Minulo soboto je v mariborskem klubu MC Pekarna potekal tematski večer Danse Macabre. Šlo je za osmo edicijo, v okviru katere je bila v Maribor povabljena posebna industrial metal zasedba Circus Bizarre iz avstrijskega mesta Innsbruck. Zasedba mi je bila do nedavnega povsem neznana, zaradi vzporednega obiska Gustafa, kjer je potekal koncert Kalah, Inmate in Zaria, pa nisem uspel ujeti celotnega koncerta Avstrijcev.

Ko sem zapustil Gustafa in »skočil« v MC-ja, sem v dvorano uletel med komadom Finders Keepers. Vroče vzdušje v dvorani je pevka Jasmina dodatno podkurila s komadoma August in Sins Pa…

V sredo, 24. 4. 2024, se je v ljubljanskem Orto Baru torej začela dolgo pričakovana evropska turneja Theatrum Mortis Humanæ Tour, ki je imela tudi promocijski podton, saj so domači black metal posebneži Srd nedavno izdali tretji plošček vragvmesiton. Da bo celotna turneja dobila še dodatno slovensko noto, so se s Srd na pot podali še Ater Era in Britof. Kakopak je bila udeležba v Ljubljani obvezna in po najavi »dodatnega« slovenskega datuma, torej dva dni kasneje v mariborskem MC Pekarna, je bil tudi pohod v Maribor neizogiben.

Seveda je lahko to zelo varljiva situacija in v takšnih primerih po…

Ker sem že lani konec leta in intenzivneje v začetku tega prispeval skromni delček k nastajanju »Vraga, ki je v tem mesu« ali vragvmesiton, je moj čas pričakovanja končnega izdelka tokrat potekal ali izgledal nekoliko drugače. Dejansko manj intenzivno, saj sem imel dosti več časa za spoznavanje celotnega izdelka, a če ste prebrali mojo recenzijo, navdušenje nad tem zaradi tega ni bilo nič manjše oziroma je še vedno visoko. Lahko govorimo na tem mestu in ob tem času leta že o albumu leta? Komur black metal ni blizu, bo zdaj seveda samo zamahnil z roko, medtem ko bomo nekateri obiskali aktualno …

Petek je pregovorno čas za zabavo in sprostitev, saj v soboto, vsaj v teoriji, ni obveznosti. Dust Bolt imajo iz tudi meni neznanega razloga v mojem srčku posebno mesto, zato sem se koncerta kar veselil, sploh zaradi fenomenalne predstave lani na festivalu Area 53, družbo pa je jim delal, z izjemo Vinegar Hill, thrash paket jeznih in neotesanih fantov.

Da ne bi zamudil early bird zabave, sem nabrusil šila in kopita proti Explosivu. Oh ne, zamudil sem, saj sem ob parkiranju kolesa in čakanju na žig od vstopnice že slišal hrup v dvorani. Ob vstopu pa me je prizor kar šokiral – napol prazna dvora…

Do zadnjega dne sem odlašal z odločitvijo, ali se udeležiti koncerta ali ne. Do folk metala imam mešana čustva – bila je faza dolgo tega, ko me je zvrst zanimala in sem se ob preigravanju te in obiskovanja koncertov neizmerno zabaval. A to je bilo v časih, ko še nisem imel sivega lasu na glavi in djent kot glasbena zvrst še ni obstajal. Zadnjih nekaj ducat sivih las kasneje pa me vesel pristop do metala ne nagovarja več. Da je mera polna, pa poskrbijo besedila in petje v maternih jezikih bandov, kar močno oteži razumevanje besedil, o katerih teče beseda. Prepovedana reklama za tečaj angleščine…

Le dan po fenomenalnem koncertu Inquisition in Demonical v ljubljanskem Orto Baru sem bil spet na terenu. Sicer nekje do šestih ali sedmih zvečer zaradi zasebnih in službenih zadev nisem vedel, ali bom lahko oziroma mi bo uspelo iti na koncert, nakar se je le izkazalo, da je med mano in obiskom koncerta samo še zadostna količina volje. Ko je ta dosegla pravo raven, je bila odločitev sklenjena. Časovnico melodično ali simfonično obarvanega mariborskega koncerta smo napovedali tako:

19.30 vrata
20.30 Dark Sphere
21.30 Cremisi
22.45 Cronica

Prvi je bil torej na vrsti edini domači band, in sicer prekmu…

Zaradi spleta okoliščin (beri: slabo vreme, odpoved primarnega prevoza, reorganizacija) sem po dolgem času prispel v Ljubljano skoraj celo uro pred začetkom koncerta. Ta okoliščina mi je omogočala, da sem si v miru ogledal in nakupil merch ter nato s kolegi še bolj v miru popil pivo pred Orto Barom. Počasi, res počasi so se začeli kazati novi, znani in neznani, obrazi, ki so prišli na koncert. Ker je kapljanje novih obrazov mimo mene v dvorano potekalo dosti počasneje, kot je dež kapljal po naših glavah, me je nekoliko zaskrbel obisk.

Slabo vreme v kombinaciji z delovnim dnem za nastop švedski…

Domačo športno trenirko sem zamenjal za vojaške kratke hlače in se odpravil od doma. Časi, ko je bilo pomembno, v kakšni opravi oziroma s katero majico se bom odpravil na koncert, so že zdavnaj minili. »Bom pač edini v Cvetličarni z majico black metal banda,« sem si mislil. Joj, kako zelo sem se zmotil. Medtem ko je bila publika še teden poprej na poslovilnem koncertu Mr. Big v Kinu Šiška pričakovano rokerska in osivela, Cvetličarne še zdaleč niso obiskale samo ženske in pari, ki bi jih sicer srečal na koncertu od Siddharte. Ali drugače povedano: moja majica je uživala v družbi številnih drugi…

Že vse od konca koronske norije hodim na koncerte starejših bandov z mislijo »verjetno je zadnjič«, a vendar se mnoge klasične skupine spet pojavijo v bližini in s povabljivimi paketi nagovarjajo na ponovno srečanje. To velja tudi za Judas Priest in Saxon, ki so lani napovedali skupno evropsko turnejo, zraven pa vzeli še sivolase legende Uriah Heep. Paket, ki ga ljubitelji pravoverne britanske šole žaganja nismo smeli zamuditi, sploh ne, ko v enačbo dodaš še dela prost velikonočni ponedeljek (Jezus, hvala!). Pot pod gume in na Dunaj!

Lep dan je veleval, da se gremo še malo turiste v našem nekda…

Gospod Veliki znova v Ljubljani … Zadnjič?

Mr. Big so ameriška hard rock superskupina, ki je nastala ob koncu osemdesetih, na začetku desetletja zatem pa dobesedno eksplodirala z uspešnicami To Be With You, Just Take My Heart ter priredbo Cata Stevensa Wild World. Ko je grunge melodičnim hard rockerjem v ZDA prevzel publiko in založbe, so se Mr. Big usmerili na japonski trg, kitarista Paula Gilberta je zamenjal Ritchie Kotzen, in tako so prebrodili devetdeseta. Leta 2002 so odšli na počitek, sledil pa je zmagovit povratek na sceno leta 2009, ki pa ga je skazila bolezen bobnarja Pata Torpeyja. T…