O tem, ali je svet raven in ali smo ljudje po naravi vegani, se ne bom prerekal, ker nima veze z zdravo pametjo. Lahko pa samozaverovano in verniško prepričano kot nekateri aktivisti obeh zgoraj omenjenih skupin trdim, da svet industriala še vedno stoji na v glavnem enem glasbenem stebru, ki sliši na ime Ministry. In steber, ki toliko let pokonci drži glasbeno tako poseben in unikaten habitat, kot je industrial metal, je preprosto že zaradi njegove starosti (in glasbenega doprinosa metalu) treba spoštovati in častiti. Moja hvalnica je namenjena njihovemu psalmu iz časa, ko se je s propadom vzh…

Vse skupaj je bilo videti takole: prižgal sem glasbo in se poglobil v delo.¹ Glasba je stekla v prijetnem drncu za poslušanje ne preveč zahtevnega heavy/power metala, vendar se mi je, sicer še čisto zatopljenemu v svoje delo, tam nekje na sredini tretje pesmi v podzavest pritihotapilo vprašanje, ali sem si slučajno za poslušanje naložil Sonato Arctico oziroma zakaj sem si sploh naložil Sonato Arctico? V tistem trenutku sem se zavedel, da si Sonate Arctice seveda nisem naložil, a da poslušam nekaj, kar je njihovi glasbi res zelo podobno.

Tako je nastal okvir recenzije – gre za ploščo Kanadčanov,…

Tako smo po Ilićevem albumskem zborniku Yugoslav Hard Rock and Heavy Metal Discography (1980–1989) dobili še en pomemben kos sestavljanke fenomena nečesa, kar je bilo zaradi specifik svojih razvojnih oblik in okolja, v katerem je nastajalo, kapitalističnemu Zahodu nerazumljivo in totalitarnemu rusko-sovjetskemu bloku nepojmljivo – jugoslovanskega (in slovenskega) heavy metala. Ker zaradi samohvalnih pisarij in različnih vrst agitpropa v vse pore osamosvojitvene elite vključenih p**kerjev¹ baje »vsi vemo«, da naj bi slednji lastnoročno izpeljali vsaj osamosvojitev Slovenije, če že ne tudi franc…

Kaj izbrati – ploščo z najboljšo pesmijo ali najboljšo ploščo, na kateri ni najboljše pesmi? Na koncu sem sprejel odločitev, da ne bom recenziral plošče, na kateri se nahajata God of Emptiness in Sworn to the Black, zato – Domination. Plošča bi ne mogla imeti bolj pravega imena za glasbo, ki divja na njej. Gre za zvočni zemeljski plaz, ki ruši vse pred seboj z neukročeno in nekontrolirano silo drobečih in lomečih se gorstev, njihovih sten, balvanov, vršacev, vode, zemlje, peska in kamna. Neustavljiva moč plazu in njen odmev se ohranjata v večnost in še naprej.

Sočasno, odlično zveneče in povsem…

Ja, drži, Bathory ne obstaja več, in take sile nikdar več ne bo v svetovih ekstremnejših in mračnejših metalskih zvrsti. Navkljub temu veseli, da se je Quorthonovo glasbeno izročilo skozi leta močno prijelo, vzkalilo in ponekod lepo zrastlo. Pred časom sem recenziral eno od plošč italijanskih Apocalypse, ki ponosno nadaljujejo širjenje izročila Bathory v mediteranskem zaledju, tokrat se z zadovoljstvom »sprehajam« skozi tako stvaritev finskih Havukruunu.

Ko mine govorjeno besedilo,¹ plošča pljuskne v mogočno in epsko zveneči black metal s Kuolematon laulunhenki. Srednje hitri in ponavljajoči se…

Novica, da bodo Ljubljano 19. aprila 2025 obiskali luzitanski volkovi, ki slišijo na ime Moonspell, me je kaj lepo presenetila. Ker sem izkušnjo z njihovo glasbo in opusom ustvarjanja podal že ob recenziji njihove biografije, bom uvodoma zapisal le še tole: moja prva asociacija na Moonspell je plošča Wolfheart! Združuje in v popolnosti oblike povezuje black metal z gotiko in etno izročilom.¹ Zato in kot taka je preprosto najboljša plošča, kar jih je skupina izdala.

Vtis svobodnega in neomejenega klatenja volkov po pejsažu nočne zasnežene pokrajine naredijo že prvi toni igranja nedistorziranih k…

S skupino in njenim delom sem se ob poslušanju pričujočega EP-ja srečal prvič. V srži gre za surov, precej hiter in kot iz globin ječ odmevajoč black metal, pri katerem je ravno koncept rabe (in igranja) z odmevanjem zvoka tisto, kar daje igranju glasbil in petju dodano vrednost. Tam, kjer odmev pogoltne mrak tišine, ostane v glasbi okus poslušanja prvih stvaritev drugega vala (norveškega) black metala, s katerimi je slednji metalsko srenjo opozoril nase. Tu zastonj pričakujete razumljiv grim vokal, saj ta na EP-ju nima vloge petja, marveč (povsem enako kot glasbila) medija ustvarjanja atmosfe…

S polno glavo dogajanja doma, v svetu in v neposredni okolici se ne da živeti! Odpravite se ven in stran, ven in stran v naravo. Tokrat se odločite za pohod po gozdnatem gorovju ob gozdni meji, po poti, ki je sicer niste sami uhodili, vendar je ta dovolj neznana, da jo uporablja tako malo ljudi, da se jim na njej ni težko izogniti. Čas in vso svojo bit posvetite čuječnosti, ki jo namenite zgolj, vendar hkrati, prav vsemu tistemu, kar se dogaja neposredno zraven vas, okoli vas in v vas… Razumeti, čutiti in dojeti – to naj bo bistvo poti. Če nimate možnosti tega storiti, je tu plošča Amidst the …

Ker sem že na naslovnici videl, da so posebej izpostavljena imena mednarodne zasedbe, ki sliši na ime The Ferrymen, sem se najprej posvetil slednji. Mike Terrana (o katerem nima smisla govoričiti, saj ime pove vse) in ostala člana (Magnus Karlsson in Ronnie Romero), ki sta (so)delovala med drugim pri Rainbow, Lords of Black ter Primal Fear, so glede na CV-je napovedovali glasbo, ki veliko obeta. Tako sem se že na začetku ulovil v zanko previsokih pričakovanj …

Če je postopno stopnjujoči in malenkost pompozni uvod Choke Cold obljubljal veliko, samo nadaljevanje pesmi ni dalo veliko več od zavest…

Da je Finska blažena dežela, saj med njenimi prebivalci uspeva in izredno lepo cveti vrsta metalskih podžanrov, vemo vsi. Tokrat me je dežela očarala z izdajo, ki jo v metalski botaniki sam imenujem kot marjetico. Gre za prvo cvetico, ki so jo moja ušesa poduhala na divjem travniku metala in ki me je s svojim opojem za vedno zvezala s prelestnostjo tega travnika; govorim o marjetici pristnega heavy metala. In kaj je zame bistvo heavy metala? Prijetna in intenzivna glasba, sestavljena iz dinamičnega in zanimivega igranja kitar ter basa in intenzivnega bobnanja, katere popolni lepoti da (ali odv…

No, recenziral sem že nekaj plošč iz »Lijepe naše«, pa tudi nekaj iz tiste dežele »Tamo daleko, daleko od mora …«, metalske glasbe iz »Oj svijetle majske zore /…/« pa še nisem imel časti imeti v ušesih in … Bomba!!! Še posebej po tisti katastrofi, ki sliši na ime Ravencrown, sem res potreboval nekaj, kar bi zacelilo duševno-slušne rane, ki mi jih je zadala plošča Relive the Imagination. In na srečo sem protistrup dobil še pravočasno.

Spodoben intro v svet diaboličnega gothic metala predstavlja Nocturnal Rendezvous. Skovikanje sove in igranju orgel podobni zvoki klaviatur ter razglašenih godal n…

V imenu »uravnoteženja medijev« ali »odpiranja prostora marginalnim skupinam«¹ se čutim dolžan nekaj prostora nameniti metalski podzvrsti, ki zaenkrat v Ropotarnici nima zastopanosti, kakršna ji glede na vlogo pri ohranjanju identitete metala kot ekstremne (in tudi tehnično zahtevne) glasbe ter pri razvoju ostalih zvrsti metala pripada. Govorim o death metalu, ki, sploh njegove brutal verzije, ni nekaj (razen redkih svetlih izjem), v čemer bi posebej užival.

Bil je čas, ko smo se v devetdesetih letih resno spraševali, kaj bo z death metalom. Že res, da so Cannibal Corpse opletali s svojo nesnag…

Huh, hm, no ja … čisto drži, da je to, da skupina (oziroma samostojni glasbeni projekt enega glasbenika) prihaja iz širšega matičnega območja meni ljubih Sentenced in igra gothic metal, pritegnilo mojo pozornost in zanimanje za recenzirano ploščo. Posledično sem se poslušanja lotil s kar visokimi pričakovanji.¹

Lahkotno igranje klaviatur, jasno slišno in enostavno bobnanje v ospredju ter precej v ozadje potisnjeno igranje kitar v From the Moment, me je že v prvih sekundah opozorilo, da sem se utegnil pri svojih pričakovanjih ušteti. Joj, tudi vokal zveni nekako kot »polizano« petje Villeja Vala…

Na ta uvoženi in s kapitalističnim potrošništvom do obisti pocukrani praznik naših deklet (tj. deklet na metal sceni, ki jim po domače in s ponosom pravimo metalke) nič ne spravi bolj do stanja vzhičenosti in želje po še kot vsaj 37-minutni kitarski prog solo, ki vpleta elemente jazza, flamenka, sambe, ali kakšna viža, ki opeva orgazme ob prizadejanju vbodnih ran, spolnem občevanju z nožem, živahnejšem spolnem odnosu (Stripped, Raped & Strangled) ali odvisnosti od vaginalne kože. No, za tiste čudakinje, ki nad tem izvirnim in raznolikim naborom daril gruljenja o sodomiji, nekrofiliji, korpofil…

Glede na to, da nas bo glasbeno vsestranski mojster Peter znova obiskal¹ s Pain (kdo ve, morda bi moral kot predskupina nastopiti tisti neki Lasagna iz spoštovanja, ker je na pesem, ki jo je zapel na letošnji TV-paradi oziroma »freakshowu«, ki danes sliši na ime Eurosong, imela vpliv Petrova skupina), kot nujno za širitev metalskih obzorij ocenjujem poznavanje Petrovega dela na področju kombiniranja elektronike z metalom. Čas, ko je bila plošča izdana, ni lahko označiti kot čas, ko je v metalskih krogih prevladovalo zanimanje za elektroniko. Zato in glede na to, da je za projektom stal Peter T…

Gothic metal predstavlja enega tistih metalskih užitkov, pri katerih se tudi še po letih uživanja nisem omejil na »glasbo (zame) iz zlatega obdobja, ki mi najbolj paše« in zato še vedno rad preizkušam novosti. Po drugi strani je ravno »staž« uživanja tisti, ki mi postavlja standarde in pričakovanja do glasbe, ki jo poslušam in je označena kot gothic metal. S tako miselno shemo sem pristopil k poslušanju Nordic Gothic, prvenca skupine Cemetery Skyline, katere sestava (člani Sentenced, Amorphis, Insomnium in Dark Tranquillity!!!) je že sama po sebi obljubljala veliko.

Na celotni plošči glasba gra…

Tistikrat, ko ob poslušanju že ne vem katere nove izdaje v svetu thrasha izgubim upanje nad modernim dogajanjem na tej sceni, odprem zvitke thrasherskih evangelijev iz preteklih dni. V takih trenutkih pogosto posežem po evangelijih svetih Sodom. Ne, vendar pri tem ne iščem odrešitve v najbolj znanih evangelijskih zgodbah, kot so recimo Persecution Mania, Agent Orange ali M-16. Ne, odrešitve, upanja in razodetja iščem v njihovih nekolikanj manj kultnih čudežih; eden od teh sliši na ime Better Off Dead.

Že prve strani evangelija na polno zasekajo z zgodbo, s tako lepo biblijskim naslovom talionsk…

Kaj imam skupnega z jugoslovansko metal sceno? No, nekaj že, vendar malo. Rodil sem se še za časa Titovega življenja in v (gledajoč z današnje perspektive) rani mladosti prišel najprej v stik v Novih Jaršah (oziroma v New Jerseyju), kjer sem nekaj časa odraščal, z jarškimi metalci. Epskih urbanih legend o tem, kako so slednji enkrat za vselej obritoglavce prepričali, da zanje ni zdravo prihajati v Jarše¹, na tem mestu ne bom obujal, saj bi bilo bolj smiselno, da bi jih povedal eden najbolj znanih jarških metalcev, ki je v tistem času na močnem, debeli vrvi podobnem povodcu sprehajal svojo šarp…

In glej si ga no, kot strela z jasnega je v metalsko srenjo udarila »novica«, da Galder po skoraj 25 letih zapušča Dimmu Borgir. Ja, in kaj potem? Gre res za tako pomembno zadevo, da bi se ji lahko reklo »novica«? Mislim, da ne. Kakorkoli, kot kaže, bo omenjeni gospod glasbeno pot nadaljeval, kjer jo je začel – z Old Man’s Child. O glasbenem delu skupine je mogoče reči, da četudi je ob izbruhu drugega vala black metala v drugi polovici 90-ih pustila močan odtis že s ploščo Born of the Flickering, po mojem mnenju njihovo najboljšo glasbeno stvaritev predstavlja odlična in žal zelo podcenjena pl…