Ja, meni je ena najlepših lastnosti (dobrega) metala ta, da je narejen s srcem in dušo. Ta posvečenost oziroma predanost metalskega ustvarjanja se najlepše odraža v kakovosti končnega rezultata – v pesmih. Če naj gre za zmajev krik, naj bo ta izviren, prodoren in mogočen; če naj gre za mletje trupel, naj bo to nasilno, krvavo in odvratno; in ako naj bo jeza, naj ne bo okrancljana s progom, marveč naj bo agresivna, udarna in neustavljiva. Pri EP-ju Nuclear iz Čila dobimo ravno to: tri avtorske šrapnele prvovrstnega, z elementi death metala zastrupljenega (mišljeno v pozitivnem smislu) agresivne…

No, po dolgem času lahko moj pri black metalu zelo zahtevni nos reče, da sem spet ponosen na izdajo, ki ne le da je slovanska, marveč je skoraj v celoti (razen dveh pesmi) v celoti zapeta v slovanskem, natančneje v poljskem jeziku. In zveni odlično, dasiravno plošča traja četrt minute manj kot celo uro.

Hiter starošolsko prvinsko zveneči šus hitrih kitarskih akordov in bobnanja odpre Na skraju przepaści (Pogarda dla ludzkości). Vse skupaj prijetno zveni v stilu zlatega obdobja¹ ustvarjanja Darkthrone z nekoliko čistejšim zvokom. Ozadje malenkost zapolnijo klaviature in skozi kitarske akorde kot…

No, kadarkoli pridem v stik s katero od »junaških« zvrsti metala¹ (npr. power ali heavy) iz Srbije, pristopim z nekoliko dvignjeno obrvjo, saj obstaja verjetnost, da bo šlo za agitprop velikosrbskega šovinizma, ki je na turneji po nekdanji skupni državi (Hrvaška 1991–95, BIH 1992–95 ter Kosovo 1998–99) povzročil veliko gorja in trpljenja. Tako je bilo tudi tokrat … Plošča, če jo je kot tako mogoče označiti, saj se je na Metalskih arhivih posebej ne omenja, je očitno zbir pesmi iz singlov, ki datirajo od let 2019 do 2024.

Moje skepse glede vsebine plošče ni zmanjšala uvodna pesem Sloboda, saj se…

Zanimivo je, kako so nam nekatere stvari očitne in vendar niso tam, kjer bi po vsej pravici morale biti. Tako je tudi s tretjo ploščo ene od institucij drugega vala norveškega black metala, Satyricon, Nemesis Divina, ki si nedvomno in nedvoumno zasluži prostor v Paranoidovi Ropotarnici. In kaj pravzaprav je Nemesis Divina? Je blackmetalska Odiseja oziroma Iliada, je budnica, je začetek, je mejnik in je zenit! Nemesis Divina predstavlja vse to in še več¹ v izročilu drugega vala black metala. Je ne le ep, marveč zbirka epov (The Dawn of a New Age, Immortality Passion, Mother North idr.), je zeni…

Obstajajo glavni nastopajoči (t. i. headlinerji) in ob njih obstajajo tudi skupine, ki imajo vlogo »dvigovalcev atmosfere«. Mnenja sem, da je tudi to, da je skupina sposobna pozitivno naelektriti koncertno atmosfero in dvigniti pričakovanja poslušalcev pred nastopom glavnih nastopajočih, treba izjemno ceniti. Skupine, ki so tega sposobne, imajo potencial, da prerastejo v glavne igralce. In občutek, da imam pred seboj tako skupino, se mi je vtisnil v zavest ob poslušanju švedskega tria, ki sliši na ime Savage Captor.

Hitrejše bobnanje, katerega ritmu sledi žaganje kitar, nas prebudi v nočno moro…

Pijem Pepsi … je drugačen od tistega, ki smo ga pili v Jugoslaviji, saj se zdi nekoliko blažjega okusa, ampak v osnovi je še vedno Pepsi. S tako prispodobo lahko najlažje opišem album Destination Paradise švicarskih hard rockerjev Black Diamonds.

Brez ovinkarjenja z zapletenimi uvodi se na polno, s kot veliki pok glasnim bobnanjem, ki mu najprej sledita in ga nato prehitita (v gabaritih hard rocka in melodičnega heavy metala) žagajoče in cvileče igranje kitar, začne Through Hell and Back. Pesem tako že v prvi minuti predstavi nemajhen celoten arzenal instrumentalnega znanja, ki poslušalca oziro…

Torej, EP se začne z Demand, pri kateri kitare in bobni brez uvodnih klaviaturskih melodičnih introv takoj in intenzivno zarežejo oziroma udarijo po ušesih. Pesem nam tudi takoj servira vse glasbene bravuroznosti članov skupine, ampak nič ne de, to paše zraven. Timo Kotipelto pokaže, da se ton njegovega glasu ni postaral in se vse skupaj (tj. glasba in petje) razvije – predvsem ob in zaradi refrenov – v čisto spodoben power metal. Ne ravno stampedo, ampak kas: »Now we demand / To be heard / We take a stand«! Zelo spodobno za pesem (in spodbudno za EP) je, da se lepo prelije po sluhovodih in ni…

Ja, prvi koraki so vedno nerodni in negotovi, tudi v svet metala. Tako so se nekateri med nami z metalom prvič srečali preko obiska nastopov bolj ali manj latentnih domačih posnemovalcev opusov znanih skupin iz tujine, prek grungea in nu metala¹. Drugi spet so »black metal« spoznali preko Marilyna Mansona … No, moj prvi korak se je zgodil nekega sončnega sobotnega dopoldneva pred kosilom, ko sem na Kanalu A v neki glasbeni oddaji prvič videl in slišal spot Blaze of Glory Jona Bon Jovija. Na mestu sem se ustavil pred ekranom in debelo pogledal v »škatlo«. Mesec dni kasneje so mi v Poreču kupili…

Po dveh letih smo dobili novo ploščo »jeklenih templjarjev« oziroma kladivarjev HammerFall. Plošča me je, resnici na ljubo, zanimala predvsem zaradi nostalgije. Moja pričakovanja so bila precej skromna – nisem pričakoval (oziroma sem takim pričakovanjem zgolj odškrnil vrata) perfekcije njihovih prvih dveh plošč. Želel sem slišati le dušo in pristno bit starih HammerFall. In še vedno sem pričakoval preveč ...

Avenge the Fallen se s testosteronskimi večglasnimi vzkliki naslova pesmi začne obetavno, saj ti izstrelijo napetost na stoto potenco ... Vendar pa (pre)počasno igranje kitar ta prijetni o…

Arghh!!!! Kako lepo je v rokah sluha (ušesih) znova držati pošten demo prvinsko zvenečega drugega vala (celo) norveškega black metala. Naj se boj za preživetje v prečudovitem svetu mraza, neizprosnosti in lepote začne!

Tja nas že s prvimi kitarskimi toni pahne Natt & aske. Dinamičen srednji tempo, atmosfera usodnosti, ki jo tkejo odmevajoči moški glasovi in pridušeni basovsko zveneči renčeči grim vokal, odmevajoči kriki (in v njih žgoča notranja bolečina, ki prebuja bes in jezo) … In nato klasi(cisti)čni surovi kitarski blackmetalski akordi. Tako se v vsej svoji popolnosti in doživetosti črnine…

Ja, pravijo, da prve nikoli ne pozabiš, in tudi sam nisem pozabil petja prve pevke v metalu, ki me je zares odpihnila. Najbolj z glasom pa tudi s stasom. To je bila Anneke van Giersbergen, pevka nizozemskih The Gathering. Potem ko sem se počasi (ker takrat v metalu še ni pelo ravno veliko deklet) in s precejšnjo mero skepse (zaradi izkušnje z mijavkanjem Liv Kristine in peresne krhkosti norveškega »gothic metal čudeža« Theatre Of Tragedy) seznanjal s sunki afirmacije in emancipacije (ki jo še dandanašnji močno podpiram) nežnejšega spola (ja, že takrat smo vedeli, da obstajata dva – biološka – …

Ja, Slovaška je dežela, katere doom scena mi ni popolna neznanka. Do zdaj sem se imel priliko seznaniti z glasbenim delom njihovih Galadriel, z glasbenim opusom skupine Samsara pa sem se tokrat srečal prvič. V Charon's Lullaby so v prijetnih 39 minut poslušanja razgibanega funeral dooma stkane štiri pesmi, od katerih le dve presežeta v doomu kar standardno minimalno normativno mejno kilometrino desetih minut dolžine. Vendar nič ne de, saj so vse dobre in kompozicijsko ustvarjajo lepo zaokroženo in prijetno prebavljivo celoto.

Kot prvo kakovost doomerskega izražanja, ki se najlepše pokaže v najd…

Ugh, v tem vročem poletju se tako kot brbončicam kako kvalitetno pivo, kupljeno Pr' Debeluh', ušesnim brbončicam res krasno poda kak hladen, vendar ne ledeno mrzel, kot večnost galaksij epski black metal. In ravno to nam v poletnem času v čašo ušes s svojo peto ploščo nalijejo Kanadčani Sig:Ar:Tyr – iz trupa kitarske odličnosti, s kompasom vokalne razločnosti in na pogon raznolikega bobnanja delujoče plovilo, ki našo netelesno bit ponese daleč stran.

Polet se začne z Awaiting the Last Dawn – počasnim epom, ki nam odpira novih obzorij in nas uvodoma s stopnjevanjem napetosti preko igranja kitar …

Suldusk so mi do poslušanja Anthesis predstavljali popolno neznanko. Še več, če gre verjeti Metalskim arhivom, tudi slednjim skupina predstavlja popolno neznanko. Tako sem z drugih koncev in krajev spleta izbrskal, da naj bi šlo za skupino iz Avstralije, ki je pred to leta 2019 izdala še eno ploščo – Lunar Falls.

Plošča me je že ob prvem poslušanju toliko pritegnila, da sem ji moral posvetiti dodatno pozornost in z njo odpotovati. In potovanje predstavlja tudi najustreznejši izraz, s katerim jo kot celoto lahko opišem – torej nekaj časa jadranje in nekaj časa plavanje oziroma drsenje po naravni…

V času, ko je bilo videti, da se je spodobni death metal (kamor ne prištevam njegove brutal podzvrsti) povsem umaknil black metalu, sploh pri obravnavi protireligijskih vsebin, me je tole odbilo kot železna krogla, mi povrnilo upanje in obudilo spomine na plošče Morbid Angel ter Deicide¹.

Šest pesmi v malo manj kot tri četrt ure. Bang! Ameriški death metal kot se šika! Skupina, kot da bi vedela, da ima pred seboj zelo izbirčnega in skeptičnega uživalca death metala, že s prvo pesmijo udari na polno. Naslovni Forever Underground je daleč najboljša pesem na plošči in tudi ena od najboljših pesm…

Čeravno je pričakovan rezultat zanimanja metala za (najprej herojsko) kulturno dediščino ter ljudsko izročilo mitov in legend, kdaj točno (morda s prvimi ploščami na keltsko izročilo vezane britanske skupine Skyclad) se je folk metal kot tak pojavil, ni mogoče jasno zamejiti. No, vemo pa, da se je njegova glavna veja v nekem trenutku izrodila v narodnozabavne bakanalije pijanih in »nagobiranih« trolov. Kakor koli, pustimo ta del pozabi in se ozrimo na enega od zgodnjih poizkusov (vendar biserov), ki sliši na ime Storm. Izdan pri drugi kultni norveški blackmetalski založbi, Moonforg Productions…

Tale thrasherski spodbujevalnik prihaja iz nam sosednje države, ki jo imam v metal spominu zaradi skupin Jack Frost in Summoning.¹ Moja prva asociacija na Insanity Alert je njihov nastop na Brutal Assaultu pred nekaj leti, ki me je tako presenetil, da sem se čisto spontano zapodil v circle pit in se res prvič s celim telesom (in dušo – katere vlogo sicer v tem tipu ritualov ocenjujem kot postransko) prepustil thrasherskemu viharju.² Nastop in glasba sta delovala: spontano, pristno, preprosto, doživeto, neposredno in brez olepšav. Ni mi bilo žal, ampak sem hkrati spoznal, da se bom tega športa …

Kaj je oziroma kdo so Chymist? Drugega kot to, da gre za skupino, ki prihaja iz dežele tisočerih jezer, igra black metal, in da pričujoči EP predstavlja njeno prvo izdajo, nisem odkril. Vendar nič ne de, saj taka skrivnostnost budi radovednost.

V nekaj manj kot pol ure glasbe se zvrsti pet pesmi, ki poslušalca odvedejo po stezi mračno temnosivega, na trenutke jezno-žalostno zvenečega black metala. A le brez strahu – izražanje žalosti tu ne temelji na monotoniji, marveč na sofisticirani prefinjenosti rabe maksimuma vseh v klasičnem black metalu zakonitih orodij.

V uvodni pesmi, I. Prologue – A Pr…

Ja, je že tako, da je naš ljubi metal že kar častitljivo stara glasbena doktrina, ki je nikdar ni bilo treba umetno ohranjati v spominu z bebastimi parolami tipa »Pu*k's not dead«.¹ In pri svoji častitljivi starosti se je, logično, metal srečal s celo vrsto sholastično dogmatskih vprašanj, kot so: ali je Kerry King kdaj (z dušo in telesom) res zapustil Slayer, kaj pomeni »black album« za metal in Metallico, ali je t. i. »nu metal« sploh metal,² katera je najboljša plošča od Death,³ in ko smo že pri death metalu, ali je Legion najboljša plošča od Deicide. Pričujoča recenzija naj bo moj odgovor …