Ko je leta 1994 Bruce Dickinson izdal svoj drugi samostojni album Balls to Picasso, s(m)o njegovi (in s tem tudi Iron Maiden) oboževalci doživeli nekakšen kulturni šok. Album ni imel nič veze z Maidni in je zavil ven iz klasičnega heavy metala v bolj moderne, alter hardrockerske vode. Namesto veličastnih melodij in solaž so iz zvočnikov prihajali raznoliki, nepredvidljivi riffi in ritmi. Najstniškemu, zagretemu heavy metalcu, ki so mu takrat Iron Maiden pomenili vse na svetu in je do onemoglosti nažigal aktualne koncertne albume A Real Live One, A Real Dead One ter Live At Donnington, ni bilo …

Mariborski Iritator so stari 10 let. Kako to vem? Ker so izdali kompilacijo 10 let mentalnih nestabilnosti. To pomeni, da mariborski Iritator že deset let širijo svoje razumevanje grind/noise glasbe med tiste, ki si tega želijo oziroma želimo. V teh desetih letih se je postava zasedbe večkrat zamenjala, kar se pozna tudi na danes recenzirani izdaji.

Pričujoča kompilacija v kronološkem vrstnem redu nastajanja komadov oziroma menjavanja postave ponuja 24 komadov. Prvih osem sta posnela Ivan in Kelc v letih 2015 do 2017, naslednjih pet Ivan in Najžer v letih 2017 do 2019, nadaljnje štiri Ivan, Urb…

[avtorjev predgovor k recenziji]

Seveda se utemeljeno poraja vprašanje, čemu beseda ponovno o tej plošči? In ravno v samem tem vprašanju se skriva odgovor – ravno zato, ker se o njej tolikokrat govori, piše (ter jo posluša) in ker predstavlja referenco za toliko drugih recenzij. Potrebujete dokaz? Pojdite na Paranoidu na rubriko Recenzije ter v iskani niz vpišite Rhapsody; koli strani se odpre? Če je bila plošča takrat, ko je bila prvič recenzirana na Paranoidu, recenzirana kot »mlado vino«, moja recenzija predstavlja oceno barikiranega odličnega letnika vina, ki že, ko ga ušesa prvič povohajo …

Vsak resni in profesionalni novinarski prispevek naj bi vseboval družbenokritičen, relevanten ali vsaj psevdointelektualen uvod. Če so na limanicah grind bandi, ki so pregovorno na levem političnem polu in s sarkazmom ter cinizmom v besedilih opozarjajo na bolestnost človeškega uma, je pritisk političnega komentiranja toliko večji. Na žalost ne manjka stvari, ob katere bi se lahko obregnil. Na genocide tistih, ki so se pred 80 leti učili od najboljših, smo že tako imuni in je dnevno poročanje o smrtnih žrtvah le še statistika, zato bom kot Gradčan in oče šoloobveznih otrok s prstom pokazal na …

Finski black metal zasedbi Sargeist smo se na našem portalu že večkrat posvetili z recenzijo, četudi je od zadnje preteklo že več kot enajst let. V tem času smo izpustili celovečerec Unbound in nekaj krajših izdaj, kar pomeni, da je bila zadnja recenzentska beseda namenjena bandovemu četrtemu dolgometražcu Feeding the Crawling Shadows iz leta 2014. Če ste hitro računali, potem že veste, da je album Flame Within Flame šesti po vrsti.

Ta prinaša devet pesmi, zapakiranih v 42 minut zloveščega black metala v starošolski maniri. Sem s tem povedal že vse? Ne povsem, a zagotovo zelo veliko, za neljubi…

Po mojih izkušnjah Francija ni dežela, ki bi izstopala po dobrem pivu, uspešnih politikah kulturne integracije priseljencev in všečnega mi black metala (čeprav vem, da ima blackersko sceno dobro razvito). No, z nekaj več zaupanja v francosko črno kovino me je navdal samonaslovljeni prvenec solo projekta Wivre.

Gre za deset pesmi (med katerimi ima le vsaka druga, torej tiste, ki nimajo vloge intermezza, poleg rimske številke besed(il)ni naslov) pravoverno in prvinsko zvenečega black metala druge generacije, ki ohranja tudi (enako pravoverno ter prvinsko minimalistično) noto mračno srednjeveške a…

Ko je govora o srbski heavy metal sceni, je Claymorean gotovo eno izmed najbolj znanih imen. Za sabo imajo že kar nekaj mednarodnih turnej, nastopov na manjših, a kultnih evropskih metal festivalih, kot na primer Keep It True Rising, predvsem v Nemčiji med pozornimi spremljevalci epskega heavy/power metala niso več neznanka. Mogoče je zdaj čas, da s četrtim studijskim albumom večjo prepoznavnost dosežejo tudi pri nas.

Že sam uvod, dvominutni instrumental Overture 1914, da zelo dobre signale, s čim nam bodo Claymorean postregli na albumu. Zgodovinski pomen letnice (sploh v povezavi z naslovom al…

Dvajseta leta novega tisočletja so očitno Sodom bolj pisana na kožo, saj je zasedba studijsko dosti bolj produktivna kot je bila dve dekadi poprej. Četudi album Genesis XIX zaključuje prejšnjo dekado, hkrati odpira novo, v kateri smo dobili EP Bombenhagel, kompilacijo 40 Years at War - The Greatest Hell of Sodom, še en EP 1982 in trenutno aktualni album The Arsonist.

Nekje v tem obdobju se je zasedba pomladila in v tej konstelaciji deluje že več kot pet let, tako da diha in deluje kot prepričljiva thrash metal institucija, kar tudi je. Tako tudi ne čudi, da nam Sodom že na začetku ne prizanesej…

Cikel štirih let, v okviru katerega so Behemoth od leta 2012 dostavljali nove albume, je bil prekinjen in skrajšan za eno leto. Le tri leta po Opvs Contra Natvram iz zvočnikov že prihaja njegov naslednik, ki je bil krščen za The Shit ov God.

Pa lahko od poljske black/death znamke Behemoth pričakujemo, da nas je v trinajsto presenetila? Lahko po (ne)zavidljivem uspehu, ki ga band žanje zadnja leta, saj dobesedno tiska svoje ime tudi na pasjo hrano, pričakujemo, da se poslovi od izumljene »zmagovalne« formule? Ne, seveda ne, tega ne pričakujte več. Behemoth v slogu zadnjih dveh albumov ne ponujaj…

Neizpodbitno dejstvo ostaja, da enega od gradnikov metala predstavlja dialektika odnosov kliše - protikliše. Spomnite se na primer časa, ko se je nasproti (ameriško) death-tharsherskemu imidžu, ki se je vezal na moshanje in na širše ter na vojaških barvah bazirana oblačila, postavil black metalski »anti-mosh« puritanizem, prisegajoč na individualno (in ne več kolektivno) uživanje v glasbi na koncertu in temelječ na črnem oprijetem jeansu, (strogo) črni obleki ter usnju. Pomemben generator dihotomij v metalu so tudi Manowar – ljubljeni od enih in zanikanja ter zasmeha deležni od ostalih, ki na …