Dobesedno prelomljeni sabbath se mi je zgodil na letošnjem Tolminator Metal Festu, kjer mi ni bilo dano sodelovati pri obredu, ki je po svetem judovskem izročilu trajal od petkovega do sobotnega sončnega zahoda (za tiste, ki se vam ne ljubi klikniti in brati reportaže s Tolminatorja: moj načrtovani obisk festivala v petek in soboto se je končal že v soboto popoldan). Kljub temu je vseeno bilo nekaj »dopa«. Konkretno: Dopelord. Ker (mi) je manjkal Dopethrone (band, ne pesem z albuma Electric Wizard, seveda!) jim posvečam te vrstice. Nimam pa mnenja, kaj je v zadeti hierarhiji višje – prestol (D…

Jegulja je zabavno ime za band. Moje prve misli ob tej besedi so bile takšne:

- Band se ne jemlje resno, kar nakazuje na visoko stopnjo samorefleksije in užitek ob preigravanju lastne glasbe.
- Kaj ne obstaja nek bizaren videoposnetek z občutljivo erotično vsebino, ki sliši na naslov »jeguljina juha«? (zainteresirane bralce pozivam, da poguglajo »eel soup«, a tudi »octopus girl« ni od muh)
- Je jegulja zoološko riba ali kača in ali je inteligentna žival? (je riba, o inteligenci so na spletu deljena mnenja)
- Kaj ne obstaja nek ameriški band The Eels? (ja, obstaja!)

Tako. Lepo po vrsti sem najprej …

Ko nekdo napove istoimenski album, potem pač ni šale. Black Sabbath – Black Sabbath. Iron Maiden – Iron Maiden. Dream Theater – Dream Theater. Satyricon – Satyricon. Korn – Korn. Slipknot – Slipknot. Rage Against the Machine – Rage Against the Machine. Metallica – Metallica (a.k.a. The Black Album). Lamb of God – Lamb of God. In tako naprej v neskončnost. V spominu imam besede frontmana slednjih, Randyja Blytha, ki je dejal nekaj v smislu, da band okrona samonaslovljeni album samo in edino takrat, ko je prepričan, da je glasba na njem sama esenca banda, reprezentativni primer celotne diskograf…

Ime banda in naslov albuma sta me poklicala k recenziji, saj trenutno nič bolje ne opiše sranja, ki se dogaja po svetu. No, če sem tehnično korekten, sta za spremembo povod za nasilje od Kristusa prevzela muslimanski in judovski bog. Bog je vsekakor nasilje in naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen!

Tako, obvezno pljuvanje in zgražanje nad stanjem kolektivnega človeškega duha opravljeno, čas za glasbo. Cancer Christ se po metalskem kanonskem pravu umeščajo v sledeče zvrsti: grindcore, thrashcore in powerviolence. Čeprav se imam za strokovnjaka za metal, sem za powerviolence slišal prvič. …

Nič kaj dolgo po lanskem debitantskem izletu Long Overdue so Zagrebčane zasrbele pete po ponovnem pohajkovanju prek prostranih glasbenih prerij. Pot tokrat ni tekla skozi gozd, kjer rastejo čarobne gobe, ki nam šepetajo svoje skrivnosti le, če jim dobro prisluhnemo in jih pogoltnemo, da postanejo eno z nami, ampak prej čez nasad konoplje. Poleg tega je bila ubrana bližnjica.

Da razvozlam navržene metafore iz zgornjega odstavka bralcu, ki ni prebral prvotne recenzije ter bandove glasbe ne pozna – Long Overdue glavnino energije črpa iz doom metala, ki ob trenutkih že meji na (surov) drone. Droga …

S to recenzijo sem nalašč počakal, da sem lahko sveži plošček slišal v studijski kvaliteti kot tudi nedolgo tega v živo. Začnimo s tezo, da so Dust Bolt nemški odgovor na thrash revival in pika. Vsaj tako sem se z njihovo glasbo prvič seznanil v živo leta 2015, praktično na začetku kariere, ko še niso bili kul in zgolj ena od predskupin velikim Obituary. Takrat so na odru izžarevali divjo energijo v šegi crossover thrasha (beri Suicidal Tendencies) in bili – vsaj v mojih očeh – nosilci večera. Tudi lani na Area 53 so odigrali fenomenalno predstavo.

Torej, to so zgodovinska dejstva pred sodbo So…

Zadete besedne igre, kot je ta, verjetno prikradejo nasmešek na obraz celo vdovam. Autocorrect mi je na vse kriplje želel popraviti besedo v »window«. Besedna igra in zeleno-črna naslovnica sama sta me prepričali v poslušanje, ko sem pa že kar v uvodu slišal izbrane izseke predavanja enega izmed meni najljubših modernih filozofov Alana Wattsa, pa ni bilo treba dodati ničesar:

»And some of the things that are weird are weird because they are just obvious, and nobody ever thinks of them. Nothing. The whole idea of nothing. But there’s—in the back of our mind—the notion, and it comes up as a kind …

Band, ki se uradno žigosa kot »italijanski most med black metalom in doomom«. Tudi prav, a jaz bi k temu prislonil še svojo skodelico in v mešanico dodal vpliv post-punka. Oznake gor ali dol, pozitivno me je presenetil inovativni pristop spajanja na prvi pogled nekompatabilnih stilov. Očitno ima Italija neki trend implementacije ženskega vokala v doom metal, kamor se dodaja kakšna ekstremnejša metalska zvrst à la black ali death metal. V mislih imam band Messa, ki sonične prostranosti gradi po podobni recepturi kot Ponte del Diavolo.

Debitantski album je zelo močan indikator inovativnosti in ka…

V osnovi mišljeno kot parodija, s katero se hkrati norčuje in poveličuje Arnolda Schwarzeneggerja in njegovo filmsko tematiko nasilja, bodybuildinga, akcije in splošne br00talnosti. Ravno ta beseda je glavna muza Austrian Death Machine ali, če se izrazim v originalnem nemškem jeziku, ki zagotovo zveni zabavnejše in brutalnejše: »österreichische Todesmaschine«. Prav vsak studijski album v zbirki – Total Brutal (2008), Double Brutal (2009), Triple Brutal (2014) ter novorojeni Quad Brutal (2024) – vsebuje sveto besedo, kar jasno namiguje na to, da se poslušalec lahko nadeja hitre in agresivne gla…

Še en kulten band, o katerem je na teh straneh bolj malo govora. Imam občutek, da zato, ker bi lahko debatirali, ali so Tool sploh tr00 metal? Več o tem v spodnjih vrsticah. Kljub temu sem prepričan, da večini bralcev zveni znano vsaj ime. Na sceni so sicer prisotni že več kot 30 let, toliko je vsaj preteklo vode od izida debitanca Undertow (1993). Razlog, da se nisem odločil besedičiti o Undertow, je poleg očitnega argumenta, da je band na začetku še iskal pravi glasbeni recept in si nabiral izkušnje, predvsem kadrovske – Tool so dosegli kultni status s klasično »post-Undertow« zasedbo, ki je…

Band lovim že odkar mi je pred leti YouTube algoritem na stoner kanalu predlagal njihovo glasbo. Zadnje dni sem dosti razmišljal o zgodbi in literarnem pomenu Mobyja Dicka in slučajno naletel na naslovnico aktualnega albuma Dog Chasing Sun, ki prikazuje starca, kako s pomola zre v morje, v katerem mirno stoji barka. Prizor je dokaj turoben in vleče vzporednice s tragičnim likom romana, kapitanom Ahabom (ki je mimogrede tudi odličen funeral doom band!), monomaničnem obsedencu, katerega edini cilj v življenju je maščevanje in uboj kita, ki ga je stal noge. In to za vsako ceno.

Morda pa je Ahab n…

Povratek zlobnega diska, že drugi po vrsti! Kdo se še spomni »sramotnega« obdobja na prelomu tisočletja, kjer je vse pore glasbene industrije prebadal novi metal? Glasbena industrija ga je z namenom trženja pri mladeži poredno krstila z »nu metal«, da je nalašč kršila slovnična pravila in jezila že tako zaskrbljene starše. Na žalost se je pri nu metalu podobno kot pri grungu zgodilo predalčkanje vsega v isti koš. Tako je nu metal imel »velike štiri«, ki si niti približno niso bili glasbeno sorodni. Iskreno rečeno sem v precepu, katerim štirim (Korn, Limp Bizkit, Linkin Park, Slipknot, Deftones…

Glasba je točno to, na kar namiguje ime. Minus porno grind. Je pa v enačbi, glede na uradno stališče banda, naslednje: synthcore, death metal, industrial metal, cybergrind, avantgarde metal, deathcore, pop, dubstep, EDM, metalcore. Lahko bi rekli, da se za vsakega nekaj najde. Kako se sliši ta obilna porcija, lahko prisluhnete tukaj. Band je tako obskuren, če v iskalnik vtipkamo njegovo ime, (še) nima samostojnega vnosa na Metal arhivih. Opazil sem, da je band prisoten na Bandcampu, kjer zastonj ponuja kompletno diskografijo 32 (!) albumov, singlov, demov in podobnega, začenši s Pink Unicorn's…

Simfoničnega metala pa menda še nisem recenziral. Recimo torej bobu bob in se danes posvetimo našim zahodnim sosedom Elegy of Madness, ki so pozno jeseni izdali peti studijski album z imenom XI. Enajstka dopolnjuje glasbeni katalog, v katerem so že The Bridge of Sighs (2009), Brave Dreams (2013), New Era (2017) in Invisible World (2020), za katerega so posneli še koncertno verzijo albuma v Fusco Theater. Toliko o suhih dejstvih.

Nisem strokovnjak za simfonični metal, razen če me vpraša mična rdečelaska v korzetu, odeta v črnino. Takrat se ne le spoznam na zvrst, takrat celo osebno prijateljujem…