. Slednje me ne omejujejo, marveč mi omogočajo uživanje v čistem, pristnem, jasnem, razumljivem in nepopačenem. V okviru teh črt ostajam ne-ljubitelj brutal death metala¹, saj so vsi moji poizkusi odkrivanja nečesa, v čemer bi užival pri njem, povzročili le, da sem se še bolj utrdil v prepričanju, da te zvrsti (podobno kot vse, kar sliši na ime (v prazen okvir po prosti presoji dodaj levi prilastek) ____________-core), enostavno ne maram.

In potem so se pred durmi mojih ušes s četrtim albu…

Zadnja leta se je zelo malo govorilo o švedskih heavy metalcih Bullet. Po tem ko je bila peterica v prvem desetletju po izidu prvenca Heading to the Top zelo intenzivna z ustvarjanjem nove glasbe, izdajanjem albumov, koncertiranjem, je drugo desetletje minilo precej bolj mirno z izdano le eno »plato« Dust to Gold. Počivanja je zdaj konec, Bullet so pripravljeni, da ponovno zatresejo na vso moč.

Pri tako stilsko omejenih bandih, kot so Bullet, je kakšna daljša pavza tekom kariere vedno dobrodošla, da ne pride do »umetniškega iztrošenja«, padca inspiracije, predelavanja samega sebe in podobnega. …

Opus velikanov britanskega gothic metala, skupine Anathema, predstavlja enega od zamolčanih in spregledanih diamantov gothicmetalskega ustvarjanja. Nenazadnje tudi Paranoidova knjižnica recenzij obsega le en naslov iz leta 2001, tj. iz kasnejšega obdobja, ko je skupina žal že krenila na pot brez povratka v bolj psihedelično-eksperimentalne vode. V srčni želji popraviti to zgodovinsko krivico bom že uvodoma povedal, da gre po moji oceni za daleč najboljšo ploščo skupine, katere posebnost in unikatnost se kažeta v prepletanju gothic (celo doom) teže in sile z energijami transcendenčnih meddimenz…

Kariero Grahama Bonneta bi lahko opisali kot plovbo z jadrnico po razburkanem morju. Njegov izreden vokal si je moč predstavljati kot glavni motor jadrnice oziroma močan veter v jadra. A nepredvidljivi tokovi glasbene industrije ter odnosi z bogovi morja (beri: karizmatičnimi osebnostmi v bandih) so mu preprečevali, da bi ob posameznih odličnih plovbah dosegel status vrhunskega pomorščaka.

Vizualno je bil Graham vedno vse prej kot stereotipen hard & heavy frontman, v svet težke rokerske glasbe je vstopil kot zamenjava za Ronnieja Jamesa Dia v Rainbow in z njimi odpel album Down to Earth. Po kra…

Potem ko je pred štirimi leti izšel prvenec Jav, Prav, Nav pagan black metal zasedbe Šakal iz Novega Sada in požel zelo pozitivne kritike, sem se zelo veselil njihovega nastopa na Brutal Janez Festu 2023. Žal do takratnega srečanja ni prišlo, ker so Srbi nastop v zadnjem trenutku odpovedali, band pa je pri meni preprosto potonil v pozabo. Zato ne preseneča, da me je lanskoletna najava naslednika Jav, Prav, Nav s preprostim naslovom II ujela popolnoma nepripravljenega, začudenega, a ravno prav radovednega, da sem tudi po skoraj tri leta dolgi »Šakal« suši posegel po bandovem novem izdelku in mu…

Če razmislim o delih v svetu (melodičnega death) metala iz leta 2025, ki so mi ostala najbolj v spominu in pri srcu, ne morem mimo lanskega avgusta izdanega albuma The Immortal švedske zasedbe In Mourning. Nazadnje sem jo v živo gledal na prvi izvedbi festivala Tolminator leta 2023, na letošnji spomladanski turneji po Evropi pa Slovenija žal ni bila na sporedu. Skupina v svojih 25 letih delovanja še ni razočarala in to mnenje sem po poslušanju njenega sedmega celovečerca samo še utrdil.

Jedro glasbe se že od nekdaj vrti okoli treh kitar, kar bi pri manj spretnih skupinah lahko hitro vodilo v zv…

Guyođ je doom/death metal zasedba iz avstrijskega Gradca. Zasedba obstaja že od koronskega leta 2020, v tem času pa je uspela poviti split Alluvial Soil z dvema komadoma, ki sta oba zastopana na kasnejšem dolgometražnem prvencu Heart of Thy Abyss iz leta 2023, medtem ko je četverica iz Gradca začela letošnje leto z izdajo EP-ja z naslovom Death Throes of a Drowning God.

Ko po navadi slišim, da nek band igra doom metal v kateri koli kombinaciji, postanem previden. Seveda se na mojem seznamu poslušanja glasbe znajde tudi doom metal, a ne preveč pogosto, vsekakor pa še manj pogosto tisti počasne s…

Pa sem ujel zadnji vlak, da prislonim svojo skodelico k večni in objestno nesmiselni debati »Metallica ali Megadeth«. Saj poznate igro, kajne? Na vprašanje, kdo je boljši, morate izstreliti ime enega ali drugega banda. In, začuda, igro najrajši igrajo pripadniki tabora Megadeth, tabor Metallica je v glavnem tiho. Nekako se to zrcali v realnosti, uradnih medijih, izjavah ter intervjujih članov obeh skupin. Medtem ko so Metallica tiho in gredo svojo pot, se Dave Mustaine še danes pritožuje, da je bil pred 40 leti vržen iz skupine, v kateri je igral dve leti. Z jamranjem si je celo prislužil neča…