Matematika je celo meni, okorelemu družboslovcu, v svojih določenih dimenzijah zanimiva znanost. Konkretno – enačbe, kot je »Isengard = Gospodar prstanov = power metal«, so jasne. Vendar če slednji dodamo le eno dodatno spremenljivko, dobimo neenačbo »Fenriz = Isengard = Gospodar prstanov ≠ power metal«! Ja, tako približno so videti stvari v konkretnem primeru. V osnovi je tole spomin na čas, ko se pri nas black metala še ni dalo dobiti in smo zgodnji blackerski navdušenci kupovali »na slepo« vse, kar se je dalo kupiti. Če pa je bilo to povezano še s skupinami, ki smo jih poznali, toliko raje.…

Rhapsody, Rhapsody Of Fire in druge tako imenovane različice v vsakem primeru predstavljajo presežek in unikum. Namreč, navkljub že kar pregovorni metalski dogmatični konservativnosti so metalski svetovi z molkom (kar je velik dosežek) sprejeli (tako ali drugače) kot svojo eksplozijo in pojav t. i. »hollywoodskega simfoničnega power metala«, kakršnega so pod praporom z imenom Rhapsody oznanjali italijanski levjesrčni vitezi Luca Turilli, Fabio Lione in ostali. Hollywoodsko nrav – in kaj to pomeni – najlaže izpriča odgovor na naslednje vprašanje: ali si lahko predstavljate boljše ozadje k nasko…

Dasiravno sem v veliki večini primerov zelo skeptičen in kritičen do zvrsti glasbe, ki so se po tem, ko je vzplamenel »drugi val« (per se) black metala, pričele povezovati z metalom¹, je pričujoča recenzija posvečena plošči tipa glasbe, ki je močno povezana z metalom. Fjelltronen je biser glasbe, ki sem jo spoznal pod imenom darkwave in jo danes poimenujejo z izrazi, kot so dungeon music, dark synth, ambiental ipd. S tem tipom glasbe sem se srečal, ko je Mortiis izstopil iz Emperor in pričel delati svojo glasbo ter ko sem ugotovil, da ima tudi Fenriz od Darkthrone nekoliko podoben projekt (Nep…

Ja, res je, po katastrofi, ki sem jo doživel ob poslušanju nove packarije iz kanalizacije Dragonforce (s tem se NE HVALIM, izpostavljam zgolj kot surovo dejstvo!), je moje uho preprosto hlepelo po power metalu, ki bi izpral tisti zvočni stud. Na srečo sem tako powermetalsko čistilo kmalu našel: rešitev je prišla iz Finske (od kod drugod bi le lahko?) in sliši na ime Metal De Facto. Gre za tematsko ploščo, ki obravnava mite, legende oziroma zgodbe iz dežele vzhajajočega sonca. Skoraj 46 minut glasbe, razdeljenih med osem dinamičnih pesmi, je zagotovilo zadostno dozo tistega, kar potrebujem pri …

»The accusations and the blame
True or false, they seem the same
Filthy fingers rise in rows
And out of shit a flower grows

I'm amazed
How damn low people can go only by being themselves

Those with hearts of ever-frost
Will always know we never lost
Flames rose high
Not enough to melt the ice

Tiny minds and virtuous whores
A bunch of morons with a cause
Jesus saves? We will piss upon your graves«¹

Znova: hvaljena bodi, Finska! Ti, ki blažena si med metalskimi deželami, blagoslovljeni naj bodo tvoji plodovi (metalske skupine) in čaščeno njihovo delo (albumi).

Recenzentov predgovor:

Sentenced je skupina, za k…

Ne, spoštovana bralka oziroma spoštovani bralec, naj te ime skupine nikarte ne prestraši. Ne gre za slamming (nekaj, nešto, nekako), nekakšen deathcore ali kakšno podobno deviacijo, ki se jo bolj ali manj (ne)upravičeno povezuje z metalom. V naslednjih vrsticah bo predstavljeno delo skupine, ki je položila pomemben temelj emancipacije deklet v (takrat še) enih od manj komercialnih zvrsti metala.

Ne morem verjeti, da bo letos minilo že trideset let od izdaje te prekrasne ambientalno-atmosferične gotsko zveneče doom metalske prvinske žalostinke, ki je izzvala moje dotedanje percepcije mračnih in …

Prepričan sem, da kateremu koli ljubitelju oziroma ljubiteljici (drugega vala) black metala zasedba Gehenna ne bi smela biti neznanka. Gre za skupino, ki je »bila zraven« že od začetka in o kateri bi sodobni anarho-fundamentalistični moralni dušebrižniki (navajeni zasedanja tuje lastnine, uveljavljanja »svojih pravic« na tuji lastnini in pametovanja ter označevanja vseh drugače mislečih s slabšalnicami) zagotovo imeli tudi povedati kakšno modrost ... No, nevermind that bullshit. Predvsem gre za bergenski biser, ki je sceni tako dal nekaj odličnih plošč kot tudi svojih članov drugim skupinam (k…

Pri seznanjanju s »skupino«¹ na Metal arhivih sem izvedel, da njeno ime predstavlja poimenovanje za škratje kraljestvo Morija v Tolkienovih svetovih. Torej naj bi šlo za s Tolkienovimi deli navdahnjen tip black metala, katerega najbolj poznamo po glasbi Summoning? Odgovor je »niti ne«, saj glasba Dwarrowdelf odlično povezuje atmosferični black metal s prvinami power metala. Aha, torej gre za nekaj takega, kar so svoj čas igrali Dispatched oz. Brimstome? Tudi ne, gre za precej samosvojo glasbo.

V svet glasbe nas v prvi polovici kot »dark wave« ponese zveneča Within the Ashes, the Ember Still Bur…

Ministry, Ministry … Prvi spomin na njihov nepozabni nastop v Wacknu, ki je eno polovico ljudi pregnal, drugo pa nas s svojo doživetostjo in intenzivnostjo enostavno odpihnil … Hehe, naslednji dan so kot drugi »veliki« predstavniki ameriškega industriala nastopili Fear Factory in ja – v primerjavi z eksplozivnim nastopom Ministry je bil njihov povsem anemičen, medtem ko je nastop »karizmatičnega« Burton C. Bella spominjal na nastop nežne verzije Simply Reda. Ker glasbeno ustvarjanje skupine redno spremljam, priznam, da sem se nove plošče svetega Ala Jourgensena in njegovih apostolov iz posledn…

Nič ni narobe, da tu in tam osvobodimo raziskovalnega duha in stopimo iz cone udobja. Natanko to sem storil sam, ko sem se, povsem brez moralnih dilem v zvezi s tem, da sem ljubitelj tudi power metala, namenil poslušati in tudi recenzirati pričujočo ploščo.

S precejšnjo mero zadržanosti sem odprl zavest strpnosti in si zavrtel Astro Warrior Anthem. Sintetizirani zvoki klaviatur naj bi pričarali občutek vesolja. Zvoki petja naj bi k temu dodali še občutek napetosti, ki se sprosti, ko se pesem glasbeno sproži v sprint in iz sprinta v »warp« hitrost, polno enodimenzionalnega veselja. Vrtinci vesel…

No, priznati moram, da je bila tole kar težka izbira: recenzirati bolj doomersko Shades of God (z neponovljivimi Mortals Watch the Day, Pity the Sadness, As I Die idr.) ali se lotiti Draconian Times. No, na koncu je za mišjo dlako prevladala odločitev, da recenziram slednjo. Uvodoma na kratko: Draconian Times po mojem mišljenju predstavlja oblikovno (tako z oblikovno-vizualnega kot glasbenega vidika) popolnost brušenega 24-karatnega diamanta gothic metala, ki se je razvil iz death metala.

V nebeški svet popolnosti gothic metala, ki poslušalcu oziroma poslušalki omogoča tako stik z gotsko mračno…

Devetdeseta leta so bila nedvomno prelomna v razvoju metala, tako glasbeno kot (sub)kulturno. Seveda vas/nas bo večina ob tem pomislila na (na srečo zgolj začasni) umik death metala v regenerirajoče se podzemlje (čeravno so nekateri govorili o njegovem zatonu) in vzponu drugega vala black metala¹. Precej manj se nas bo spomnilo na druge take dogodke, ki so po moji oceni še bolj stresli metal sceno. Omenil bom dva: prve izdaje Aura Noir so sprožile nove sile prebujanja »retro thrasha« in spet obudile zanimanje za slednjega, medtem ko so avstralski »Makedonci« Pegazus naznanili povratek power me…

Moram priznati, da mojih kriterijev estetike takale naslovnica, dasiravno je odlično opravila nalogo napovednika, kaj naj pričakujem, ni prepričala in sem zato k poslušanju plošče pristopil s kančkom skepse. Ampak, saj nisem v galeriji, da bi ocenjeval slike, marveč v svetu metala. In skepsa je bila povsem odveč.

Metal mašino zažene Intro. Začetni zvoki malenkost spominjajo na prijeme uvoda pri Sepulturini plošči Arise in ustvarijo podobo krika prebujanja peklenskega demona oziroma, kot sporoča naslov plošče, Zveri. Primitivno žaganje kitar ob žvenketanju verig prebujanje preobrazi v prebujenje…

In spet se srečam z My Dying Bride, staro glasbeno ljubeznijo, ki mi je najbolj na stežaj odstrla tančice uživanja v čarih, skrivnostih in globokih teminah doom metala. Močni bobni, trpeče kitare, s čustvi obarvan čisti vokal ter jok violine sestavljajo recept njihove popolnosti v edinstvenosti v doomu. Stara ljubezen se je z leti sicer nekoliko ohladila, vendar ni nikoli zamrla, zato vsako novo stvaritev My Dying Bride vsaj enkrat poslušam.

Her Dominion, predvsem zaradi načina petja v obliki pripovedovanja z growlom ter precej napeto zvenečimi kitarskimi akordi, zveni precej netipično »bridovs…

Ja, gothic/death/doom metal iz Združenih držav v veliki večini primerov predstavlja evropskim doomovskim ušesom bolj eksotiko kot standard¹. V svojem dolgoletnem romanju po teminah dooma sem se srečal le z dvema omembe vrednima predstavnikoma te podzvrsti iz ZDA: Novembers Doom in pred njimi Morgion. Njihova plošča Solinari je nekaj manj kot uro dolga žlahtna stvaritev, ki povezuje strašji (bolj death kot) doom metal z njegovo kasnejšo gotsko različico, v kateri imajo večjo vlogo čisti vokali. Ploščo krasi tudi glasbi stilno zelo ustrezen booklet oziroma knjižica.

V svet statične zatohlosti vr…

No, tole je pa res prijetno presenečenje iz Nizozemske, ki je sicer dala metalu veliko markantnih skupin, v katerih so pomembno vlogo imela/imajo dekleta. Na primer večni in nepozabni The Gathering, pa tudi Within Tempation in After Forever. Ampak Asagraum so čisto nekaj drugega. So dekleta, ki dokazujejo, da peklenski plamen ženskega black metala iz Astarte ni ugasnil, marveč je še vedno silen in živ. Malo več kot pol ure pravega blackerskega šusa je ravno dovolj časa, da poslušalko oziroma poslušalca prepriča, da gre za resno izdajo, ki zna lepoto black metala predstaviti strnjeno, čistokrvn…

Recenzentov predgovor:
Ja, Paradise Lost oziroma njihovih prvih pet plošč nedvomno predstavlja eno (in prvo) od petih skupin, ki so najbolj vplivale na razvoj mojega »metalskega profila«, potem ko sem dušo in ušesa že prodal metalu. Še vedno se živo spominjam, kako ob prvem poslušanju plošče Icon od prevzetosti še nekaj minut nisem uspel priti iz šoka, saj je bilo vse tako popolno. Navlekel sem se na njihovo glasbo, vse ostalo je zgodovina. Nabavil sem vse, kar so izdali do vključno Draconian Times, skupaj z bootlegi. Kako močno sem se navlekel na njihovo glasbo najbolje kaže to, da dasiravno j…

Ok, ali si predstavljate, da bi trideset let po dokončanju Mona Lise Leonardo da Vinci se odločil jo malenkost revidirati in jo naslikati še enkrat? No, skoraj prepričan sem, da ne bi bilo enako popolno, če ne zaradi drugega, že zgolj za to, ker se v obdobju tridesetih let odrasel človek opazno postara (ja, Borut Pahor, v svoji glavi lahko bežiš pred starostjo, a ji ne boš ušel), malo mu opeša vid, gibi postanejo okornejši, ipd. Nekako s takimi vprašanji sem se soočal, ko sem se lotil recenzije »revidirane« plošče Icon Paradise Lost. Da bodo zgornja vprašanja kontekstualno razumljivejša, naj p…

No, še nikoli nisem poslušal in recenziral skupine s tako netipičnim imenom, čeravno sem že imel priliko srečati se z black metal skupinami tipa »analni trakt« (beri: Anaal Nathrakh). Zanimivo, tudi logotipa obeh skupin sta si dokaj podobna. Ampak brez strahu, prej navedeno predstavlja zgolj ugotovitev in recenzija ne bo temeljila na primerjanju glasbe obeh skupin. One Thousand Vultures Waiting to be Fed je prvenec skupine iz Velike Britanije, ki prisega na black metal.

Gre za dober, surov, na surovih kitarskih, poudarjam – kitarskih melodijah temelječ black metal. Zvok je idealen, saj se ob po…

Ne, ne gre za recenzijo stare dobre video igre iz začetka 90. let, marveč za prvo ploščo danskega tria, ki nam ponuja zelo poslušljiv heavy metal z mogočnim priokusom dediščine Ronnieja James Dia.

Ko se pesem začne z visokim krikom in ostrimi, vendar ne prezahtevnimi kitarskimi akordi, navadno že veš, da gre za dober začetek, ki že daje slutiti na še boljše nadaljevanje. In tako se začne The Fall of the Ash. Vokalni del kombinira enoglasno in večglasno petje, potuje med čisto čistim ter zmerno hripavim petjem in se dinamično giblje med srednjimi ter višjimi oktavami. Zaradi vsega navedenega pes…